ZLATA MEPI ODPRAVA NA MADEIRI
Dijaki I. gimnazije v Celju in Srednje zdravstvene šole Celje smo se, skupaj z mentorji in mentoricami, med jesenskimi počitnicami mudili na portugalskem otoku Madeira, kjer smo opravljali zlato MEPI odpravo. »Organizacija takšnega velikega projekta ni enostavna, zato smo se na potovanje in odpravo začeli pripravljati že pred enim letom,« je povedala koordinatorica programa MEPI na naši šoli – profesorica Bernarda Jug. Povedala je še, da so večkrat pisali MEPI uradu na Portugalskem, ampak jim ta ni ponudil nobenih koristnih informacij. Spremljevalci so se zato morali večkrat dobiti, da so se dogovorili, koliko časa bomo tam, kje bodo namestitve, predvsem pa so veliko časa posvetili načrtovanju trase.
Na pot smo se odpravili v četrtek, 24. 10., v zgodnjih jutranjih urah, in naš prvi cilj je bil letališče Marco Polo v Benetkah. Od tod smo pot nadaljevali do Lizbone in naprej do našega končnega cilja – Madeire.
Nastanili smo se v hotelu v otoškem glavnem mestu Funchal, kjer smo preživeli še 
naslednja dva dni, ki smo ju namenili aklimatizaciji in ogledom znamenitosti. Peljali smo se z ladjico, da bi si ogledali delfine in želve, a jih naše oči žal niso uzrle, in se s pletenimi sanmi spustili po hribu, dolgem 2 km. Ogledali smo si njihovo tržnico, kjer prodajajo zelo raznoliko eksotično sadje, ki smo ga tudi pokusili. Zvečer smo odšli še na tradicionalno večerjo – ribo espada in nabodalo z mesom, imenovano espetada. Prosti čas smo izkoristili za skupinsko dinamiko, načrtovanje poti in nakup hrane, potrebne za odpravo.
Omejitve so le v glavah
Z nami sta bili tudi bivši dijakinji Srednje zdravstvene šole – Ana Založnik Kelenberger in Anja Rajgl, ki sta pred dvema letoma uspešno zaključili zlato odpravo na Mauritiusu. Ta »pustolovščina« ju je zagotovo obogatela, da sta znali izkušnje predati tudi nam. Vas zanima, kaj sta nam svetovali? Pa poglejmo, kaj sta povedali. »Med odpravo uživajte, se sprostite in povežite med sabo ter z naravo. Priporočava, da se umirite in ne hitite, ampak potujete ter s tem spoznavate sebe, okolje in skupino.« Predvsem sta nas želeli opozoriti, da so vse omejitve, ki obstajajo med odpravo, le v naših glavah, torej so naša telesa resnično sposobna in pripravljena za napore. Zanimalo me je še, ali jima je bilo bolje v vlogi udeleženk v programu ali spremljevalk. Ana je povedala: »Absolutno je bilo lažje v vlogi spremljevalke, saj tokrat nisem doživljala takšnega stresa, kot sem ga kot udeleženka.« Pravi, da je bilo odpravo zelo zanimivo spremljati z drugačnega zornega kota, saj na podlagi tega spoznaš poglede in dinamiko drugih skupin, spoznaš, kje si sam med odpravo delal napake in kaj bi lahko v preteklosti popravil ali spremenil.
Odpravo smo uradno začeli v nedeljo, 27.10., ko smo se z avtobusom peljali na sever 
otoka, kjer smo štartali iz mesta São Vicente. Pot ni bila preveč razgibana, saj smo večino časa hodili po cesti, s katere smo imeli pogled na Atlantik. Morali smo biti previdni, saj je bila nad našimi glavami kar strma vzpetina, od koder je padalo kamenje. Nekaj časa smo hodili tudi po tunelih, kar nikomur ni bilo preveč všeč, saj so nas začeli boleti podplati. Popoldne smo prispeli v kamp Ribeire da Janela, kjer smo si postavili tabor, spekli palačinke in se družili.
Naslednje jutro smo se, še precej zaspani, odpravili novim dogodivščinam naproti. Pred nami je bila kar dolga pot, saj smo se morali povzpeti vse do levade – to je območje, poraščeno z raznovrstnim rastlinstvom, kjer je urejena pot, ob kateri je po kanalu speljana voda. Vračali smo se po isti poti do mesteca Porto Moniz, kjer nam je po dolgem in vročem dnevu prijal skok v naravne bazene.
