Mladi, pa tudi nekoliko starejši raziskovalci so se zbrali v Osrednji knjižnici Celje v petek, 30. septembra, na 
svoj dan, dan mladih raziskovalcev. Takrat je bilo v Celju in tudi v drugih mestih veliko različnih dogodkov, stojnic in delavnic. Za nas najzanimivejša pa je bila gotovo okrogla miza z naslovom Celje – mesto mladinskega raziskovanja. Na njej so spregovorili zanimivi gosti, sami nekdanji kajuhovci (tako ali drugače). Pogovor je povezoval Zvezdan Martič, voditelj na RTV SLO.
Celje je izjemno razvito mesto mladinskega raziskovanja. Nataša Marčič, koordinatorica raziskovalne dejavnosti na I. gimnaziji v Celju, je predstavila zgodovino in pomen raziskovalnega dela na I. gimnaziji, saj ima gibanje Mladi za Celje zametke prav na naši šoli. V 38 letih raziskovanja so naši dijaki raziskovalci pod budnim očesom mentorjev izdelali kar 340 nalog. Letošnje leto je torej že 39. in gibanje Mladi za Celje je najstarejši tovrstni projekt v Sloveniji. Njegova začetnica je nekdanja profesorica, mag. Jožica Dolenšek, pionirka raziskovalnega dela na šoli, ki je bila tudi prva predsednica odbora in kasneje komisije Mladi za napredek Celja, še vedno pa je cenjena članica strokovne ocenjevalne komisije za fiziko in kemijo na občinski ravni srečanja Mladi za Celje. “Mene je raziskovanje od nekdaj zanimalo, sem pač tak tip. In sem našla ljudi, ki so mi pomagali,” se spominja mag. Dolenškova.
Temi okrogle mize sta bili: zakaj sploh raziskovati in kako raziskovalno delo mladih vpliva na kasnejšo pot v karieri. Na začetku pogovora se nam je preko videoposnetka iz Pariza oglasil Anžej Dežan, ki v francoski prestolnici dela v modni hiši Chloé, kjer je odgovoren za digitalne vsebine.
Pogovor sta nadaljevala Ana Milovanović, dobitnica več nagrad na področju raziskovanja in 
maturant Urh Ferlež. Ana meni, da je meja posameznika njegova radovednost in da se je zanjo raziskovanje začelo, ko se je začela ukvarjati s sintezno biologijo. Urh pa je raziskoval že v osnovni šoli, kjer je skušal odkriti, katera je najboljša formula za milni mehurček. Tako je ugotovil, da naravoslovje ni zanj in se je v naslednjih letih zaljubil v zgodovino. Malo za šalo malo za res še doda: “Zgodovino nekega kraja najbolje spoznaš na pokopališču.”
Klinična psihologinja dr. Polona Selič se je za znanost odločila, ker si je rekla, da bo drugačna. “In potem sem to tudi dosegla.” Dodaja še, da okolje ponuja samo polovico možnosti: “drugo polovico pa si človek ustvari sam.” Mladim raziskovalcem sporoča: “Bodite radovedni, igrajte se raziskovanje, naj vas ne bo strah, da vam ne bo uspelo, ker velikokrat ne uspe. Pomembno je, da ne odnehate.”
Dr. Iztoka Prislana je za raziskovanje na področju kemije spodbudil njegov bratranec. V srednji šoli mu je pomagala tudi mag. Mojca Alif, ki ga je učila kemijo. “Raziskovalci s(m)o tedaj hodili peš iz šole do Cinkarne, da s(m)o lahko opravljali delo, kar pove veliko o tem, kako močna je bila želja po raziskovanju.” Mladim sporoča, naj gredo v tujino in si naberejo izkušnje, a naj se vseeno vrnejo v Slovenijo. “Če želiš delati, če želiš imeti vse pogoje za raziskovalno delo, je, denimo, Amerika super.”. Dodaja še, da sta pri raziskovanju ključni radovednost in motivacija.
Raziskovalka v gimnaziji in kasneje tudi med študijem, danes pa mentorica in ocenjevalka raziskovalnih nalog, mag. Alifova, je povedala, da raziskovalno delo nima smisla, če ne izvira iz posameznikove želje. “Razlike med raziskovanjem danes in nekoč skorajda ni. Dijaki so še vedno navdušeni pa tudi jaz sem še vedno enako navdušena kot pred desetimi leti. Samo, da so naloge sedaj res na višjem nivoju.”
Iva Škorjanc
