Beneški umetnostni bienale je svetovno znan dogodek, ki vsako liho leto v Benetkah kot njegovem glavnem prizorišču s skupno temo poveže izbrane umetnike in umetnice z vsega sveta in posredno privabi do pol milijona turistov. Umetniki se s svojimi deli širši javnosti predstavijo kot posamezniki ali pa zastopajo svojo državo v nacionalnih paviljonih. Najboljša dela so na otvoritveni predstavitvi v posameznih kategorijah nagrajena z levi. Letošnjega zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon je z instalacijo plaže, naslovljeno ”Sun & Sea”, ki kritizira užitkarsko ležernost današnje družbe, prejela Litva.
Letošnji 58. beneški bienale z naslovom ”May You Live in Interesting Times” (Da bi živeli v zanimivih časih) označuje nestabilno obdobje, na pragu velikih sprememb zaznamovano z negotovostjo sedanjosti in prihodnosti. Kurira ga Ralph Rugoff. V povezavi z naslovom tokratna tema bienala ni določena, gre za generalni pristop doživljanja družbe skozi umetnost. Slab mesec pred njegovim zaprtjem smo si ga ogledali tudi dijaki I. gimnazije v Celju.
Po peturni vožnji z avtobusom smo se do prvega glavnega prizorišča bienala, Giardinija oziroma Vrtov, odpeljali z majhno ladjo. Sivina meglenega jutra se je držala napovedi; dan bo suh in oblačen, temperature ne prenizke. Zame in še za koga je bil to prvi obisk Benetk sploh, zato smo stali pred vhodom v Vrtove, ne točno vedoč, kaj lahko pričakujemo. Ogleda smo se lotili nekateri negotovo, nekateri načrtno in zagnano – časa je bilo namreč malo, paviljonov pa veliko. V majhnih skupinicah smo se v trenutku porazgubili v počasnem toku drugih obiskovalcev. Med drugimi smo si lahko ogledali težko pričakovana angleški paviljon Cathy Wilkes in francoski paviljon Laure Provost, ki sta se v času našega obiska edina lahko pohvalila z vrsto, srbski paviljon v bivšem jugoslovanskem in avstrijski paviljon Renate Bertlmann s feminističnim motivom.
