Septembra 2012 smo se vključili v projekt Comenius, ki se je zaključil junija 2014. Comenius projekti so namenjeni spoznavanju navad, običajev in kulture držav članic EU in Turčije, financira jih Evropska unija. Delovni jezik je angleščina. Koordinatorica projekta Culture puzzle je Nemčija, v njem pa ob Sloveniji sodelujejo še Italija, Poljska in Turčija.
V »Kulturni sestavljanki« se bomo posvetili glasbi, gledališču, plesu, kiparjenju in spoznavanju držav, vključenih v projekt.
Prvo srečanje je bilo februarja 2013 v Celju, ko so se predstavili mladi glasbeniki. Vsaka država se je predstavila z eno pesmijo v materinščini, drugo pesem smo si šole med sabo izmenjale. Dijaki iz Nemčije so peli v turškem jeziku, Poljaki so zapeli slovensko pesem Sreča na vrvici, naš Big band se je naučil poljsko pesem, Italijani so peli nemško, Turki pa italijansko pesem.
Gostje in dijakinje glasbenega oddelka so pod vodstvom Adrijane Požun Pavlovič zapeli evropsko himno Oda radosti.
Med 13. in 17. aprilom smo v okviru Comenius projekta, poimenovanega Culture Puzzle, obiskali Adiyaman, mesto na jugovzhodu Turčije. Delovnega srečanja smo se udeležili dijaki Taja Kuzman, Jerneja Jelen, Maruša Breznik, Eva Dušak in Aljoša Gubenšek ter spremljevalci g. ravnatelj dr. Anton Šepetavc, Ana Lavbič, Ivana Šikonija in Nina Trojner.
Pred odhodom nismo natančno vedeli, kam bomo šli, le to je bilo gotovo, da bo pot dolga: iz Ljubljane smo 2 uri leteli v Istanbul, tam počakali na drugo letalo za Malatyo (vožnja je prav tako trajala dve uri), nato nas je čakalo še 150 km vijugastih cest s kombijem do končne destinacije Adiyaman. Tudi o velikosti mesta smo se motili: mislili smo, da gremo v kakšno manjšo vas, pravzaprav pa ta “vas” šteje več kot 200.000 ljudi – a za turške razmere je to vseeno majhno mesto. Bili smo prijetno presenečeni nad turškim gostoljubjem, razvitostjo mesta, prijaznostjo ljudi in lepoto narave.
Glavni namen in cilj obiska je bila gledališka predstava v šestih jezikih, in sicer Shakespearov Sen kresne noči. Vsaka država je pripravila dejanje v svojem jeziku: prvo dejanje je bilo v turščini, drugo v nemščini, tretje v poljščini, četrto v italijanščini in peto v slovenščini. Zadnje skupno poglavje v angleščini pa smo dodelali na licu mesta. Predstava je dobro uspela, dvorano na adiyamanski univerzi smo skoraj do zadnjega zapolnili, le na koncu so sedišča ostala skoraj prazna, saj smo v turškem slogu vsi skupaj plesali na odru.
Obiskali smo tudi Nemrut, goro pod Unescovo zaščito, na vrhu katere so velike kamnite glave, večerjali ob enem večjih jezov na svetu (Ataturk), se za dobre pol ure udeležili turške poroke (povabil nas je nevestin oče, učitelj na gostiteljski šoli), dijakom pa so družine pripravile tradicionalen zajtrk na tleh. V vseh pogledih je bilo to neponovljivo doživetje, ki nam bo gotovo ostalo v spominu.
Srečanje v Gogolowi na Poljskem
Gogolowa je manjši kraj v Šleziji na jugu Poljske, blizu češke meje. Na tamkajšnji gimnaziji je med 9. in 13. oktobrom 2013 potekalo srečanje, tema srečanja je bila ples.
Srečanja se je udeležilo 5 dijakov, in sicer: Pia Kraševec, Luka Marcen in Julija Šmid iz 4. f, Maruša Turnšek iz 4. c in Monika Holešek iz 3. c-razreda ter 3 profesorice: Meta Rems Pilko, Alenka Jeromel in Polona Škornik.
