Vas pogosto zasrbijo pete? Ali pa morda bolj uživate le ob ogledu plesnega dogodka? 
No, eden najpomembnejših se tudi letos na gimnazijah in drugih srednjih šolah bliža z bliskovito hitrostjo. Vsi vemo, kaj maturantski ples je. Vas zanima, kako se je spreminjal skozi čas, kako izgledajo priprave, kako se je treba potruditi za en čaroben večer, kako se ga spominjajo profesorji in kako se nanj pripravljajo maturanti I. gimnazije v Celju?
»Svojega maturantskega plesa se spominjam z mešanimi občutki. Spominjam se ga kot večera mladostne evforije. Bili smo veseli in razigrani, čeprav so bili časi veliko bolj skromni,« je o svoji izkušnji povedal ravnatelj I. gimnazije, dr. Anton Šepetavc. V pogovoru s profesorji, ki so naši bivši dijaki, smo izvedeli, da so se prireditve vsi veselili, čeprav to praviloma ni bil najpomembnejši družabni dogodek srednješolskega izobraževanja. »Spominjam se občutkov ponosa in pripadnosti šoli, ki je v preteklih letih postala del nas,« izpostavi profesorica Ana Lavbič.
Za mag. Tanjo Veber so bile najlepši del priprav plesne vaje, ki so predstavljale »sproščene zaključke napornih tednov, kjer smo res odmislili šolo in vse skrbi«.
Plesni mozaik od začetkov do danes
Ples ima na naši gimnaziji že dolgo tradicijo in zanimivo se je bilo poglobiti v njegov razvoj in spremembe. »V slovenskem merilu smo gotovo bili med prvimi. Ko rečemo 57. maturantski ples, to pomeni, da ples organiziramo že 57 let. To pa hkrati ne pomeni, da je bil naš prvi ples pred natanko 57 leti. Prvi je bil že na začetku 50. let, potem pa jih je nekaj iz raznih ideološko-političnih razlogov odpadlo,« se spominja dr. Šepetavc.
Maturantske plese so na začetku poznale samo gimnazije, druge šole so se tradiciji pridružile v 80. letih prejšnjega stoletja. Na naši šoli so bili plesi pred izgradnjo dvorane Golovec v Narodnem domu, kjer so se zaradi prostorske stiske generacije po oddelkih razdelile na dopoldanski in popoldanski ples. Seveda so se plesi od današnjih razlikovali tudi po razkošnosti, številu udeležencev in gostinski ponudbi.
Najštevilčnejše so bile generacije med letoma 2005 in 2011, ko je bilo dijakov zaključnega letnika naše gimnazije vsaj 250, razporejeni pa so bili v devet paralelk. Skupaj z drugimi udeleženci se je ta številka dvignila tudi do 2100 ljudi.
Večina profesorjev se je plesa do letos udeležila že mnogokrat, vendar se strinjajo, da je ta vsakič znova enkratno in neponovljivo doživetje. Ravnatelj nam je zaupal, da so na plesih v preteklih letih prav posebne spomine dijakom pisali tudi odlični glasbeniki, med njimi Agropop, Josipa Lisac, voditelj večera pa je bil celo Sašo Hribar.
Protokol, ki odseva tako bogato tradicijo, ostaja vsa leta precej enak, prav tako pa tudi plesni repertoar. Plesni mojster Alojz Fidej, učitelj plesne šole Step Velenje, naše dijake uči plesnih korakov že 32 let. Letošnjo generacijo je opisal z naslednjimi besedami: »Odlični so! Ja, ni boljših, ne. Naivni, igrivi, prijetni, zagnani, vse, vse je v njih.« Takšne pohvale je lepo slišati.
Organizacija plesa v celoti poteka na šoli, kar predstavlja veliko dela za vse, ki pri tem sodelujejo. Od terminov za plesne vaje, datuma plesa, navodil za starše in maturante, potrditve protokola, ansambla, cene vstopnic, gostinske postrežbe in menijev, pa do sedežnega reda, izbora soplesalk/soplesalcev za razrednike in ravnatelja, dekoracijo odra, tiskanja vabil in vstopnic … Utrujen postaneš že samo ob branju vseh zadolžitev, ki si jih razdeli dobro utečeni tim profesorjev in drugih delavcev šole z gospodom ravnateljem na čelu. In potem, končno, pride ples, na katerega so se vsi pripravljali že kar od začetka šolskega leta. Za profesorje, še posebej razrednike, je to skoraj tako pomemben dogodek kot za dijake: »Dijaki so na maturantskem plesu v svečanih večernih oblekah videti čisto drugačni, bolj zreli in odrasli, kot jih sicer poznamo. Takrat se tudi zavemo, da nas bodo počasi zapustili in odšli svojo pot, kar spremljajo mešani občutki žalosti in veselja,« meni profesorica Metka Rems Pilko.
