Jezik se mi je od nekdaj zdel živa struktura. Nekaj, kar ne nastane čez noč. Nekaj, kar je kot vse živo podvrženo procesom rojevanja, nastajanja, nenehne rasti in morda celo izginjanja. Vedno se mi je zdelo zanimivo opazovati jezik in ga preizkušati.
Že kot otrok sem nenehno vpraševala po izvoru najrazličnejših besed in pogosto ostala brez odgovorov na vprašanja, ki so bila prezapletena za eno samo generacijo.
Zato razumem, da se kot živa struktura jezik nenehno obnavlja, spreminja, dopolnjuje. Vse te spremembe so nujne in so del človekove težnje po olajšanju rabe jezika in s tem komunikacije, tako pri pogovoru v maternem jeziku kot tudi pri drugače govorečih sogovorcih. Kot posledica komuniciranja s tujci se že od nekdaj uveljavlja en jezik kot univerzalno sredstvo sporazumevanja. Vendar pa se mi zdi, da smo zadnje čase priče pojavu, ko se daje (pre)velika prednost jezikom, ki nam olajšujejo sporazumevanje z ostalimi, naš, lastni jezik, pa počasi, a grozeče tone v ozadje. Rek »Več jezikov znaš, več veljaš« zato sicer ni napačen, ima pa pomanjkljivosti pri možnostih interpretacije. Ne pomeni namreč poziva k opuščanju skrbi za materni jezik in s tem dajanju vedno večjega pomena tujim jezikom, temveč le spodbuja k učenju le-teh. Če pa želimo dobro govoriti tuje jezike, se bomo morali najprej temeljito soočiti in spoznati s svojim. Iz njega namreč izhajamo in vanj se, vede ali nevede, vedno znova tudi vračamo.
Jezik se namreč skriva za vsem. Nikoli ne bomo živeli samo v podobah, prav tako kot nikoli ne le v temnem, črnem jeziku brez podobe. Kajti ko beremo, se sprehajamo med besedami, se v naših glavah sprehajajo podobe, in medtem ko gledamo, razmišljamo o prizoru, sliki, smo na poti skozi jezik. In ta jezik je naš materni jezik. Nobeno, še tako dobro znanje tujega jezika ne more izkoreniniti in nadomestiti tistih najglobljih spominov, ki so prepredeni z našo materinščino.
Materni jezik je zato nekaj, kar nas določa, bogati in razlikuje od preostalih, zato bi ga morali pravilno vrednotiti. S tem bi znali bolje ceniti tudi tuje jezike. Tako bi lahko spodbujali raznolikost človeške družbe, ne da bi vsiljevali svoje navade, kulturo, poreklo drugim. A namesto da bi se zavedali dragocenosti človeške raznolikosti, (nekateri) ljudje to zavračajo in želijo uvesti kar en, skupni jezik, ostale pa odriniti na rob družbe in s tem izbrisati pomembne razlike med narodi. Ampak na svetu je več različnih jezikov z razlogom. Morda tudi zato, ker en sam ne zmore izraziti vsega. »Še vsaka ptica je dobila svoj glas in nikomur ne pride na misel, da bi zahteval od slavca, naj žvižga po kosje.« (France Bevk, Kaplan Martin Čedermac)
Zato menim, da bi morali imeti zelo spoštljiv in ljubeč odnos do svojega jezika, saj so naši predniki veliko pretrpeli, da so nam ga ohranili, in ga kljub svetovnim smernicam multikulturalizma nimamo pravice zavreči niti pozabiti. »Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! /…/ Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala.« (France Bevk, Kaplan Martin Čedermac).
Ni nujno, da nam bo jezik kdaj vzet na nasilen in grob način, kot se je to dogajalo v naši preteklosti. Zgodi pa se lahko, da ga bomo sami, nezavedno, izrinili in pokopali. Že s tem, ko se mu včasih posmehujemo, ko namesto slovenskih izrazov vse prepogosto rabimo nepotrebne tujke, s tem, ko se vsakemu tujcu nemudoma prilagodimo in uporabljamo njegov jezik (če ga znamo), s tem, ko z njim ravnamo kot z nečim, kar je samo po sebi umevno, tudi s tem ga odrinjamo in izgubljamo. In nič na svetu ni bolj žalostno, kot da narod uniči in proda svoj lastni jezik v zameno za tujega. S tem izgubimo sebe, svojo edinstvenost in posebnost.
Zato trdim, da se je treba z jezikom ukvarjati. Ga negovati, raziskovati, nadgrajevati. Se ga naučiti uporabljati in ga ceniti. Ga primerjati z ostalimi in odkrivati njegove pomanjkljivosti in prednosti. Šele po tem, ko smo v svojem jeziku domači in se ga ne bojimo, lahko nastopamo kot enakovreden sogovornik v evropskem prostoru.
