Intervju z ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem

Naš ravnatelj, dr. Anton Šepetavc, je I. gimnaziji v Celju zvest že več kot štirideset let. Če kdo, potem jo gotovo on pozna najbolje, saj je v njej gulil klopi kot gimnazijec, se kasneje vrnil kot učitelj, ki je poučeval gotovo rekordno število predmetov, preizkusil se je kot razrednik, poučeval je dijake vseh gimnazijskih smeri, bil je pedagoški koordinator športnih oddelkov, mentor Kulturnega društva Antona Aškerca, trener šolske nogometne reprezentance, mentor šolskega orkestra, bil je član in predsednik sveta zavoda …. zdaj pa svojo in našo I. gimnazijo že enajsto leto nadvse uspešno vodi kot ravnatelj. Šola je pod njim bistveno spremenila svojo zunanjo in notranjo podobo, pouk se je posodobil, število dijakov je kljub upadu osnovnošolske populacije ostalo na zelo solidnem nivoju. Lani je svoja vrata končno odprla tudi težko pričakovana Dvorana Kajuh, ki je brez njegovih vztrajnih prizadevanj gotovo ne bi bilo. Njegovo vsestransko delo in angažiranost so prepoznali tudi na državni ravni, zato je leta 2014 prejel nagrado za življenjsko delo na področju srednjega šolstva. Pred informativnimi dnevi, ko se osnovnošolci spopadajo s težko odločitvijo, kam naprej, je gotovo najboljši sogovornik, zakaj izbrati njemu in nam tako ljubo I. gimnazijo v Celju.

Beri dalje

V četrtek, 18. januarja 2017, smo se dijaki vseh letnikov I. gimnazije v Celju odpravili na ekskurzijo na avstrijsko smučišče Nassfeld, kjer smo preživeli štiri sončne dni.

Po treh urah je avtobus prispel v Rottendorf, ki je 15 minut oddaljen od smučišča. Nastanili smo se v sobah. Po malici je sledilo smučanje z učitelji ob čudovitem razgledu in v odličnih snežnih razmerah. Popoldne smo se vrnili v apartmaje in skupaj preživljali prosti čas, nato smo imeli kratek sestanek in odlično večerjo. Po večerji smo se  družili v skupnem prostoru in si čas krajšali z družabnimi igrami. Malo čez polnoč je ugasnila večina luči.

Jutranje bujenje je bilo za nekatere prava muka, za druge pa sploh ne – odvisno od števila ur spanja v prejšnji noči. Kmalu po zajtrku smo že stali v vrsti za gondolo in polni energije gledali navzgor po zasneženi gorati pokrajini. Smučali smo praktično ves dan, vmes smo naredili le postanek za  malico, koč in gostišč je namreč ob smučišču zelo veliko. Po smuki smo nekateri imeli še dovolj moči in energije za biljard ali pikado, drugi pa so koristno porabili čas do večerje tako, da so nadoknadili snov, ki so jo zamudili med smučanjem. Če povem po pravici, je bilo takih bolj malo. Zvečer smo se zbrali v skupnem prostoru in navijali za naše rokometaše, nekateri so igrali karte ali kakšno drugo družabno igro. Po polnoči smo večinoma že vsi spali.

Beri dalje