Svojo prvo knjigo sem prebral pri štirih letih. Od takrat sem užival v branju raznih del, kmalu pa sem se tudi sam lotil pisanja. Že v prvi triadi osnovne šole so nas učitelji spodbujali k pisanju, pri Cankarjevem tekmovanju v četrtem razredu pa sem se prvič preizkusil v pisanju pravega spisa. V sedmem razredu smo pri slovenščini morali napisati nadaljevanje Prešernovega Povodnega moža in ko sem to pesem prebral pred razredom, je učiteljica ugotovila, da sem v pisanju poezije kar dober. Do konca osnovne šole me je spodbujala pri ustvarjanju literarnih del, ki sem jih pogosto tudi bral na kakšnem nastopu, v srednji šoli pa se je podpora profesorjev še povečala, kar me je še bolj spodbudilo, da izkoristim to, v čemer sem dober.
MOGOČNO
drevo stoji vrh hriba. Gledam ga in se čudim, a nisem edini. Že tisočletja poskušajo umetniki ujeti njegovo nadnaravno lepoto na platno. Pred stoletji je Da Vinci uporabil njegov les in sestavil stroj, ki je dvignil človeka do meje neba. Korenine drevesa segajo več metrov pod zemljo, kjer so ostanki nekdanje veličastne rimske vile; ta je skupaj z imperijem padla, drevo pa je preživelo že mnogo vojn in viharjev. Mogočno drevo stoji vrh hriba, a je povsod okoli nas, tudi v tej pesmi, napisani s svinčnikom iz njegovih vej.PRAVI STRAH
Tvoja vrata so vedno zaklenjena, ker se bojiš grozot, rojenih sinov teme. Oklepaš se križa, ker bojiš se napadov ognjenih vojščakov pekla. Samota ti je neznanec, ker se bojiš tistih, ki so prevarali smrt. A pozabljaš, da edino stvar v vesolju, ki občuti zid kot zrak, ki se ne izogiba blagoslovov, ki je legija ne gane bolj kot edinec, in katera edina resnično sodi v tvoj grad strahov, ustvarjaš sam. Pozabljaš, da govoriš.
SEM LE LESEN OKLEP,
trd, hladen, neuporaben, le enoličen zrak je v meni. Pride tvoja nežna roka. Potreben je le en dotik, pa se zatrese ves moj svet, odmev tega nihanja pa zveni povsod.ŠEL BI NA POT;
zemljevid mi ne bi koristil, saj še sam ne vem, kam bi rad šel. Šel bi na pot, brez denarja, ker ne rabim hrane ne lepe obleke, rabim le svojo kitaro. Šel bi na pot; ustavljal bi se v gostilnah in na zabavah, v upanju, da nekoč zaigram tisti, ki bi me poslušala celo življenje.VSTOPIŠ
Stopiš skozi tista vrata. Vstopiš v nov svet, mimo božjih znakov, vrezanih v kamen, mimo plamenov, gorečih v upanju, mimo teles, praznih že stoletja, vstopiš brez mene. Med nama zraste zid in moje oko prodira skozenj, a moja dlan se ob njem ustavi, preprečuje mojemu bitju še zadnje srečanje s tabo, preprečuje, da bi svetloba mojega sveta prišla v temo tvojega. Vstopiš v mesto duhov in tudi sama postaneš duh, jaz pa kip, polna podoba brez topline človeškosti čustev, brez misli, saj so izgubljene v spominih nate.
