Intervju s profesorjem Kristijanom Kocbekom

Splošno znano dejstvo je, da se prebivalci I. gimnazije v Celju delimo na tiste, ki jim matematika leži, in vse druge, ki se tolažimo, da v trgovini ne bomo potrebovali logaritmov in kotnih funkcij. Prvih je statistično verjetno nekoliko manj, a so na svojem izbranem področju na srečo tako uspešni, da šoli (in sebi) vsakič znova prislužijo izjemne rezultate.

In ker vsaka talentirana ovčka potrebuje svojega pastirja, je tu profesor Kocbek. Ker njegovi dijaki že skoraj dvajset let prejemajo najvišja priznanja v državi in svetu, je letos prejel priznanje DMFA Slovenije za delo z mladimi. Z njim smo izvedli kratek intervju.

Zakaj je matematika pomembna? Zakaj je matematika lepa?

Kakor za koga, zame res, za kakega dijaka pa morda kaj drugega. Zame sta odgovora na obe vprašanji tesno povezana, imata enak odgovor in ta je sledeč: ljudje, že odkar obstajamo, poskušamo doumeti skrivnosti narave in družbenih pojavov. Izkazalo se je, da za to rabimo natančno orodje za dober opis teh pojavov in matematika je tu nedvoumen zmagovalec. Vedno se izkaže, da če nečesa ne znamo opisati z  matematičnim formalizmom, te stvari, o kateri želimo govoriti, pravzaprav ne razumemo dobro. Zato je matematika pomembna. In lepa! Njena absolutnost, nihče ji ne more oporekati, to, kar govori, je res. Nikjer drugje v življenju ne moremo zaslediti tega (razen morda v filozofiji). In zato je pomembna v šoli, »sili« dijake, da razmišljajo natančno in dosledno, kar pa je naporno in zato je pri veliki večini ljudi osovražen predmet. Seveda se lahko nekdo vpraša: »Pa zakaj bi morali biti natančni in dosledni?« Zato, da se lahko razumemo. Poleg tega je vedno dobro, da smo natančni, mar ne? Če se z nekom dogovorim, da se dobiva ob nekem času … potem je res dobro, da se dobiva takrat in ne petnajst minut kasneje.

Vam je matematika primarno poklic ali hobi?

Odgovor na to vprašanje je zelo preprost. Hobi! In imam srečo, da je moj hobi tudi moj poklic. Želel bi, da bi bilo pri vseh ljudeh tako, potem bi ljudje opravljali svoje delo mnogo bolje. Na primer, tak zdravnik bi v pacientu bolj videl človeka in se mu zares posvetili …

Kakšen je recept za uspešen pristop poučevanja matematike?

Uf, na to pa ni enostavno odgovoriti. Odgovor ni niti enoličen niti kratek. Obstajajo teorije o tem, študentje pedagoških smeri imajo tudi izpite iz predmetov –  znanosti, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, torej s pedagogiko, psihologijo, didaktiko … V prvi vrsti pa je predpogoj, da imaš rad otroke in svoj predmet.

Katere lastnosti pri dijaku so po vašem opažanju tiste, ki ločijo odličnega od dobrega matematika?

 Zagnanost!

Kako izgledajo priprave na tekmovanja?

Odvisno, kje in kdo ima te priprave. Pri meni je tako, da poskušam dati dijakom »začetnikom« zanimive primere in jih nekako navdušiti, da sami začnejo brskati po matematiki. Pri teh, ki jih uspem prepričati, pa je potem drugače, vse je bolj strukturirano, najprej teorija, potem primeri …

Na kateri uspeh svojih učencev ste najbolj ponosni?

 Na vse, ki so rezultat dela in ne naključnega dnevnega navdiha!

Kaj vam pomeni prejeta nagrada?

Odgovor na to je precej preprost  in zapleten hkrati. Prvi odgovor na to bi bil: Nič kaj dosti. Zakaj? Za to nagrado sem bil predlagan že pred osmimi leti in so me zavrnili z enostavnim odgovorom, da nisem član DMFA, kar je res. Nekaj let kasneje so me spet predlagali in odgovor je bil spet enak. Sicer mi priznavajo, da so rezultati mojega dela res izjemni, toda … No, končno so letos malce spremenili pravilnik in sedaj lahko tudi nečlani DMFA prejmejo priznanje. Vedno sem mislil, da je DMFA organizacija vseh slovenskih matematikov in ne le njenih članov.

Kakšni so cilji in načrti za prihodnje sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih?

Jih ni, vse je rezultat sprotnega (a premišljenega) dela. Sicer pa se mislim počasi umakniti iz tega sveta tekmovanja. Saj veste, najbolje je, da greš, ko si na vrhu. Malce za hec, malce pa zares.

Na koncu bi rad še dijakom, ki ne marajo matematike in/ali jo sovražijo, sporočil, da mi je zelo žal, da je tako. Da je tako, sploh niso sami krivi, ampak škoda je storjena in sedaj jo težko popravimo. Toda lahko pa oni pomagajo vsem, ki prihajajo za njimi tako, da jim ne vsiljujejo raznih stereotipov o matematiki, kot da je na primer matematika težka, da oni niso za matematiko … Kot je rekel avstrijski filozof Wittgenstein: Če nekaj ne razumemo, potem je bolje o tem ne govoriti.«

Profesorju Kocbeku se v uredništvu Kajuh Pressa za intervju iskreno zahvaljujemo.

Nika Gradišek