Mislim, da je bila moja umetniška pot zapisana s tem, da sem svoje otroštvo preživela ob kvalitetni glasbi, ker je moja mama glasbenica. Čeprav moja glavna pot ni postala glasba, mislim, da mi je postavila temelje, da sem se sploh lahko predala besedi. Začela sem s knjigami, vendar pisati nisem začela do enajstega leta. Na prehodu iz otroškega obdobja v puberteto sem začela videti svet nekoliko drugače. Odrasli so postali manj popolni in svet se mi je zdel kot kaos. Spoznanje, ki sem ga premlevala sama, me je bolelo. Začela sem se spopadati s podobami alkoholizma, hladnih medsebojnih odnosov v naši družbi, kar me je bolelo. Svojo zmedo in nenadno srečanje z resnico sem prelila na liste papirja in začele so nastajati moje prve pisarije.
_
_
Najraje se podajam v tematiko, povezano s človekom samim, predvsem z njegovo notranjostjo. Ima več dimenzij kot katerikoli fantazijski svet in tako vsak dan odkrivam novo plast same sebe. S poezijo in prozo razgaljam svojo preteklost in sedanjost ter razkrivam svoj besedni zaklad. Včasih je beseda edina, ki me razume, in edina, ki lahko prenese trdo resnico, ki jo nosim v sebi.
VIRUS
Za rojstni dan so mu kupili rubikovo kocko,
on je našel napako,
ploskve si med sabo niso bile čisto pravokotne.
Za zaključek srednje šole so mu kupili svetleč mercedes,
vendar ni bil dovolj aerodinamičen.
Ko je prvič vstopil v dvorano z belo haljo,
v svoje gledališče in začel mesarsko predstavo,
ga je opazilo dekle s tenkim nožem.
Ko je slekla svoj kostum,
zadihala pred njim brez maske,
je videl, da njene zenice ne ležijo vzporedno.
On je obdržal masko,
saj se ni želel okužiti z njenimi očmi.
VITEZI
Včasih se moški niso znali pogovarjati z ženskami.
Očetje so ovcam dali svoj meč,
dedje so se borili na glas,
pred celo vasjo.
Hodili so naokoli s crkovino okrog vratu,
s smradom med nogami,
ker mi smo Slovenci,
mi se kopamo in ne tuširamo.
Očetu je zrasla težka bela dlaka,
zanikrn rep,
trdo čelo.
Pride sin in se še on,
pri rosnih štirinajstih letih,
sprehaja po hlevu in igra viteza.
