Ogled predstave je zanimiv način, kako dijakom skozi čustva prikazati celovito zgodbo. Tako smo si dijaki, ki smo v preteklem šolskem letu pomagali ustvarjati kulturno podobo šole, jeseni ogledali predstavo o Rosi Luxemburg.
Roza je bila nemško-poljska revolucionarka in politična aktivistka v začetku 20. stoletja. Igrala je veliko vlogo v mednarodnem socialističnem gibanju. Njeno delo in prispevki ostajajo pomemben del politične dediščine.
Predstava je bila avtorska, opravili pa smo tudi intervju z Rozami Nušo Komplet Peperko, Urško Majcen in Nušo Ofentavšek.
Kako ste prišli na idejo, da napišete in zaigrate avtorsko predstavo o Rosi Luxemburg?
ROZA je tretja predstava pripovedovalskega kolektiva Bodice. Ko smo raziskovale zgodbe resničnih in bolj ali manj znanih ženskih likov za našo drugo predstavo, smo naletele tudi na Roso Luxemburg. Tri članice kolektiva (Nuša, Urška in Nuša) je izjemno nagovorila njena zgodba in odločile smo se, da se ji bolj podrobno posvetimo. Tudi zato je ROZA najbolj ugledališčena predstava našega kolektiva, ki temelji na pripovedovanju, ampak uporablja tudi ogromno gledaliških prijemov.
Kako ste se pripravljali na vlogo Rose Luxemburg in kako ste vstopili v njeno mentalno in čustveno sfero?
Najprej nas je nagovoril risoroman RDEČA ROSA izjemne striparke Kate Evans (priporočamo v branje!), potem pa tudi vse možne Rosine biografije, pisma, eseji, strokovni članki, predavanja … Tako smo počasi in vsaka s svoje strani začele zapisovati drobce iz njenega življenja, ki so nas osebno nagovorili, in potem vse to zlagati v večje sklope do končne celote. Zato je predstava tako osebna, razdrobljena in nagovarja ter odpira toliko tem (odnos do ženske včasih in danes, politična situacija, družbeni sistemi (socializem, kapitalizem …), resnične zgodovinske osebnosti in dogodke, vojne včasih in danes, odnosi znotraj ustaljenih gledaliških form in nenazadnje prijateljstvo, ki potuje in premaguje skozi prostor in čas.
Kaj vas je najbolj navdušilo pri raziskovanju življenja Rose Luxemburg in kako ste vključili te elemente v predstavo?
Napišemo kar en odlomek iz predstave… Rosa je pogumna, natančna, dosledna, vztrajna, pogumna, neupogljiva, pametna, artikulirana, duhovita, ranljiva, zvesta …
Katere izzive ste doživeli med ustvarjanjem in izvajanjem predstave ter kako ste jih premagali?
Najprej nam na pamet pade prav fizični izziv pri postavljanju, razstavljanju uprizoritvenega odra. Izjemno veliko nam pomeni (in smo na to tudi ponosne), da smo pri predstavi povsem samostojne in tako vselej same pripravimo luč, zvok, sceno, postavimo stole za obiskovalce … Prvotno smo igrale ROZO v zapuščenem meščanskem stanovanju (v zimskem času zelo hladnem in v poletnem zelo vročem), kjer smo morale menjevati tudi varovalke in nas je vselej skrbelo, ali bo električna napeljava zdržala ali ne.
Velik izziv med procesom ustvarjanja predstave, ki je bil precej dolg, je bil vzpostaviti varen prostor za vsako od nas, da lahko ustvarja in kasneje na odru tudi pripoveduje/igra na lasten, individualen način, kar pa je tudi vodilo v izjemen in dragocen medsebojni odnos, ki ga imamo.
Kako ste želeli občinstvu približati Roso Luxemburg in kaj upate, da bodo gledalci odnesli z vaše predstave?
Vedele smo, da njeno življenje danes določa predvsem njena izjemno tragična smrt (predvsem zaradi izdajstva, ki je pripeljalo do njenega umora), da pa je bila sama zelo vedra in optimistična oseba, polna zagona in energije za resnično spreminjanje sveta in da želimo izpostaviti ta njen drugi pol.
Vedele smo tudi, da v predstavi ne želimo moralizirati in ponujati končnih (roko na srce, večinoma zbanaliziranih) odgovorov za današnji čas, ampak se želimo na bolj lahkoten način lotevati aktualnih tem, jih tako približati res slehernemu gledalcu, na koncu pa vzdušje popolnoma obrniti in končati s tragičnim občutjem njene smrti in premnogih njenih res revolucionarnih idej.
Vedele smo, da moramo biti pri ustvarjanju predstave samosvoje, nekonvencionalne in pogumne. Z glasbo celjskega punkrock benda Osotogari pa smo dobile še dodano priložnost za podajanje zgodbe v uporniški, tudi zgodovinsko izpričani maniri.
Ali menite, da je sporočilo Rose Luxemburg še vedno aktualno in kako se to kaže v vaši predstavi?
Da. In pripišemo kar citat iz predstave o Rosinem stališču do vojne in vojne politike: “O izbruhu in izidu vojne ne odloča samo armada, ne odločajo zgolj ‘povelja’ od zgoraj in slepa pokorščina od spodaj, temveč odločajo in morajo odločati o tem tudi najširše množice delovnih ljudi. Vojne so možne samo toliko časa, dokler delavski razred v njih z navdušenjem sodeluje, ker jih razume kot nekaj pravičnega in neogibnega ali pa jih vsaj potrpežljivo prenaša. Če pa nasprotno s tem pride velika večina delovnega ljudstva do spoznanja – in da se v njem to spoznanje prebudi, prav to je naša naloga danes – če pride večina delovnega ljudstva do spoznanja, da je vojna barbarski, docela nenaraven, nazadnjaški in ljudstvu sovražen pojav, bodo postale vojne nemogoče.”
Kaj bi sporočili mladim ustvarjalcem, ki bi se želeli lotiti podobnega projekta o zgodovinski osebnosti?
Najprej pogumno in samosvoje in raziskovalno in potem steče naprej kar samo, saj pridejo pravi ljudje zraven.
In veš čas imeti v mislih Rosine besede:
“Čiv čiv, prvi rahli klic prihajajoče pomladi. Čiv čiv, ki kljub snegu in mrazu verjame v prihajajočo pomlad.”
Predstava je bila dijakom zelo všeč, saj Rosini dosežki in življenje nista pomembni le zato, ker je kot ženska v času, ko so “vladali moški” dosegla ogromno, ampak ker je oseba, ki nas je naučila, da se s trudom lahko doseže vse.
Tea Belak
