Gimnazija skozi čas
Latinska šola (1808–1848)
1808 – Celje na pobudo duhovščine, predvsem pa sodnika dr. Nikolaja Lipiča, dobi svojo prvo gimnazijo; gimnazijski razredi nastajajo postopoma in gostujejo kar po hišah meščanov in v župnišču.
1810 – Ob cerkvi sv. Danijela položijo temeljni kamen za novo šolsko poslopje, ki potem služi svojemu namenu vse do leta 1919.
1813 – Nova šola sprejme pod streho vseh pet razredov, s čimer celjska gimnazija postane za tiste čase popolna.
1818 – Gimnazijska reforma odpravi pouk naravoslovja in delno matematike; gimnazija je ponovno čista latinska šola.
1819 – Gimnazija preide v t. i. tretji rang in skladno s tedanjimi zakoni dobi tudi šesti razred.
1828 – V latinščini začne izhajati gimnazijsko letno poročilo; sprva je to le seznam dijakov.
1831 – Za potrebe šestletne popolne gimnazije dozidajo še eno učilnico in knjižnico.
Nemška gimnazija (1848–1919)
1849 – Dotedanji šestletni gimnaziji šolske oblasti dodajo še dva letnika filozofije; celjska gimnazija dobi sedmi razred, naslednje leto tudi osmega.
1851 – Zdaj osemletni gimnaziji primanjkuje prostora; dozidajo nov trakt v smeri proti Savinji. Škof Slomšek ustanovi dijaški dom Maximiliano-Victorinum.
1852 – Uveden je zrelostni izpit – matura.
1862 – Slovenci so v nemški gimnaziji vse dejavnejši. Kot pomoč socialno šibkim dijakom slovenskega rodu ustanovijo Dijaško podporno društvo.
1886 – Ugledni celjski Slovenci Dečko, Vošnjak, Sernec … ustanovijo dijaško kuhinjo, ki pozneje na pobudo dobrotnika dijakov prof. Kožuha deluje tudi v sedanji gimnazijski stavbi.
Samostojni nemško-slovenski gimnazijski razredi (1895–1914)
1895 – Po večletnih prizadevanjih si Slovenci v mestu ob Savinji izborijo slovenske paralelke; Nemci se čutijo ogrožene, pade vlada velike monarhije. Začne se pouk v novi stavbi na današnjem Muzejskem trgu. V prvi razred c. kr. državne nižje gimnazije se vpiše 72 dijakov, pet več kot v nemško gimnazijo, ki še vedno deluje na prejšnji lokaciji.
1906 – Začnejo izdajati samostojna letna poročila, deloma natisnjena tudi že v slovenščini.
1908 – Proslava ob 100-letnici gimnazije; Nemci jo izkoristijo v propagandne namene.
1910 – V slovenskih razredih se pojavijo prva dekleta, t. i. hospitantke.
1914 – Nemci kot odgovor na zahtevo po popolni slovenski gimnaziji (decembra 1913) na Otoku dogradijo današnje gimnazijsko poslopje; zemljišče pokloni trgovec D. Rakusch pod pogojem in z zahtevo, da se v njem poučuje le v nemškem jeziku.
1914–1918 – Prva svetovna vojna; mnoge dijake in profesorje vpokličejo v vojsko, veliko jih pade. Pouk je nereden in moten, v stavbo naselijo vojaško bolnišnico.
Slovenska realna gimnazija v Kraljevini Jugoslaviji (1918/1919–1941)
1918/1919 – Ker gimnazijo še vedno zaseda vojska (tokrat srbska), pouk poteka v stari stavbi poleg župnijske cerkve; šolsko leto se konča s prvo slovensko maturo. Pouk to leto še poteka po humanističnem učnem načrtu, poslej je gimnazija realna. Dekleta dobijo pravico do rednega šolanja. Ustanovijo dijaško športno-kulturno “družino” Sloga, v letu 1927 pa še kulturno-prosvetno društvo Svit.
1932 – Ustanovijo pevski zbor in šolski orkester.
1934 – Uvedejo šolnino; plačuje se glede na premoženjsko stanje staršev.
1938 – Postopoma začnejo ustanavljati tudi klasične razrede, ki naj bi postali temelj klasične gimnazije.
1940 – Zaradi prevelikega števila dijakov in hude prostorske stiske šolske oblasti gimnazijo razdelijo na I. in II. gimnazijo, načrtujejo gradnjo novega poslopja, a vojna gradnjo prepreči.
1941 – Na obeh gimnazijah (v isti stavbi) se šola kar 1419 dijakov in dijakinj; 31. marca je šolsko leto prekinjeno, dijaki in profesorji se razidejo.
1941/1945 – Druga svetovna vojna; pouk poteka pod nemškim vodstvom in v nemškem jeziku.
Slovenska gimnazija splošne smeri v Titovi Jugoslaviji (1945–1982)
1945 – Gimnazija se kot že nekoč znova deli na nižjo in višjo; v Celju delujeta dve gimnaziji: II. v stavbi današnje III. osnovne šole v Vodnikovi ulici, I. pa v gimnazijskem poslopju; do reforme šolstva leta 1958 se imenuje I. gimnazija v Celju.
1958 – Ker so ukinjene nižje gimnazije (gimnazija postane štiriletna srednja šola, II. gimnazije pa ni več), šola spremeni ime; do leta 1977 nosi ime Gimnazija v Celju.
1977 – Še en popravek imena: Gimnazija Celje.
