Maturantje najstarejše povojne generacije naše gimnazije, iz leta 1946, so v petek, 26. 9. 2016 obiskali našo šolo, kjer so se po dolgih letih ponovno srečali in obudili spomine na svoje šolske dni.
V svojo staro šolo se je vrnilo deset nekdanjih dijakov, med njimi sta bila tudi dva profesorja matematike, in sicer Ivica Žerovnik, ki je na naši šoli do leta 1983 poučevala matematiko, ter profesor Modic. Ta je na tablo zapisal zabavno matematično enačbo, ki je vse zbrane nasmejala, nato pa prebral seznam profesorjev, ki so jih učili v času gimnazijskega šolanja.
Naš ravnatelj dr. Anton Šepetavc in pomočnica ravnatelja mag. Moja Alif sta nekdanje dijake spremljala celoten obisk in jih seznanila s spremembami na šoli. Nekatere so si lahko tudi sami ogledali, na primer: gradnjo nove telovadnice, že končano dvorano Gimnazijka in šolsko jedilnico Zlata žlica (tako je, naša jedilnica ima ime) itd. O nekaterih spremembah pa so samo zavzeto poslušali, denimo o uvedbi glasbenih in športnih oddelkov.
Proti koncu obiska je ravnatelj zbrane popeljal v sejno sobo, kjer so skupaj nazdravili čudovitim spominom na preteklost in si zaželeli še lepšo prihodnost.
Med obujanjem spominov so se še posebej nasmejali ob misli na svoj maturantski izlet, ki je predstavljal izlet do slapa Savice. Tja so se odpravili s tovornjakom, v katerega so postavili nekaj sodov in nanje položili deske.
Ob omembi gradnje nove telovadnice so se spominjali svojega profesorja športne vzgoje, ki je ob začetku šolske ure stal pri vratih in gledal na uro. Natanko ob tisti uri, ki je predstavljal začetek šolske ure, je zaklenil vrata, zato so se nekateri dijaki morali vtihotapiti skozi stranišče.
Eden izmed njihovih bivših sošolcev se jim je pridružil preko Skypea. Zvonko Fazarinc,
se je namreč kmalu po končani gimnaziji odpravil v ZDA in celo poučeval na Univerzi Stanford, bil pa je tudi vodilnih v podjetju Hewlett Packard.
Med zbranimi bivšimi dijaki je bil tudi dr. Četina s svojo vnukinjo Zalo Četino, ki je ena izmed letošnjih zlatih maturantk. Našo šolo je obiskoval tudi Zalin oče, kar je dokaz, da je obiskovanje I. gimnazije v Celju v nekaterih »kajuhovskih« družinah že kar tradicija.
Čas je ob prijetnih zgodbicah hitro minil in kmalu so se zbrani morali posloviti od šole, na kateri so preživili pomemben del svoje mladosti, ki jim bo za vedno ostala v srcu. Z veseljem nas bodo še kdaj obiskali, saj rek »Enkrat kajuhovec, vedno kajuhovec,« očitno popolnoma drži.
Tadej Počivavšek
