Intervju s profesorico Andrejko Lorenčak
Profesorica Andrejka Lorenčak poučuje francoščino in nemščino. Lahko bi rekli, da je zelo aktivna frankofonka, saj sodeluje na številnih prireditvah in pri projektih, povezanih s francoščino: denimo pri Zlatem makronu, Frankofonskem dnevu, Fete de la musique, je habilitirana ocenjevalka pri izpitih DELF in koordinatorica mednarodnega projekta Erasmus +: Consommer mieux, consommer différemment – Razmisli in troši drugače. Pred kratkim so njeno delo prepoznali tudi izven naše šole, mesta in države, saj je bila sprejeta v red vitezov Akademskih palm.
Zakaj in kdaj ste se odločili za poučevanje? Kaj vas je najbolj pritegnilo k delu z mladimi?
Za poučevanje sem se odločila po fakulteti. Sprva sem bila prepričana, da bom prevajala, a sem pozneje ugotovila, da to ni zame, saj mi je težko sedeti za računalnikom, težko sem sama. Poučevati sem najprej začela na ljudski univerzi, tako odrasle kot čisto majhne otroke. Nato sem s poučevanjem nadaljevala v Velenju. Še vedno se spomnim tistega občutka, ko sem stopila v razred s tridesetimi učenci in se mi je zdelo res ogromno. Sedaj sem navajena na take učilnice in to delo me res veseli. Zelo rada poučujem, saj se mi zdi, da lahko veliko daš in po drugi strani seveda tudi dobiš.
Ali ste kdaj v svojem dolgoletnem delovanju podvomili o sebi? Kaj je tisto, kar vas je in vas še vedno žene naprej?
Dvomi vedno so, vedno se sprašuješ, ali si na pravi poti. Vedno je težko, pri francoščini sploh, peljati med tem, da je jezik še vedno privlačen, da se veliko naučimo na nek prijeten način, po drugi strani pa je treba dovolj zahtevati, da dijaki uspešno opravijo maturo in mednarodne izpite. Zato se mi zdi poučevanje kot umetnost, saj se da na prijeten način veliko naučiti, kar vsako leto tudi dokazujejo naši maturanti. To me tudi žene naprej. Prav tako je zanimivo, ker je vsako leto drugačno in se vedno znova kaj naučimo. Stereotip, da profesorji poučujejo vsako leto enako snov in se le ponavljajo, definitivno ne drži, vsako leto se razlikuje, ne samo zaradi dijakov, tudi zaradi snovi, sploh pri jezikovnih predmetih.
Kaj bi svetovali dijakom, ki bi želeli postati profesorji jezika?
Predvsem, da jim je predajanje znanja vrednota in naj se tudi sami nikoli ne nehajo izobraževati. Pri poučevanju jezikov ne smemo pozabiti, da se jezika ne moremo učiti brez spoznavanja kulture, na primer navad in vrednot, povezanih s tem jezikom. Tudi ko se izobražuješ, je pomembno, da svoje področje čim bolje spoznaš, da izkoristiš možnosti izobraževanja v tujini in izmenjave, saj tako prideš v stik z jezikom in si del kulture. Tudi meni veliko pomeni, da imam dnevno kontakte s Francozi.
Če bi imeli možnost spregovoriti s seboj, ko ste bili na začetku svojo jezikovne kariere, kaj
bi si povedali? Ali bi se lahko pripravili na pot, polno vzponov in padcev?
Povedala bi si, naj vztrajam, da se splača vztrajati. Pri vsakem učenju jezika so vzponi in padci. Tudi dijakom povem, da so dnevi, ko imaš občutek, da stojiš pod veliko goro in ne veš, kako boš prišel čez. Spomnim se diplomskih izpitov, ko si se lahko učil celo leto, pa je še vedno obstajala možnost, da ga ne boš naredil. A na koncu res vidiš, da je bilo vredno vztrajati v težkih trenutkih.
Francoščina velja za težek jezik. Kako ovreči ta stereotip?
S tem, da dokazujemo, da se da dobro naučiti, ne da bi ob tem doživljali travme, da pokažemo, da je res zelo sistematičen jezik, da najprej usvojimo sistem izgovorjave, ki je čisto po pravilih, da so določene stvari, ki se jih enostavno naučiš in jih znaš celo življenje. Nato pa vztrajati na tem, da čim več beremo, da smo čim več v stiku z jezikom.
Ali si boste po tem spoštovanja vrednem dosežku zastavili nove cilje? Kakšne ambicije imate v prihodnosti?
Cilji se sami od sebe kar naprej pojavljajo. Vedno znova je kaj novega, predvsem se veselim naslednjih projektov, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. Prvi je Lycée d’Europe, srečanje 82 mladih in njihovih mentorjev iz vseh držav članic Evropske unije, ki bo od 12. do 19. februarja v Strasbourgu. Slovenski ambasadorji v tem projektu smo Nika Razgoršek in Jan Bajc iz 4. b-razreda ter moja malenkost. Srečanje bo zelo zanimivo, govorili bomo tudi o aktualnih vprašanjih, s katerimi se sooča Evropska unija. Projekt je v okviru francoskega predsedovanja Svetu EU in zagotovo bo nepozabno doživetje. Seveda pa je stalni cilj, da ostaja francoščina čim bolj prisotna na naši šoli in da nadaljujemo s številnimi pestrimi projekti.
Ali so vsi vaši dosežki in nagrade doseganje zadanih ciljev ali ste le počeli, kar ljubite; vse, kar je prišlo dobrega, pa je le posledica vašega truda?
Definitivno so nagrade in uspehi le posledica trdega dela. Zdi se mi, da če bi človek delal nekatere stvari le s ciljem, da bi bil za to nagrajen, se mu ne bi izšlo. Ko pa delaš nekaj, kar imaš rad, pa uspeh pride sam od sebe. To polagam tudi vam na srce, da delate tisto, kar imate radi, da se spoznate, potem pa pride vse samo od sebe.
V naslednjem šolskem letu se obeta novost: evropski oddelek, v katerem bo 2. tuji jezik francoščina. Nam lahko zaupate kaj več o tem oddelku in komu je namenjen?
Evropski oddelek je namenjen dijakom, ki jih zanimajo tuji jeziki in teme, povezane z življenjem v Evropski uniji. V tem oddelku bomo sledili programu Šola, ambasadorka Evropskega parlamenta, s katerim želimo naše dijake ozavestiti o paleti možnosti, ki jih EU ponuja mladim, krepiti mednarodno sodelovanje in poglobiti znanje o Evropski uniji. Pripravljali bomo tudi različne dogodke, na primer evropsko tržnico in razprave z evropskimi poslanci, predvsem pa želimo, da so dijaki tega oddelka v okviru mednarodnih projektov v stalnih stikih z dijaki iz partnerskih šol iz tujine in znanje tujih jezikov uporabljajo v konkretnih situacijah.
Eva Leskovar in Živa Tanko
