Dijake splošne gimnazije smo povprašali, zakaj so se odločili, da se vpišejo na I. gimnazijo in kako se kot kajuhovci počutijo danes.
Sonja Drofenik, 1. letnik: “Moja odločitev za I. gimnazijo v Celju je bila naravna. Veliko let sem opazovala svoja starejšega brata in sestro, ko sta po pouku prihajala domov in pripovedovala o svojem dnevu. Čeprav I. gimnazija velja za eno težjih gimnazij v Sloveniji, so bili (in so še vedno) opisi njunih dni na Kajuhu vedno pozitivni. Opazila sem, da je skupnost povezana in odprta, dijaki se radi zabavajo, hkrati pa so tudi profesorji predani svojemu delu in so strokovnjaki na svojih področjih. Kljub mojim visokim pričakovanjem pa me je Kajuh vseeno presenetil, zahvala za to gre mojemu razredu, s katerim smo se že v prvih petih mesecih izjemno močno povezali, moji sošolci pa vsak dan naredijo mojo izkušnjo na I. gimnaziji še boljšo.”
Jon Žnidarčič, 2. letnik: “I. gimnazijo v Celju sem izbral predvsem zato, ker sem se na to šolo želel vpisati od skoraj vedno, mogoče tudi zato, ker je veliko sorodnikov hodilo na Kajuha in nisem hotel prekiniti tradicije (šala). Prav tako menim, da je ena boljših šol, saj nudi ogromno stvari, veliko obšolskih dejavnosti (pevski zbor, kemijski krožek, krožek finančne matematike itd.). Vpis na našo šolo se mi zdi odlična zamisel, predvsem pa morate vedeti, dragi devetošolci, da se z odhodom v srednjo šolo počasi začne pravo življenje, z vsemi vzponi in padci. Vedeti pa morate, da se da, če se hoče.”
Pia Lilija, 2. letnik: “Glede vpisa na srednjo šolo sem vedela le to, da grem na 
gimnazijo. V času informativnih dni sem obiskala vse tri gimnazije v Celju. Trudila sem se objektivno pretuhtati pozitivne in negativne strani vsake, vendar me je I. gimnazija v Celju že od nekdaj privlačila s svojim pozitivnim slovesom in dolgo tradicijo. Sem tudi glasbenica, zato je bil zame odločilen dejavnik tudi šolski orkester ter pevski zbor, ki sta se odlično predstavila na informativnih dnevih. Navdušil me je tudi duhovit, a realen nagovor g. ravnatelja dr. Antona Šepetavca.
Na Kajuhu se počutim odlično, sprejeto, toplo in domače. Za mano je šele 3/8 gimnazijske poti, vendar lahko z gotovostjo trdim, da je I. gimnazija v Celju pravi naslov za vse nadobudne, delovne in ustvarjalne dijake.”
Nace Naj Slakonja, 3. letnik: “Kot večina mojih sošolcev tudi sam nisem vedel, kaj je tisto, s čimer bi se ukvarjal celo življenje. Zaradi tega, pa tudi, ker sem želel izobrazbo na malo višjem nivoju, sem izbral gimnazijo. Odločal sem se med II. gimnazijo Maribor in I. gimnazijo v Celju. Po obisku obeh gimnazij na informativnih dnevih mi je vzdušje na šoli in vse obšolske in šolske dejavnosti na I. gimnaziji v Celju olajšalo odločitev.
Kljub temu da je I. gimnazija v Celju resna šola, se na njej počutim sproščeno in zelo sprejeto. Razlog za to so vse dejavnosti, ki so nam na šoli na razpolago. Za vsakega se kaj najde. Poleg tega sodelujemo tudi z drugimi šolami iz tujine, s katerimi občasno organiziramo izmenjave. Skratka, na šoli se počutim odlično in če bi se odločal še enkrat, bi se brez dvoma odločil enako.”
Nana Šeško, 3. letnik: “Rada se pohvalim, da sem že od nekdaj vedela, da bom nekoč 
obiskovala I. gimnazijo v Celju, vendar to ni v celoti res. Priznam, še tik pred vpisom sem trepetala in se spraševala, če je moja odločitev res prava. Danes se lahko svojim dvomom samo še široko nasmejim. Občutek topline, ki me obda, ko zgodaj zjutraj stopim skozi vrata, mi potrjuje, da sem na pravem mestu ob pravem času. Kljub temu da se vsi trudimo pri svojem gimnazijskem delu in nam včasih zanj že zmanjka motivacije, vem, da širim svoja obzorja in to mi prinaša občutek zadovoljstva. Hkrati sem spoznala veliko novih, zanimivih in dobrih ljudi v teh že skoraj treh kratkih letih, zato lahko zagotovim, da se na I. gimnaziji v Celju počutim zelo prijetno.”
Nika Gradišek, 4. letnik: “Kajuh je bil zame nepopisan list. Želela sem si iskrivih diskusij in izzivov, ljudi, ki so strastni glede dojemanja in razumevanja sveta okoli sebe. Želela sem si dovolj časa in poglobljenega znanja, da odkrijem, v katero področje naj se podam. Od obiska informativnega dneva naprej so mi šola in ljudje dokazovali, da ustrezajo vsem mojim visokoletečim zahtevam 🙂
Počutim se doma. Prijateljstva, ki sem jih spletla skozi leta, so več, kot sem kdajkoli pričakovala ali upala. Ob koncu četrtega letnika z melanholijo gledam na udobno in sproščeno vzdušje v razredu in se čudim, da se nam je uspelo tako zelo povezati.
Šola in obšolske dejavnosti so mojo samopodobo povsem preoblikovale: porušile smešna prepričanja, da vem kar precej, in jih nadomestile z zavedanjem, da najbolj stabilna samozavest izvira iz odprtosti za rast in učenje. Da si ne gre zatiskati oči in optimistično idealizirati sveta, ampak da ne smemo nikoli obupati nad idejami in željami po izboljšavah.
Pred prvimi koraki na študijsko pot si upam trditi, da je to precej dobra popotnica.”
Julija Dolinšek in Maja Kresnik-Doberšek
