Naj športna šola na daljavo 2019/2020
Naša gimnazija že od šolskega leta 2005/2006 neprekinjeno prejema naziv Naj športne srednje šole. Tudi preteklo šolsko leto ni bilo izjema. Zaradi trenutnih razmer pa je letos natečaj potekal pod drugačnimi pogoji, saj je komisija iskala Naj športno srednjo šolo na daljavo, ki je za svoje dijake tudi med časom karantene pripravila čim bolj inovativen program športne vzgoje in drugih športnih dejavnosti.
Sredi marca smo bili vsi, profesorji in dijaki, soočeni s povsem novo, še neznano situacijo, ki je od nas zahtevala predvsem prilagodljivost in nove načine dela. Pouk pri večini predmetov se je prestavil na računalnike, zato so se profesorji športne vzgoje še posebej potrudili, da bi dijaki vsaj med njihovimi urami ne bili pred ekrani. Zaradi različnih pogojev, ki so jih imeli dijaki doma, so lahko med poslanimi nalogami za vzdrževanje osnovnih motoričnih spretnosti, mišične mase in vzdržljivosti izbirali sami – glede na svoje sposobnosti in zmožnosti. Za izvedbo športne vzgoje na daljavo je bila ključna komunikacija med dijaki in profesorji, ki se je izvajala preko družabnih omrežji in aplikacij (Viber, Microsoft Teams in gmail).
Profesorji so vsak teden priskrbeli nove sklope vaj in športne izzive, ki so se jih dijaki samoiniciativno lotevali doma. 
Dijaki so profesorjem po opravljeni nalogi poslali svoj posnetek ali pa sliko opravljene poti in tako potrdili svojo aktivnost. Da bi popestrili program, so se profesorji domislili še različnih izzivov. Dijaki so tako med sabo tekmovali, kdo bo največ prehodil, prekolesaril ali osvojil najvišji vrh. Po opravljenem izzivu so lahko nominirali druge dijake ali celo profesorje športne vzgoje, ki so morali opraviti enak izziv. Ena ura na teden je bila namenjena vodenim meditacijam in vajam za sproščanje. Profesorice so pogosto pošiljale celo 5-minutne vaje, ki so jih dijaki lahko izvedli kar med petminutnimi odmori za računalnikom. Ocenjevanje športne vzgoje na daljavo je potekalo preko videov. Dijaki smo dobili nalogo, ki smo jo morali posneti (npr. gimnastika) in jo nato poslati profesorici v pregled, ta pa nam je poslala povratno informacijo o tem, kako smo nalogo opravili. Tedenski povzetek vaj so dijaki pisali v tabelo, kamor so vpisali splošne informacije o opravljenih nalogah, kako dolgo so jo izvajali in kako so se ob tem počutili; komentar pa je ob koncu tedna dodala tudi profesorica ali profesor.
Priznanja za naj športno šolo na daljavo je bil zelo vesel tudi ravnatelj I. gimnazije v Celju, dr. Anton Šepetavc, ki je ob tej priložnosti povedal: »Od nekdaj verjamem v moč skupnosti, zato tudi to veliko priznanje šoli razumem kot potrditev, da s skupnimi močmi delamo ne le dobro, ampak tudi boljše in najboljše. I. gimnazija je šola z bogato zgodovino, katere bistven del je tudi šport. Ponosen sem, da z vsakoletnim priznanjem za najbolj športno srednjo šolo ohranjamo svojo organizacijsko moč in spretnost ter potrjujemo tradicionalno nadpovprečne rezultate gimnazijskega športa. Zdaj, ko imamo že nekaj let novo telovadnico in obnovljena zunanja športna igrišča, nam je pri tem gotovo precej lažje, saj imamo vse pogoje za izvedbo kvalitetne športne vzgoje in šolskih športnih tekmovanj. Vsem iskreno čestitam in se veselim priznanja!«
O tem, kaj so med delom na daljavo počele in kako so se pri tem počutile, sva povprašali nekaj dijakinj 3. letnika naše gimnazije, Emo Vreže, Tjašo Pečovnik (obe 3. c) in Emo Gošte (3. a).
