Zagotovo se spomnite svojih srednješolskih let. Pravijo, da so to najlepša leta, polna zabave, ljubezni in drugih dogodivščin. Pa je še danes tako? Dijaki in profesorji ugotavljajo, da so dijaki danes zaradi šole izpostavljeni veliko večjemu stresu, kot so mu bili pred 25 leti. Marsikdo bi rekel, da se mu to zdi nekoliko nenavadno, saj so takrat bila le nenapovedana ocenjevanja, prav tako pa niso imeli raznih ugodnosti, kot so objavljene pole preteklih matur na spletni strani. Da bi izvedeli glavni razlog, smo se 12. 6. 2023 zbrali v šolski knjižnici I. gimnazije v Celju, kjer smo se pogovarjali z dijaki in profesorji, ki so bivši dijaki naše šole. Vsak od njih je obiskoval ali obiskuje drugo smer naše šole: splošna gimnazija, umetniška gimnazija, klasična gimnazija ali športni oddelek.
Kateri dejavniki sploh vplivajo na stres?
Šolska svetovalna delavka Lea Gornjak pravi: »Po mojem mnenju je eden izmed razlogov vzgoja in koliko se od dijaka oziroma mladostnikov pričakuje. Včasih se je namreč veliko več pričakovalo od otroka in je bil ta tega navajen, ne samo glede šole, temveč tudi vseh dejavnosti, družinskega življenja in zadolžitev. Danes pa imam občutek, da se pričakuje manj in so potem mladostniki tudi bolj občutljivi.« Ker sva želeli izvedeti, kaj o tem pravijo najini sovrstniki, sva našli dijake, ki so se bili pripravljeni z nama o tem pogovarjati. Tina Cizej, dijakinja klasičnega oddelka, pravi: »Stres je povezan tudi s tem, da se dijaki ne pogovarjajo več s svojimi starši, vsak ima namreč svoje zadolžitve in do pogovora niti ne pride. Posledično se dijaki zatečejo k stvarem, kot so na primer telefoni in zato problemov s starši ne rešujejo skupaj. Zdi se nam, da smo pod stresom, ampak si dejansko ne znamo organizirati časa, izklopiti misli na delo in se posvetiti čemu drugemu. Tako potem tudi sploh nismo skoncentrirani.« Cilj vsakega gimnazijskega dijaka je dobro opravljena splošna matura. Je tudi matura dejavnik, ki vpliva na stresno počutje dijakov? Urban Stopar, profesor športne vzgoje, meni: »Zanimivo je, da se že od prvega letnika toliko straši z maturo. Ne spomnim se, da bi v naših časih toliko govorili o tem. Ko prideš na gimnazijo, veš, da je zaključek šolanja matura. Ustvarja se umetni pritisk med dijaki, da jih na koncu čaka nek »bavbav«, čeprav vemo, da matura ni tako težka za tiste, ki štiri leta delajo v šoli in nadgrajujejo svoje znanje.« Ana Lavbič, profesorica slovenščine, misli, da je doživljanje stresa odvisno od vsakega posameznika: »Stres je v življenju vsekakor prisoten, tako v gimnaziji kot tudi kasneje v življenju. Šola je le priprava na življenje. Stresu se ne da ubežati, treba je najti načine, kako se z njim ustrezno soočiti.« In dodaja: »Sama se ne spomnim, da bi v gimnazijskih letih sploh doživljala stres, čeprav sem gotovo ga. A kasneje v življenju smo izpostavljeni še veliko večjemu stresu, kot je ta, v šoli. Takrat, ko obiskuješ gimnazijo, se marsikaj zdi težko, vendar je tudi življenje polno najrazličnejših preizkušenj.«
Globalizacija in dostopnost univerz
Danes je svet veliko bolj odprt in dostopen, kot je bil včasih. Takrat so dijaki lahko izbirali le med ljubljansko in mariborsko univerzo. Ali mislite, da se dijakom zdi bolj stresno, da lahko kandidirajo kjerkoli v Evropi in se vpišejo na katerokoli fakulteto na svetu? Tadej Cizej, dijak umetniške gimnazije, pravi, da ne: »Zame to ni faktor, ki bi mi predstavljal stres, ampak mi je bolje, da če nisem sprejet recimo v Ljubljani, grem lahko na Dunaj, v Gradec, v Zagreb … Vse možnosti so bolj odprte, saj grem v bistvu lahko, kamor hočem.