Intervju s Timotejem Klincem, predsednikom dijaške skupnosti
Timotej Klinc, predsednik dijaške skupnosti, klasik, nekdanji rokometaš, obožuje jugo rock in rap glasbo, ameriški nogomet, mesto Dunaj in čevlje. Pravi, da je med dijaki znan kot nekdo, ki je rad v središču pozornosti, glasen, vedno nasmejan in direkten. Na I. gimnaziji – poleg funkcije predsednika DS – velikokrat povezuje tudi koncerte in prireditve. Kot dijak 3. letnika gotovo zelo dobro ve, kakšno je dijaško življenje na I. gimnaziji. Bi jo priporočil osnovnošolcem?
Kot predsednik dijaške skupnosti veliko sodeluješ z vodstvom šole. Ali podpira delo dijakov? Kakšni so zaposleni, s katerimi si sodeloval?
Seveda, zelo podpira in to tudi povem vsakič, ko imam priložnost za to. Ni se še namreč zgodilo, da bi šola zavrnila projekt, ki ga je predlagala dijaška skupnost in res vedno z največjim veseljem pristopi in pomaga pri izvedbi idej, ki nam, dijakom, rojijo po glavi. Na tem mestu bi predvsem poudaril sodelovanje z ravnateljem, ki vedno ugodi našim prošnjam in pomaga pri stvareh, ki jih sami ne bi mogli urediti. Pogovarjal sem se z dijaki z drugih šol v Sloveniji in niso mogli verjeti, kolikšno podporo vodstva šole ima dijaška skupnost pri nas. Še enkrat bom povedal, za to podporo sem neizmerno hvaležen in je ne jemljem za samoumevno.
Zaposleni, s katerimi sem sodeloval, so bili do mene vedno prijazni in korektni, to velja od kuharja in kuharic do profesorjev in čistilk. Opazil sem, da se ta odnos dijak – zaposleni v času skupnega sodelovanja spremeni v nekakšen prijateljski odnos, ki potem ostane ves čas šolanja. Sam imam tako kar nekaj profesorjev, na katere gledam kot na kolege, če se izrazim v univerzitetnem žargonu.
Ali je I. gimnazija dobro okolje za razvoj novih projektov in gojenje novih idej?
Zagotovo, na I. gimnaziji sem se začel zanimati za večino stvari, ki me danes delajo takega, kot sem. Poglejmo na primer samo imena predavateljev, ki smo jih gostili na naši šoli, in s tem razna področja, ki so bila predstavljena – matematiki, inženirji, biologi, antropologi, zgodovinarji … Pa tudi če odmislim predavanja, je tukaj veliko možnosti, da najdeš področje, ki te zanima in ga ustrezno razvijaš. Če te zanima novinarstvo, je tu novinarska ekipa, če imaš ideje, kako narediti šolo še boljšo, se vključiš v dijaško skupnost, če rad poješ, greš v pevski zbor … na kratko, zemlja Kajuha je zelo rodovitna za razvoj novih projektov in idej, bodoča “semena” pa, ne dvomim, prvovrstna.
Kako bi opisal vzdušje na naši šoli?
Vzdušje je zelo sproščeno. Že ravnatelj velja za zabavno osebo in nič ni drugače tudi z 
vzdušjem na šoli. Šola nikoli ne spi, ogromno se dogaja in to dijaki doživljajo od prvega dne pa vse do konca srednje šole.
Kakšni so dijaki in kakšni so profesorji?
Dijaki so zanimivi in med seboj različni. Moramo vedeti, da imamo na šoli dijake, ki se šolajo v različnih programih in imajo različne cilje in mišljenje. Takšna pestrost ljudi je velika prednost, saj si lahko s pogovorom z osebo, ki je morda čisto drugačna od tebe, odpreš nove miselne poti in se s tem tudi sam izoblikuješ. Profesorji so prav tako kot dijaki različni med seboj in zato ne znam res povedati, kakšni so, ker vsak dijak na določenega profesorja gleda drugače in si izoblikuje svoje mnenje. Zase lahko povem, da sem imel v teh treh letih v glavnem samo dobre izkušnje s profesorji. Na tem mestu bi citiral enega izmed svojih profesorjev, ki je rekel: “Jaz nisem predmet, jaz samo poučujem ta predmet.” Zdi se mi, da so to zelo pomembne in močne besede, saj se prevečkrat zgodi, da ljudje enačijo in si ustvarijo mnenje o predmetu le na podlagi profesorja ter tako spregledajo lepoto in dejansko uporabnost neke snovi, ki se jo morajo naučiti.
Tudi ti se ukvarjaš z mnogimi stvarmi, imaš lepe ocene, družiš se s prijatelji. Torej, ali je na I. gimnaziji mogoče imeti osebno življenje? Ali se samo učiš?
Daleč od tega, včasih bi si prav želel, da bi imel kakšno uro časa več za dodatno učenje. Sam imam rad napolnjen urnik z obšolskimi dejavnostmi, ker menim, da več kot imaš stvari, bolj se moraš organizirati in si zato tudi produktivnejši. Rad imam tudi glasbo in šport, zato redno hodim na koncerte in zabave ter se ukvarjam s športom, rad pa preberem tudi kakšno knjigo. Ravno zato mislim, da če bodo novinci našli pravo mero med učenjem, obšolskimi dejavnostmi in časom, ko se odklopijo od vsega in počnejo nekaj čisto tretjega, imeli zelo lepa štiri leta na šoli.
Kaj je tebe prepričalo, da si se vpisal na I. gimnazijo v Celju?
Po horoskopu sem tehtnica in to pomeni, da se zelo težko odločam, zanimivo pa je, da sem se pri odločitvi o srednji šoli odločal samo o tem, kateri program na Kajuhu bom obiskoval. Ob koncu osnovne šole sem imel probleme z zdravjem in se nisem preveč poglabljal v izbiro srednje šole, vedel sem samo, da grem na gimnazijo. Zato so morda moji razlogi za vpis na I. gimnazijo malce smešni – ker sem vizualen tip človeka, me je najprej prepričala že zunanjost šole, potem pa so tu bili še moji prijatelji iz višjih letnikov, ki so mi rekli, da me vidijo na tej šoli – jaz sem jim preprosto verjel in ni mi žal, da sem jim.
Prehod iz osnovne v srednjo šolo je za vsakega mladega človeka velik korak v življenju, ki ga pogosto spremljajo tudi strahovi in negotovosti. Kaj bi kot zdaj že izkušen gimnazijec ob tej priložnosti svetoval devetošolcem?
Svetoval bi jim, naj ne izberejo najpreprostejše poti in se odločijo za šolo, kjer se bodo počutili najboljše. I. gimnazija ni lahka šola, je pa življenjska. Življenjska v tem smislu, da na tej šoli človek doživi ogromno trenutkov, ki so prelepi in si jih zapomnimo za vedno, in spozna ljudi, s katerimi splete trdne vezi. Na drugi strani pa pridejo na tej šoli tudi časi “slabšega vremena”, ko se ti dozdeva, da se je, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, svet obrnil proti tebi. In če to preslikamo v resnično življenje, lahko opazimo, da je povsod tako – moraš doživeti kaj grdega, da potem veš, kaj je lepo. Obdobje srednje šole je že nasploh eno najpomembnejših in najlepših obdobij v življenju in iz lastnih izkušenj lahko povem, da je – tudi zaradi I. gimnazije v Celju.
Lija Kužner, Zarja Križnik, Nika Gradišek
