Zbujanje zgodaj na sobotno jutro ni ravno najljubša stvar dijakov. Sploh, če je zunaj še mrzlo. Pa vendar. Malo pred sedmo smo se ljubitelji potovanj zbrali pred celjskim Zlatorogom, kjer nas je že čakal topel avtobus in nasmejane profesorice, pred nami pa je bila vožnja proti Budimpešti, od koder smo z letalom poleteli proti francoski prestolnici, Parizu.
Pristanku na manjšem pariškem letališču je sledila vožnja po natrpanih mestnih obvoznicah proti mladinskemu hotelu, pred nami pa je bil večerni sprehod po ulicah Pariza. S skoraj poletnimi temperaturami in živahnim večernim vzdušjem je Montmartre na kajuhovce naredil več kot odličen prvi vtis mesta ljubezni.
Spoznavanje Pariza se je nadaljevalo v nedeljo, ko se je pred nami odprl panoramski pogled celotne metropole z Eifflovega
stolpa in sprehod ter kosilo na slikovitih ulicah Latinske četrti. Sledil je obisk Sorbonne in Panteona, zvečer pa so se po hodnikih hotela slišali smeh in živahni glasovi dijakov I. gimnazije v Celju. Ponedeljek smo začeli s francoskimi croissanti in dolgim ogledom Louvra, muzeja, kjer nas je, sicer z dolgo vrsto, pričakala Mona Lisa, ki ji Francozi pravijo la Joconde. Točno takšna, kot jo opisujejo – brez obrvi in z milim nasmeškom. Tretji dan ekskurzije smo nadaljevali z vožnjo po Seni, zaključili pa smo ga z ogledom Arc de Triomphe in večernim sprehodom po Elizejskih poljanah. Pred odhodom na letališče in potjo domov nas je zadnji dan očaral še Versailles z mogočnimi vrtovi in stotinami ogledal. Mogočno. Zelo.
V Pariz smo prispeli v soncu, zapustili pa smo ga v dežju. Kratek let proti Benetkam, vožnja domov in že smo utrujeni legli v domačo posteljo. A utrujene noge, spominski magnetki za na hladilnik in več kot lepi spomini niso vse, kar smo prinesli iz Pariza. Nova spoznanja, prijateljske in kolegialne vezi ter drugačen (francoski) način življenja so nam obisk francoske prestolnice zapisale v najlepši spomin. No, vsaj meni. Privlačnost tega mesta je nepopisna, od banalnih turističnih do tipičnih uličic, starih četrti, kavarnic, knjigarn, parkov, vonja metroja, parfumov, neki, kot bi rekli Francozi, »certain esprit«. Za konec pa, kot je že leta 1939 zapel Maurice Chevalier, verjetno pa vam je pesem bolj znana v izvedbi pevke Zaz: »Paris sera tojours Paris.« Še se bomo vrnili. In ne samo enkrat.
Max Jerovčnik