« Z njim se je strinjal Žan Luka Umičevič, dijak splošne gimnazije: »Mislim, da če gre nekdo študirat v tujino, doživlja celo manj stresa. Teh dijakov je namreč po navadi manj, tako da je večji stres prisoten pri slovenskem sistemu. Dijaki se zelo radi primerjajo med seboj. To, kdo bo kam sprejet, je postalo tekmovanje, sploh razkol med družboslovjem in naravoslovjem. Naravoslovje je nasploh v porastu in nekatere je strah, da če bi šli študirat nekaj družboslovnega, kar jih zanima, ne bi dobili zaposlitve. Menim, da je več stresa prisotnega na tem področju, kot pa ob misli, ali boš šel v tujino ali ne.« Kaj pa na to pravijo profesorji? »To daje dijakom nove priložnosti in širše možnosti, jim dopušča bolj odprte poti. Mislim, da tega ne doživljajo kot stres, ampak kot neke dodatne možnosti, ki jih imajo danes veliko več, kot smo jih nekoč imeli mi. Ko mi kdo reče, da bi rad šel študirat v tujino, mu sicer pravim, naj ostane v Sloveniji, ker imamo pri nas dovolj kvaliteten in brezplačen študij, saj na večini fakultet ni šolnine. Fakultete pa vseeno omogočajo toliko raznih izmenjav, tudi celoletnih, da ne vidim potrebe po tem, da bi že takoj šli v tujino,« je povedala profesorica Ana Lavbič. Katere osebnostne lastnosti pa morajo imeti takšni dijaki, da jim je uspeh tako rekoč zagotovljen? Profesorica Ana Lavbič meni, da morajo biti samoiniciativni in ambiciozni: »Dijaki, ki hočejo študirati v tujini, so po navadi zelo samostojni in že sami raziščejo vse poti in možnosti, tudi o štipendiranju. Če bi jim to res predstavljalo tolikšen stres, se tega verjetno sploh ne bi lotili.«
Kot smo izvedeli, dijake že od prvega letnika dalje strašijo z maturo. Pa je ta v vseh primerih ključnega pomena? »Dijaki smo izredno primerjani po rešeni maturi in uspehu. So pa fakultete, tudi v tujini, ki jih veliko dijakov izbira, ker tam naša slovenska matura sploh ni pomembna. Pomembni so recimo sprejemni izpiti ali neke druge poti, ki so za njih včasih celo lažje oziroma dostopnejše. Ironično je, da bi bil dijak toliko pod stresom zaradi mature, potem pa izgubil točko, ker ni postavil pike,« nam je povedal Žan Luka Umičevič.
Mobilne naprave: motilci ali nam v pomoč?
Odkar so se na trgu pojavile mobilne in druge tehnološke naprave, je marsikaj lažje: na primer hitro iskanje po
spletu in omogočeni neomejeni viri informacij. Te naprave pa predstavljajo tudi motilce, saj nam odvračajo pozornost od trenutnih zadolžitev in aktivnosti. Sogovornike sva vprašali, ali se strinjajo, da so elektronske naprave motilci in da pripomorejo k večjemu stresu. Žan Luka Umičevič je odgovoril: »Mislim, da so. Odvisno je, kako jih znaš uporabljati; ali sebi v prid ali pa ti predstavljajo motnjo. Je res, da lahko mobitel izklopiš in ga daš stran, ampak je pa tudi res, da je to težko. Odvisno je od posameznika, koliko si ta pusti, da ga to zmoti. Nad tem moraš imeti neko samokontrolo.« Urban Stopar nama je zaupal, kako je bilo včasih: »Bila so dekleta, fantje, družba. Vi ste pač vrženi v to virtualno dobo, za kar niste sami nič krivi, krivci tega so odrasli. Imamo triletnike s telefonom vsak dan v roki, na katerem gledajo YouTube, zato da je mama lahko v miru na kavi.« Pa si lahko s telefonom pomagamo pri učenju? »Ko se učimo, lahko to tehnologijo uporabimo v svoj prid. Poiščemo lahko na primer razne informacije ali s PhotoMathom fotografiramo račun in nam ga aplikacija reši. To je le eden od mnogih načinov, kjer nam je lahko telefon pri učenju v pomoč. Poudaril pa bi, da je vedno potrebno poznati pravo mero in kontrolirati uporabo česarkoli, da nam ne postane breme. Danes nam predstavlja največjo težavo preobremenjenost in prezasičenost z informacijami. Navajeni smo, da takoj dobimo želene informacije, česar včasih ni bilo v tolikšni meri,« je razložil Žan Luka.