Na odpravi sta nas ves čas bodrili naši mentorici – profesorica Nataša Peunik, ki je bila tudi spremljevalka naše skupine, in profesorica Bernarda Jug, ki je bila ocenjevalka skupine s Srednje zdravstvene šole. Na zlati stopnji je namreč pravilo, da mora kvalifikacijsko odpravo ocenjevati zunanji ocenjevalec. Pri naši skupini sta imela to vlogo profesor Igor Uranjek in profesorica Polonca Kačičnik, ki sta nam prav tako bila v veliko pomoč in oporo.
V tretji dan smo zakorakali vedro in veselo. Najprej smo se morali z avtobusnem 
premakniti proti vzhodu, od koder nas je pot sprva vodila po strmem klifu. Ko smo prispeli do razgledne točke Boca do Risco, smo imeli prečudovit razgled na ocean. Nadaljevali smo po levadi, na koncu katere smo si skuhali makarone. Dan smo zaključili na samem »repu« Madeire, kjer smo si postavili šotore.
Pred nami je bil še samo en dan, ki smo ga začeli s premikom šotorov na še skrajnejšo točko otoka. Potem smo se ločili, tako da so dijaki Srednje zdravstvene šole imeli drugačno pot kot mi, ki smo hodili večino časa po levadi nad mestom Machico. Tam smo po koncu odprave pojedli slastne pice. Potem smo še eno noč, kljub že uspešno končani odpravi, preživeli pod zvezdami. Naslednji dan smo imeli čas zase, počitek in sprostitev, da smo si nabrali novih moči, saj nas je potem čakala še dolga pot domov.
Tako so odpravo doživeli mepijevci
Kakšne občutke, prve vtise in nove dogodivščine pa imajo dijaki po koncu odprave? So pridobili izkušnje, ki bi jim morebiti koristile v življenju? Pa poglejmo, kaj so povedali.
»Na odpravi smo se kot skupina povezali še bolj, kot smo že bili. Zelo nam je bila všeč tudi narava na Madeiri, saj je popolnoma drugače kot pri nas. Videli smo, da smo kot skupina sposobni premagati vse ovire in se znajti v vseh položajih,« ostaja pozitivna Kim Gruden, dijakinja 4. letnika Srednje zdravstvene šole Celje.
Polona Ratej, ki obiskuje 3. letnik na Srednji zdravstveni šoli, se z njo strinja in dodaja: »Madeira mi bo ostala v spominu predvsem po prvem letu z letalom. Spoznala sem novo okolje, izkusila prvo daljše potovanje in spoznala nove prijatelje. Z dijaki s I. gimnazije smo se dobro razumeli, spletli nova prijateljstva ter si izmenjali izkušnje z obeh šol.«
Jan Koren, ki je v programu MEPI udeležen že od osnovne šole, pa pravi, da so njegovi prvi vtisi po odpravi odlični. »Vesel sem, da nam je uspelo brez večjih zapletov. Vsaka odprava ti nekaj da, kaj pa je to, pa je odvisno od posameznika.« Kot novo izkušnjo je izpostavil opravljanje odprave v tujini.
Lovra Drofenika, dijaka 3. letnika I. gimnazije, je na »potovanju« najbolj presenetilo veliko število mrtvih živali na poti in v potokih, ampak na splošno bo ohranil lepe spomine. Najbolj ga je izučilo to, da ni pametno skakati bos po gozdu.
Ko sem po uspešno končani odpravi profesorico Jug vprašala, na kaj je najbolj ponosna 
kot mentorica in na kaj kot ocenjevalka, je odgovorila: »Pri naši skupini sem bila najbolj ponosna na njihovo suverenost, odločnost in zanesljivost. Kot ocenjevalka skupini iz Srednje zdravstvene šole sem ponosna, da je bila skupina med seboj zelo povezana, kar so z veseljem delili z menoj. Morda bi nekateri mepijevci lahko bolje ozavestili, da zmorejo res več, kot si mislijo. To je tisto, kar je zelo pomembno v življenju.«
Profesorica Kačičnik pa dodaja: »Kot mentorica sem najbolj ponosna na to, da so se dijaki v štirih letih oblikovali v čudovite osebnosti z ogromno empatije, ki jih ni strah življenja in danes samozavestno stopajo na svojo življenjsko pot. Kot ocenjevalko pa me zelo veseli, da so začeli dijaki uživati, se poslušati in doživljati svet okoli sebe. Menim, da so naredili velik osebni napredek. Dragi mepijevci, življenje je potovanje, živite polno vsak dan in ko vam bo težko, se samo spomnite, česa vsega ste sposobni. Srečno na vaši življenjski poti!«
Nika Brance
Foto: Jan Koren in Matjaž Pinter