Usmerjena Srednja družboslovna šola (1982–1990)
1982 – Reforma srednjega šolstva, uvedba usmerjenega izobraževanja, gimnazije so ukinjene; šola doživi hudo degradacijo – novo ime: Srednja družboslovna šola Celje. V šolo sta uvedena družboslovno-jezikovni in upravno-administrativni program, naravoslovci pa so z dekretom občinske partijske oblasti preseljeni na (zdajšnji) Šolski center Celje, kjer je naravoslovni program pozneje prerasel v eno izmed treh celjskih splošnih gimnazij, Gimnazijo Lava. Z za tiste čase elitnim programom so šolo zaradi kadrovske krize morali zapustiti nekateri ugledni profesorji matematike, naravoslovnih in tudi drugih predmetov. Napis na vhodnem portalu pa vendarle kljubovalno ostane – Gimnazija.
1983/1984 – Šolanje zaključi zadnja generacija gimnazijcev.
Heterogena gimnazija v samostojni Sloveniji (1990 –>)
1990 – Jugoslavija še obstaja, a šola kot prva v Sloveniji znova pridobi gimnazijski program in ime – Gimnazija Celje. Gimnazijski program hitro zacveti, več smeri: naravoslovna, družboslovna, jezikovna, klasično-humanistična, športna.
1993 – Upravno-administrativni program se dokončno seli na Srednjo ekonomsko šolo; tja odidejo tudi nekateri profesorji.
1994 – Z zaključnim izpitom konča šolanje prva generacija “novih” gimnazijcev.
1995 – V Sloveniji je znova uvedena matura; za razliko od prejšnje je centralizirano eksterna: zunanje preverjanje iz treh obveznih (slovenščina, matematika, angleščina/nemščina) in dveh izbirnih predmetov. Dijaki in dijakinje I. gimnazije so že na prvi maturi zelo uspešni; tradicija nadpovprečne uspešnosti se nadaljuje do današnjih dni. Šola spremeni ime; znova se imenuje kot v letih 1945–1958: I. gimnazija v Celju.
1999 – V sodelovanju z Glasbeno šolo Celje se začne izvajati program umetniške gimnazije glasbene smeri.
2001 – Uvedena je klasična gimnazijska smer z obvezno latinščino (latinščina se je kot dodatni predmet sicer že od leta 1990 poučevala v t. i. klasično-humanističnih oddelkih).
2003 – I. gimnazija v Celju praznuje 195-letnico obstoja; v 34 oddelkih splošne, klasične, umetniške in športne gimnazije ima kar 1034 dijakov in dijakinj, ki jih poučuje 67 profesorjev.
2005 – V sklopu priprav na 200-letnico šole izide knjiga Gimnazija v srcu s spominskimi zapisi 70-ih nekdanjih dijakov in profesorjev.
2006 – I. gimnazija v Celju postane ena največjih splošnih gimnazij v Sloveniji (9 prvih razredov, skupaj kar 35 oddelkov, skoraj 1100 dijakov, preko 70 profesorjev).
2007 – Po skoraj 31 letih ravnateljevanja se upokoji prof. Jože Zupančič. Novi ravnatelj postane mag. Anton Šepetavc.
2008 – I. gimnazija z več množičnimi prireditvami (koncert Slovenske filharmonije, simbolični pohod na Triglav, medgeneracijsko druženje …) odmevno proslavi 200-letnico svojega obstoja in delovanja. O tem zgovorno pričata tudi DVD s skoraj 9. urami programa in obsežna monografija šole.
Šola se pod novim vodstvom močno spremeni (prenovljena stavba, na prenovljenem podstrešju večnamenska dvorana »GIMNAZIJKA«, jedilnica, info-točka za dijake, nove učilnice, po 50-ih letih povsem rekonstruirana in modernizirana igrišča ob šoli – umetna trava, tartan; vse pripravljeno za gradnjo nove telovadnice …) in tehnično posodobi (nabavljene veliko najmodernejše učne tehnologije).
Šola intenzivno vstopi v projekt posodobitve gimnazijskih programov (februarja 2010 kot edina srednja šola v Sloveniji za svojo ustvarjalnost in inovativnost prejme najvišje državno odlikovanje – Kumerdejevo priznanje), odpre se v lokalno okolje (ravnatelj marca 2010 dobi najvišje priznanje domače mestne četrti – Kajuhovo plaketo) in svet (sodelovanje v projektih: Comenius, Cmepius, Evropska vas; obiski visokih gostov (npr. francoske in brazilske veleposlanice); sodelovanje z društvi (npr. z Društvom slovensko-danskega prijateljstva) in šolami (npr. z Gimnazijo Erasmus iz Grevenbroicha).
I. gimnazija tudi na prehodu v svoje 3. stoletje delovanja ostaja pojem izrazito uspešne šole, v kateri se žlahtna tradicija prepleta z mladostno ustvarjalnostjo. Velja za zahtevno, a hkrati sproščeno, odprto in domačno šolo. Njen ugled je na lokalni in državni ravni visok, »duh šole« pa živo prisoten v vseh njenih številnih oblikah dela in delovanja. Pri učno-vzgojnem delu dosega izjemne rezultate; vsako leto ima za skoraj cel razred zlatih maturantov, več olimpijcev in državnih prvakov iz znanj, odlične raziskovalce, kulturnike in športnike.
Vivat, crescat, floreat!
Po virih in spominu povzel: Anton Šepetavc
