V letošnjem šolskem letu je I. gimnazija v Celju izvedla izmenjavo v sodelovanju s
špansko srednjo šolo IES Biar ob mestu Alicante. Namen izmenjave je bil utrjevanje angleščine in španščine, spoznavanje naših in njihovih navad ter šolskega sistema.
Z njihovim profesorjem angleščine smo se spoznali pri sodelovanju v Comenius projektu. Ker smo se odlično ujeli, smo se odločili za nadaljnje sodelovanje. Španci so nas obiskali aprila. Slovenije niso poznali, zato so bili nad njenimi lepotami navdušeni. Predvsem jih je osupnila izrazito zelena barva našega rastlinstva. Devetnajstim dijakom in dvema profesorjema smo najprej predstavili našo šolo in slovenski šolski sistem. Sprehodili smo se po Celju in si ogledali razstavo Mesto pod mestom ter se povzpeli na grad. Naslednji dan smo se potepali po slovenski obali, kjer smo si ogledali Piran in med potjo še Postojnsko jamo. Na Bledu pa je večina Špancev prvič v živo videla labode, zato se od njih nikakor niso mogli ločiti. Zadnji dan v Celju so zopet preživeli na naši šoli, kjer so v likovni delavnici skupaj z osnovnošolci razvijali svojo ustvarjalnost. Tokrat slovo ni bilo pretežko, saj smo vedeli, da se kmalu zopet snidemo, tokrat v Španiji.
Skupina dijakov 1., 2. in 3. letnika, ki se učimo španščino, je sredi maja spakirala kovčke, prekinili smo s šolskim vsakdanjikom, vzeli španske slovarje in sončno kremo ter sedli na letalo. Naša destinacija je bila Valencia. Od tam smo se z avtobusom peljali do našega končnega cilja. Iz precej hladne in malce turobne Slovenije, od koder smo prišli, nas je Valencia pričakala s sončnimi žarki, visokimi temperaturami in čisto poletnim vzdušjem. A se kljub temu nismo veliko obirali, na letališču nas je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal na našo končno destinacijo – mesto Biar.
Biar bo v naših spominih ostal kot majhno, prijetno mesto, ki ima (od morja je 
oddaljen 30 km, vendar leži na 700 m nadmorske višine), morski in sredozemski pridih. S svojimi ozkimi tlakovanimi ulicami me je spomnil na naš Piran. Glavna znamenitost malega mesta s 3000 prebivalci je grad nad mestom, ki je iz 12. stoletja. V mestu se vsi poznajo med sabo, se poljubijo, ko se vidijo, se glasno pogovarjajo … Povsod je bilo videti veliko fontan, igrišč za otroke in seveda palm. Kljub temu, da poleti temperature presežejo 40 stopinj, je v mestu med ulicami in visokimi hišami prijetno hladno.
Naši vrstniki, pri katerih smo stanovali, so nas seznanili s svojimi prijatelji, ki so nas velikodušno sprejeli medse, radovedno ogledovali našo svetlo polt, nas spraševali slovenske besede in v precejšnem začudenju prišli do zaključka, da je slovenščina zelo težka. Ko sem se družila z njimi, sem dobila občutek, da se zelo dobro znajo veseliti in da se ne obremenjujejo za vsako malenkost, kljub šolskim obveznostim vedno najdejo čas za zabavo, so izjemno odprti in veseli … Zahvaljujoč španskim mamam, smo lahko poskusili tipično jed, ki je značilna za pokrajino Valencio. To je sladica, ki jo pri nas lahko primerjamo s kakšno potico, imenuje pa se tonya. Zraven vedno jedo doma narejeno vročo čokolado. Na splošno smo pri večini družin opazili, da so pri hrani zelo priljubljene različne vrste mesa ter sadja. Zajtrkujejo kvečjemu ob vikendih, večerje pa nikoli ne spustijo, večerjajo namreč precej pozno in obilno.
Obiskali smo tudi šolo in za eno šolsko uro izkusili njihov pouk, ki je potekal v valenškem jeziku. Njihov profesor angleščine nam je prijazno razkazal celotno šolo, ki jo obiskujejo dijaki, stari od 12 do 18 let. Za konec smo poskusili tipične narezke in sladice, ki so jih pripravile mame dijakov. Velika skupina dijakov, ki igrajo v godbi, nam je zaigrala značilne pesmi, ki jih igrajo praznikih.
Naši vrstniki iz mesta Biar so me presenetili v zelo pozitivni smeri. Ne le, da se jih je veliko trudilo govoriti (pravilno) angleško, zelo aktivni so tudi na drugih področjih. Veliko najstnikov se ukvarja s športom (priljubljeni so predvsem nogomet, kotalkanje in odbojka). Če niso ravno športni tipi, pa gotovo igrajo v lokalni pihalni godbi.
Obiskali smo tudi Valencio, na žalost kar polno beračev, a kljub temu sončno mesto 
čudovite arhitekture, morja, palm in fontan. Na Mercado Central smo se sprehajali in izbirali med raznimi vrstami sadja, zelenjave, mesa, rib, skratka vsega. Tudi vrvež in prijazni prodajalci, ki so želeli prodati svoje dobrote, so dali tržnici svoj čar. V mestu smo videli tudi veliko pomarančevcev. Skupaj z lokalno vodičko smo spoznali center, pomembne stavbe in zgodovino mesta.
Naše popotovanje se je bližalo koncu, a najslajše smo pustili za konec. V petek smo namreč obiskali turistično letovišče Benidorm, ki ga je zgolj lani obiskalo kar 2 miljona turistov. In to upravičeno: kristalno modro prelivajoče se morje brez konca, peščena mivkasta plaža, nešteto palm in ogromni nebotičniki tik ob obali resnično zvabijo nasmešek na obraz prav vsakemu turistu. Okopali smo se v Sredozemskem morju, (voda presenetljivo ni bila zelo mrzla), se sprehajali po plaži – skratka uživali. Zadnji večer smo se vsi skupaj – Slovenci in Španci – pogovarjali, smejali in se družili ob španski večerji.
Zaključila bom malce banalno,a brez dvoma resnično: vsega lepega je enkrat konec in tako se je tudi naše potepanje po prelepi Španiji bližalo koncu. Za piko na i pa smo v najboljši vidljivosti leteli nad Balearskim morjem, otočji in plažami.
Menim, da smo prav vsi stkali nove vezi prijateljstva z vrstniki druge narodnosti, razbili marsikateri predsodek, spoznali zelo zanimive navade Špancev ter poglobili svoje znanje španščine, ki nam je prišlo še kako prav. Za nami je še ena izkušnja, kjer smo videli veliko novih krajev, spoznali nove ljudi in uporabili španščino v vsakdanjem življenju.
Nataša Grešak