Zanimalo naju je še, kako se prekomerna uporaba mobitelov kaže v šoli. »Fokus nam je zaradi tega čisto padel, postanemo nestrpni, če nam telefon takoj ne prikaže ničesar. To vpliva tudi na sposobnosti, kot so branje in razumevanje daljšega besedila, k čemur stremi šolski sistem,« nam je zaupal Žan Luka. Profesorica Ana Lavbič je dodala: »Splošno znano je, da se je pozornost pri pouku močno skrajšala. Marsikomu je težko biti zbran 45 minut, kolikor traja šolska ura. Na to imajo zagotovo velik vpliv elektronske naprave.« Profesor Urban Stopar pa dodaja: »Vi ste generacija, ki je digitalno zlorabljena.« Mislite, da bi lahko zasvojenost od elektronskih naprav zmanjšali na enostaven način? Urban Stopar je v televizijski oddaji zasledil stavek, ki mu je bil zelo všeč: »Prvi korak, da se rešiš telefona, je, da dan končaš z dotikom živega bitja in ne telefona.« In dodal: »Včasih si dekle poklical s stacionarnega telefona, danes pa se ljudje niti objeti več ne znajo. Objem je osnova našega bivanja,« pravi Urban Stopar.
Izobrazba ni več garancija za uspeh
Vprašanje, ki se nama je porajalo, je tudi, ali izobrazba danes sploh še predstavlja zagotovljen uspeh v življenju. Matej Kočevar, dijak športnega oddelka gimnazije, pravi: »Strinjam se, da diploma ni več tako pomembna v današnjem življenju, ker je toliko drugih možnosti za uspeh, sploh v dobi interneta, kot influencer ali dropshipper. Vse je odvisno od tega, kako dobro se znajdeš.« Tadej dodaja: »Včasih ljudje niso tako množično študirali, večina je šla po srednji šoli delat, nato pa so opravljali t. i. dela za trakom. Vsi bi danes radi postali šefi podjetij, delali v pisarni, ampak ne more biti deset ljudi v pisarni in en za trakom.«
Dejstvo, da lahko danes uspeš tudi brez visoke izobrazbe, je zagotovo za marsikoga mamljivo. Menite, da je to za dijake demotivacijsko in se zaradi tega manj učijo? »Pripomore k razpršenosti, ker do neke mere veš, da bi bilo dobro, da se potrudiš, potem pa pride trenutek, ko začneš kolebati. Seveda vse te stvari prispevajo k večjemu stresu. Namera je, a motivacije primanjkuje. Ko se je treba usesti in naučiti, pa pride do stresnih situacij,« meni Tomaž Marčič, zborovodja in profesor harmonike. Lea Gornjak meni, da je dijakom uspeh zelo pomemben in da se kljub različnim možnostim večinoma trudijo po svojih najboljših močeh.
Glasba, šport in stres
Glasba in šport vsem nam predstavljata sprostitev, a lahko dijakom, ki se želijo s tem ukvarjati profesionalno,
povzročata tudi nekaj preglavic. Tadej Cizej pravi, da mu obiskovanje glasbene šole in igranje inštrumenta predstavljata dodatno breme. »To je breme, ki sem si ga sam izbral in zato ob igranju glasbe uživam. Zavedam se, da ne bi rad bil zdravnik, rad bi šel študirat glasbo, zato se potrudim in skoncentriram, ko sem v glasbeni šoli. Veliko lažje bi bilo delati samo gimnazijo, ampak mi je glasba v veselje. Tudi če to pomeni, da bom recimo pri matematiki kdaj dobil slabšo oceno. Seveda mi predstavlja breme, ampak breme, ki ga bom z veseljem prenašal.« Podobno je tudi pri profesionalnem smučanju: »Predvsem je težko, če manjkaš pri pouku, zamudiš razlago in doma porabiš veliko več časa, da se to snov naučiš. Težko je, ko prideš po šoli na trening in potem domov, veš, da te čaka še učenje, a za to preprosto nimaš več energije in motivacije,« je razložil Matej. »Problem pri športu nastane, ko se v najstniškem obdobju poruši disciplina zaradi poškodbe in dijaki ne morejo energije, ki so jo prej posvečali samo športu, preusmeriti tudi v šolo. Konec koncev, poškodovan športnik nikomur ne koristi. Problem se danes pojavi tudi pri preobremenjenih in pretreniranih športnikih. Jaz se ne spomnim, da bi mi bili tako izčrpani, vseeno pa smo bili dobro pripravljeni,« meni profesor Urban Stopar.