Pot nas je vodila skozi Dunaj, kjer smo naredili daljši postanek, zato smo na Poljsko prispeli šele pozno popoldne. Tam so nas pričakali gostitelji, ki so nas toplo sprejeli.
Drugi dan našega obiska je bil namenjen ogledu šole in spoznavanju njihovega šolskega sistema, saj smo profesorice lahko prisostvovale pouku. Dijaki so večino dneva preživeli v telovadnici, kjer so se pripravljali na zaključno plesno predstavo.
Tudi petkovo dopoldne so dijaki preplesali, popoldne pa je bilo namenjeno prireditvi, ki je bila v manjšem kulturnem centru, udeležili so se je tudi župan in kar nekaj mestnih veljakov. Dijaki iz vsake države so prikazali njihove tipične plese, na koncu pa so se dijakii združili in zaplesali v ritmu moderne glasbe.
Zadnji dan našega bivanja na Poljskem je bil namenjen ogledu Krakowa, ki je od Gogolowe oddaljen dobrih 200 kilometrov. Voden ogled v angleščini je trajal skoraj ves dan, za konec pa smo se spustili v podzemlje mesta, kjer smo si ogledali čudovit in popolnoma nov pokrajinski muzej in pridobili mnogo novih podatkov o zgodovini Šlezije in Krakowa.
Poljaki so nas s svojo preprostostjo in prijaznostjo prijetno presenetili, tako da smo se v nedeljo dopoldne kar težko poslovili. Ker pa nam socialna omrežja omogočajo nenehen stik, je bilo slovo veliko lažje.
Polona Škornik, koordinatorica projekta
Srečanje v Neaplju
Od 2. do 6. aprila 2014 je v Neaplju v Italiji potekalo še zadnje srečanje sodelujočih držav Nemčije, Italije, Poljske, Turčije in Slovenije v dve leti trajajočem Comenius projektu. V to dvomilijonsko južnoitalijansko mesto smo odpotovali Tara Bosil, Jana Gulin, Nija Drmič, Lana Petek in Vid Jereb ter spremljevalke Polona Škornik, Dušanka Veronek in Ana Lavbič.
Že ob prihodu v Neapelj smo doživeli pravi kulturni šok. Podoba mesta je drugačna od mest, ki smo jih vajeni doma, stavbe so večinoma stare, ob cestah je precej smeti, promet pa je neverjetno gost in hrupen.
Tudi šola v predelu San Giorgio a Cremano, katere gosti smo bili, ni tako moderna in urejena kot naša. Izvedeli smo, da so sicer že pred leti obstajali načrti za izgradnjo nove šole, vendar do tega ni prišlo, saj oblasti zaradi nevarnosti izbruha Vezuva ne dovoljujejo gradnje novih stavb. Tudi učilnice so precej skromno opremljene. Presenečeni smo bili nad zelo majhnimi tablami na kredo.
Šola ima sicer okoli 1000 dijakov, učiteljev pa je približno 80. V Italiji imajo pouk tudi ob sobotah, učna ura pa je daljša kot pri nas in traja 60 minut.
Na osrednjem zaključnem dogodku so dijaki vseh sodelujočih držav predstavili države in mesta, iz katerih prihajajo, nato pa so se med seboj pomerili v kvizu o poznavanju le-teh. Naši dijaki so se izkazali za najbolj tekmovalne, saj so na največ vprašanj odgovorili pravilno in v igri zmagali.
Zadnji dan smo se vsi skupaj udeležili izleta na znameniti otok Capri, ki je postal priljubljen v 50. letih prejšnjega stoletja. Danes je najbolj oblegan v poletnih mesecih, radi pa ga obiskujejo bogatejši turisti, saj na njem najdemo številne prodajalne z visokocenovnimi oblačili.
Nekajdnevno druženje je hitro minilo, ostali pa nam bodo spomini na dogodivščine, ki jih zagotovo ne bomo pozabili.
Ana Lavbič, prof.
Slike
Slovenija – Celje
Nemčija – Erding
Italija – Neapelj
Turčija – Adiyaman
Poljska – Gogolowa