Kakšen se vam je zdel način pouka športne vzgoje na daljavo?
Ema Vreže: “Zelo mi je bilo všeč, da smo se s profesorico povezali preko socialnih omrežij in s tem ustvarili bolj 
sproščeno vzdušje. Všeč mi je bilo tudi, da nam je profesorica poslala več različnih možnosti za vadbo v obliki videov.”
Tjaša Pečovnik: “Všeč mi je bil takšen način pouka, saj smo imele prosto izbiro pri vajah za posamezne dele telesa, poleg tega pa nam je profesorica postavljala izzive, za katere smo nominirale druga drugo in se tako motivirale tudi med sabo, saj je vsaka hotela biti boljša od drugih. Vesela sem tudi, da nam je profesorica zaupala, da bomo zadane vadbe res izvajale.”
Ema Gošte: “Bilo mi je zelo všeč, saj smo dobivale vaje preko gmaila, profesorica pa je naše izvajanje preverjala preko aplikacije Viber. Da smo ji pokazale, kaj delamo, smo ji pošiljale kratke videe.”
Ema Vreže: “Poleg tega smo imele tudi različne izzive, kjer smo tekmovale, katera bo največ prekolesarila, prišla na najvišji vrh ali prehodila največjo razdaljo. Na ta način nam motivacija za gibanje nikoli ni upadla.”
Se vam zdi, da vam je večja raznolikost vaj dala več motivacije za gibanje?
Ema Vreže: “Da, saj smo lahko izbirale med vadbami, ki so bile všeč nam osebno, poleg tega pa menim, da sem se na tak način gibala več, kot bi se med normalnim poukom.”
Tjaša Pečovnik: “Enako, mislim, da se je motivacija za vadbo povečala zaradi večje raznolikosti in individualnosti, kar v šoli večinoma ni mogoče.”
Ema Gošte: “Ja, vsekakor. Vsak teden smo poskušale izvajati čim več različnih vaj, pri tem pa je profesorica upoštevala tudi naše ideje. Poleg tega smo imele tudi posebne dneve za meditacijo in sproščanje.”
Kaj se vam je pri športni vzgoji na daljavo zdelo pozitivno, kaj negativno in kaj zanimivo?
Ema Vreže: “Pozitivna je bila definitivno intenzivnejša komunikacija med profesorico in nami, dijakinjami. Negativna stran tega pa je bila, da nismo imeli možnosti igranja skupinskih športov, ki jih drugače radi igramo.”
Tjaša Pečovnik: “Bilo mi je zelo všeč, da so nam profesorji predlagali vaje za sprostitev in raztegovanje, ki smo jih lahko izvajali med sedenjem za računalnikom ali pa med odmori, po drugi strani pa smo pogosto izvajali tudi intenzivne HIIT vadbe.”
Ema Gošte: “Pozitivno se mi je zdelo to, da smo imele na voljo veliko različnih vadb, negativno pa pomanjkanje dela z žogo in skupinskih iger. Zelo zanimive so se mi zdele vaje, povezane z izzivi, tudi sama sem zmagala izziv za najdaljšo razdaljo na kolesu, saj sem prevozila 93 kilometrov.”
Cilj celotnega programa športne vzgoje je bilo pripraviti do gibanja vse dijake, tudi tiste, ki so imeli slabše pogoje za vadbo, in tiste, ki jim ne ustrezajo klasični vadbeni programi. Med mnogimi ponujenimi možnostmi je vsakdo lahko našel nekaj zase, hkrati pa je prilagojen učni načrt v tem času omogočil tkanje tesnejših vezi med profesorji in dijaki. Vse to je komisijo prepričalo, da si I. gimnazija v Celju v letu 2019/2020 ponovno zasluži priznanje za najbolj športno šolo, tokrat na daljavo.
Julija Dolinšek in Maja Kresnik-Doberšek
Foto: osebni arhiv
