»Vedno bodo trnje in ovire, ki jih je potrebno prehoditi, ampak to je le dokaz, da si na pravi poti.«
Na enega zadnjih šolskih dni v decembru so imeli dijaki prvega in drugega letnika ter gostje in povabljeni priložnost ogleda ponovne uprizoritve muzikala z naslovom Čisto novi svet. Prireditev se je začela ob 11.30 v Dvorani Kajuh.
Zatemnile so se luči, ozračje se je umirilo in na oder so začeli prihajati nastopajoči. Najprej igralska zasedba (Martin Mutec, Manja Vačovnik, Eva Ana Žmahar, Gal Šmajs, Neža Zevnik in Ažbe Cekin), plesalke (Neža Apšner, Nika Polšak in Ema Šolar), orkester (Anika Čemažar, Klemen Kodrun, Troy Fonda, Tadej Drnovšek, Grega Vinko, Sara Jezernik, Maša Krznar, Katarina Viher, Ajda Drnovšek, Luka Kolar, Domen Tisel, Žana Košenina in Matic Petek) z dirigentom in avtorjem Svenom P. Rauterjem na čelu. Seveda ne smemo pozabiti na naša statista (Martin Cekin in Aljaž Polšak).
Muzikal je otvoril orkester s Svenovo skladbo. Spremljali smo razplet zgodbe, ki govori o fantu s podeželja – Vincentu. Vincent sanja o svojem bendu, člane si postopoma išče v mestu. Najprej je bil zaposlen v krčmi gospe Silvije, da je nekako dobil denar. Potem je spoznal basista Bilija, za njim pa še pevko Glorijo. Vincentov bend je iz dneva v dan postajal uspešnejši, zaradi česar je Vincentu slava stopila v glavo. Posledično je ostal brez prijateljev, benda in še posebej Glorije. Temu trpljenju je hotel narediti konec, a mu je to preprečila gospa Silvija. Vsem, ki jih je prizadel, se je opravičil in zopet je bilo vse po starem.
Nastopajoči so se priklonili in za svoj nastop prejeli več kot zaslužen aplavz ter cvetje. Sledil je Svenov govor. Povedal je, da je Vincent pravzaprav on, dodal pa je še eno misel: »Vedno bodo trnje in ovire, ki jih je potrebno prehoditi, ampak to je le dokaz, da si na pravi poti.« Pridružil se mu je še gospod ravnatelj dr. Anton Šepetavc, ki se je zahvalil gospe Tanji Pečenko ter prireditev zaključil z voščilom vsem navzočim.
Nastopajoče sva prosili še za nekaj izjav.
Manja Vačovnik, v vlogi Glorije
Kako je bilo nastopati?
Odlično, ko enkrat prideš na oder, je to to.
Kaj vam je predstavljalo največji izziv pri tem projektu?
Vse usklajevati s študijem, si urediti prevoze, najti čas za vajo in prav tako šolo, saj oboje vzame veliko časa. Z vajami smo začeli že poleti, zato se mi doma ni bilo treba dodatno pripravljati na muzikal.
Tanja Pečenko, mentorica
Kako to, da ste prav na naši šoli dijakom pomagali pri izvedbi muzikala Čisto novi svet?
Moj mož Lovro Frelih je bil Svenov učitelj jazz klavirja. Lovro je Svenu omenil, da se ukvarjam z muzikali, pojem ter plešem. Enkrat pa ga je Sven prosil, če bi lahko prišla kdaj pogledat njihove vaje, in smo se takoj povezali. Zato so me tudi prosili, da bi bila njihova mentorica.
Kako ste usklajevali drugo delo s tem projektom?
Sicer sem res Ljubljančanka, a že tri leta živim v Vojniku, tako da mi vožnje niso vzele veliko časa.
Kaj je bil po vašem mnenju najtežji izziv?
Pregledati je bilo treba veliko materiala v zelo kratkem času. Oni so sicer vadili že poleti, avgusta pa smo začeli z res intenzivnimi vajami. Potrebnega je veliko dela, če želiš, da nekaj izpade tako, kot mora. Veliko stvari je treba združiti, da sestavljanka nastane res popolna.
Pa se je izplačalo?
Zelo!
Sven Pungartnik Rauter, avtor
Prej ste omenili, da ste idejo za muzikal dobili v sanjah. Kako ste začeli zbirati prve ljudi? Kakšni so bili vaši prvi koraki?
Najprej sem potreboval zgodbo in komade. Na vajah s pevskim zborom sem stopil v stik s scenaristko Zarjo Nemec in ji povedal, da bi jaz naredil glasbo, ona pa besedilo za muzikal. Skupaj s prijateljico Tino Vorina sta napisali besedilo muzikala, jaz pa sem dodal glasbo.
Kako je bilo z usklajevanjem vaših želja in želja scenaristk?
Za en komad sem mislil, da zgodbi doda neko vrednost, onidve pa ravno obratno. Prepričevali smo se, kdo ima kdaj prav, drugače pa ni bilo večjih nestrinjanj.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s pripravami za muzikal?
Bil sem v tretjem letniku, ko sem dobil idejo. Nadaljevalo se je v četrti letnik, a nam je korona vse malo zamaknila, tako da smo muzikal prvič uprizorili šele letos.
Kakšne so bile vaše prve kritike in odzivi na muzikal? Ali so vam pomagale pri izpopolnjevanju projekta?
Če prve kritike definiraš kot kritike po prvi predstavi, so bile zelo pozitivne. Mislim, da ljudi najbolj preseneti, da je to srednješolski muzikal. Ko so se priprave začele, smo bili vsi še v srednji šoli. Drugače pa je to unikaten projekt, s katerim pridejo tudi unikatni problemi; kot so najti prostor za nastope, najti prave ljudi, organizirati vaje in se vsem prilagajati. Veliko je problemov, ki jih ne pričakuješ, ker tega nisi počel še nikoli.
Ko gledate nazaj, ali bi karkoli spremenili oziroma popravili?
Kakšne aranžmaje bi lahko popravil, saj sem jih pogosto pisal zadnji dan. Vprašanje je, kaj bi lahko spremenil, da bi bil učinek. Če bi šel vse spreminjati, ne bi imelo smisla, le pisal bi kakšno leto dlje.
Ali obžalujete, da včasih niste imeli časa še za kaj drugega, ker ste se pripravljali na muzikal?
Ja, definitivno. Tudi veliko zmenkov sem zamudil na račun tega. Vseeno pa mi je glasba pri srcu, tako da sem užival ob pisanju. Pri pisanju aranžmajev, ki pa je bolj samotarsko delo, pa sem moral biti malo bolj skoncentriran; nihče te ne sme motiti, ob sebi moraš imeti le svinčnik in papir. To včasih vzame tudi po več ur. Velik orkester, veliko not.
Lara Krivec in Eva Štemberger