Pouk včasih in danes
Verjetno bi vsi bivši srednješolci lahko potrdili, da je bil obseg snovi pred nekaj desetletji veliko večji, prav tako pa
ni bilo napovedanih ocenjevanj znanja. Ali je bila tudi sestava urnika kompleksnejša kot danes? »S poukom smo vsak dan začeli ob 7.10 – to je bila naša 1. ura in ne nulta kot danes –, res pa smo zato končali nekoliko prej. Malica je trajala dvajset minut, jedilnice ni bilo, jedli smo sendviče iz šolske kantine, ki je stala na dvorišču šole,« je poročala profesorica Ana Lavbič. Kako pa so se soočali z nenapovedanimi ocenjevanji? Ana Lavbič je odgovorila, da so jih sprejeli, saj drugega niso poznali: »Bile so tri konference, v vsaki konferenci si bil enkrat vprašan. Na dan smo bili pripravljeni na 8 predmetov.”
Pritisk staršev na svoje otroke je vedno večji, kar pa otroku ne koristi vedno. K sreči najini sogovorniki s tem nimajo težav. »Meni ni tako pomembno, da bom odličen v šoli. Želim narediti maturo, narediti sprejemne izpite in uspeti v življenju. Če dobim dvojko, starši name ne bodo jezni. Tudi ne pričakujejo, da bom vrhunski na tekmovanjih, ne zahtevajo, da vadim več ur na dan.” pravi Tadej. »Hitro vidim, kateri dijaki trenirajo zase, kdo ima svoj fokus in svoje cilje in kateri dijaki so pod pritiskom staršev, trenerjev in trenirajo zato, da zadovoljijo njih in ne sebe,« je pripomnil Urban Stopar.
Pristop profesorjev do dijakov se razlikuje od vsakega posameznika. Nekateri imajo strožji nastop, drugi so spet popustljivejši. Bi vi bolj spoštovali profesorje, ki so bolj avtoritarni? »Tak profesor te nauči discipline, mora pa biti neko zdravo razmerje v komunikaciji. Nekateri profesorji enostavno mislijo, da so nad dijaki in se z njimi ni mogoče normalno pogovarjati. Prav tako pa ni dobro, da so profesorji preveč popustljivi, saj lahko to včasih privede do situacij, ko profesor ne daje več vtisa profesorja. Razmerje discipline, razumevanja, dobre komunikacije, predvsem pa pedagoškega čuta do dijakov, svojega predmeta in sočloveka je izrednega pomena. To so prvine, ki krasijo dobrega profesorja in se jih je, po mojem mnenju, težko priučiti. Verjamem, da moraš za ta poklic imeti strast in se počutiti poklicanega napraviti nekaj resnično dobrega za svoje dijake in širšo okolico,« je pogovor zaključil Žan Luka.
Po končani razpravi sva prišli do zaključka, da je stres zaradi šole danes zagotovo večji, kot je bil nekoč, k čemur pa najbolj pripomorejo pritiski okolja in dijakov samih. Konec koncev smo sami svoji največji kritiki, zato je pomembno, da vse, kar delamo, delamo zase in z veseljem. Ni namreč stres tisti, ki nam škoduje, ampak naša reakcija nanj. Moral bi nam predstavljati silo za pogon in ne prepreko, ki nas na poti ovira. Tudi stres je lahko pozitiven, le od nas je odvisno, kako se soočamo z njim.
Eva Mlakar in Eva Štemberger
Foto: Tea Belak