Modni utrip in »kotiljonček,« ki združuje
Kaj pa zadolžitve dijakov? No, kot kaže, so očitno samo prijetne. Z organizacijo plesa si večini ni treba beliti glave, plesne vaje imajo radi vsi, dekleta pa tudi prav rada poskrbijo za obleko, čevlje, frizuro in ličila. Profesorice so nam zaupale, da so si obleke v času svojega šolanja kupovale v Italiji, Avstriji ali pa v Ljubljani, še pogosteje pa so jih dale sešiti šiviljam. »Sama sem si zamislila kroj, z mamino pomočjo sem izbrala blago, šivilja pa jo je sešila,« nam je povedala profesorica Ana Lavbič. Tudi čevlje so večinoma kupovale v tujini, čeprav, kot kaže, niso bili tako zelo potrebni: »Čevlje s petko smo imele v uradnem delu, potem smo bile celo bose,« nam je zaupala profesorica Damjana Rebek. Za ličila in frizuro so včasih poskrbele frizerke in kozmetičarke, drugič pa kar spretne roke dijakinj samih, ki so si pri urejanju za ples pomagale med seboj.
Fantje pri izbiri obleke nimajo večjih težav, za dekleta pa je to pravi projekt, prijeten in lahko tudi stresen. O obleki začnejo razmišljati že par mesecev pred plesom. Listajo po spletnih katalogih in si ustvarijo podobo svoje plesne obleke, ki si jo nato kupijo, izposodijo ali naročijo pri šivilji. Obleke so usklajene z modnimi smernicami in izražajo edinstvenost posameznice. Cene maturantskih oblek so od 100 do 300 evrov.
Profesorica Dušanka Veronek pa nam je zaupala prav posebno anekdoto s svojega 
maturantskega plesa. Vsako dekle je imelo tri »kotiljončke« oziroma šopke, ki jih je podarilo trem fantom. Poleg prvega, ki ga je podarila očetu, in drugega, ki ga je podarila soplesalcu, je s tretjim razveselila sošolca. Anekdota ima pravljični konec – zdaj sta poročena. Sicer je tudi povedala, da se sošolec tega dogodka po poroki ni spomnil, a nič zato. Nauk ostaja: kotiljončki imajo sporočilo, ki seže dlje od zgolj okrasa na suknjiču.
Soplesalci
Na naši gimnaziji je, kljub športnemu oddelku, občutno več deklet kot fantov. Je plesalca torej težko najti? Izkazalo se je, da se znajo dekleta s tem problemom kar dobro spopasti. Soplesalce si poiščejo na sosednjih šolah ali med znanci, pari večinoma plešejo skupaj. Po drugi strani pa to pomeni, da si tudi fantje pripeljejo svoja dekleta z drugih šol. In smo spet pri istem številčnem razmerju med spoloma kot na začetku. Pa vendar se na koncu dneva vsak maturant zadovoljno vrti po polni dvorani s svojim soplesalcem/soplesalko, matematika gor ali dol.
V pričakovanju plesa
Letošnji ples bo 4. februarja. Kako se nanj pripravljajo letošnji maturanti? Kdo je povabil koga na ples? Nejc Aristovnik pravi, da ga urejanje deklet za ples prav nič ne moti in da je bil kot pravi kavalir on tisti, ki je svojo soplesalko povabil na ples. Tudi Anastasia Carai ni imela težav z iskanjem soplesalca, saj pleše s svojim fantom. Strinja se sicer s trditvijo, da znajo biti fantje praviloma leseni, vendar pravi, da to za njenega izbranca ne velja. Ker smo imeli možnost biti prisotni na vajah, lahko potrdimo, da je pri presoji ni zaslepila ljubezen in da tudi drugi fantje letošnje generacije plešejo dobro. Vzdušje na vajah v Celjskem domu je bilo sproščeno, pod vodstvom Alojza Fideja pa se je čreda razposajenih dijakov uredila v lične vrste za četvorko, blues in čačača; radoživo klepetanje je potihnilo ob zvokih klasične in popularne glasbe. Kljub vsem šalam na začetku letošnji pari očitno vedo, kaj početi na plesišču. Ker je maturanski ples že skoraj tu, je bila to ena izmed zadnjih rednih vaj pred intenzivnimi treningi.
»Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus …«
Tako pravi himna evropskih gimnazij in univerz, ki sledi 900 let stari evropski tradiciji in izvira iz Univerze v Bolonji. V njenem slovesnem zvenu se skriva še mnogo več kot le poklon sleherni gimnaziji in njenim zaposlenim. Posvečena je namreč tudi lahkotnemu norčevanju iz študentskega življenja, ki čaka maturante, in minljivosti življenja, ki jo čuti vsak od nas. Naj torej zaključimo v njenih verzih, saj bodo tako svoje srednješolsko izobraževanje zaključile tudi polne dvorane bodočih študentov.
Veselimo torej se, mlada nam je duša …
Lara Bezgovšek
Nika Gradišek
Foto: arhiv šole, Nataša Müller, Lara Bezgovšek
Članek je bil objavljen v Novem tedniku 19. 1. 2017.
