Intervju z Maxom Jerovčnikom – novim predsednikom Dijaške skupnosti
Prejšnji teden je na volitvah za predsednika Dijaške skupnosti največ glasov (kar 70 %) dobil dijak 4. č-razreda, Max Jerovčnik, ki ostaja tudi član sveta šole.
Max, na kratko se predstavi.
Prihajam iz Zgornje Savinjske doline, iz okolice Mozirja. Prosti čas najraje preživim s prijatelji ob kavi in igri taroka, rad pa tudi smučam, igram tenis in preberem kakšno dobro biografijo. Moj največji hobi so potovanja in dobra hrana, vendar mi ob natrpanem urniku s šolo in aktivnem sodelovanju z Dijaško organizacijo Slovenije časa za posedanje po restavracijah in kavarnah ne preostane ravno veliko. A ko ostane, ga vedno izkoristim.
Ali si pričakoval zmago? Kakšni so občutki ob zmagi?
Odkrito povedano, zmage nisem pričakoval, na tako velik odstotek dijakov in dijakinj, ki so mi namenili svoj glas, pa si nisem upal niti pomisliti. Zmage v prvih nekaj trenutkih nisem dojel, a kmalu me je obšlo veselje in sreča. In ponos. Ponos, da mi je toliko kajuhovcev zaupalo opravljanje te pomembne naloge. Zavedam se velike odgovornosti, ki sem jo prevzel in naredil bom vse, da upravičim in se zahvalim za vsak glas.
Zakaj si se odločil kandidirati za predsednika Dijaške skupnosti?
Vodenje šolske skupnosti dijakov me je zanimalo že od prvega letnika, a nikoli nisem zbral poguma, da bi se preizkusil na volitvah. Kljub temu je želja po vodenju Dijaške skupnosti v meni tiho rasla iz leta v leto. No, letos pa je zrasla dovolj, da sem se odločil za kandidaturo. H kandidaturi me je spodbudila predvsem želja, da bi vsak kajuhovec doživel vsaj eno leto pravega dijaškega življenja I. gimnazije v Celju in da bi prav vsak izmed nas na hodniku začutil pravi dijaški duh, kot smo ga poznali pred leti. Vsem dijakom si želim pokazati tisto pravo, mladostniško plat naše gimnazije.
Katere so tvoje prednosti, zaradi katerih smo kajuhovci glasovali prav zate?
Moja prva in največja prednost je to, da imam šolo resnično rad. Gimnazija mi je drugi dom, sošolci in profesorji pa moja druga družina, za katero vem, da se lahko nanjo zanesem in da mi bodo vedno priskočili na pomoč. Prav tako je moja prednost to, da sem že dve leti predstavnik dijakov v Svetu šole in zato podrobno poznam dijaško problematiko naše šole. Poleg tega pa sem tudi aktiven član Dijaške organizacije Slovenije, kjer se srečujem z raznimi ljudmi in rešujem različne izzive, ki mi bodo pomagali tudi pri vodenju Dijaške skupnosti. Predvsem pa je moja prednost moja ekipa, ki mi stoji ob strani in brez katere zmaga ne bi bila mogoča.
Kdo sestavlja tvojo ekipo?
Mojo ekipo sestavljajo Ana Kovačič, Zara Hlastec in Krištof Svatina iz četrtega letnika ter Sara Jovanović in Žan Luka Umičevič iz tretjega letnika. So pa vrata naše ekipe vedno odprta za vsakogar, ki bi si želel pomagati in prispevati h kvalitetnemu vodenju skupnosti dijakov.
Katere točke svojega programa se boš najprej lotil?
Najprej se bomo lotili predaje ključa dijakom četrtega letnika, sledijo šolski hudiji, filmska noč, FIFA in NBA turnir, nato pa tradicionalna Lisičja fešta.
Ali te politika zanima tudi širše, ne le na šolski ravni?
Svojega zanimanja za politiko, tako na državni kot na svetovni ravni, ne skrivam. Politika in pravo sta področji, ki me zelo zanimata, in resno razmišljam, da bi v tej smeri nadaljeval študij in kasneje tudi karierno pot.
S katerimi izzivi se srečuje večina današnjih gimnazijcev?
Gimnazijci in gimnazijke se srečujejo z raznoraznimi izzivi, vse od preobremenjenosti do asocialnosti, ki ji bomo v obdobju našega mandata posvetili največ časa. Vse več mladostnikov ostaja doma, opušča druženje in zabavo, ki sta osrednji točki dijaškega življenja. Želim si spodbuditi kajuhovce, da bi se čim več družili, zabavali, doživeli enkratne trenutke in si ustvarili nepozabne spomine na dijaška leta.
Si dijak 4. letnika, tako da imaš s šolo že kar nekaj izkušenj. Katerega dogodka se (zaenkrat) najraje spominjaš?
V šolo prihajam zelo rad, druženje s sošolci in pogovor s profesorji pa sta mi užitek. V spominu sta mi najbolj ostala spoznavna dneva v Logarski dolini, ko se je razred, vključno z razredničarko, res povezal. A najlepši spomini iz šolskih klopi bodo utrinki iz razreda, polnega dobre volje, nasmehov in optimizma. Rad se bom spominjal posameznih trenutkov, ki sem jih doživel v gimnazijskih letih, a še raje se bom spomnil gimnazijskih let kot celote.
Kaj bi svetoval dijakom 1. letnika, da bi čim bolje izkoristili gimnazijsko življenje?
Prepustite se toku dijaških let, uživajte, se zabavajte in si ustvarite nepozabne spomine!
Eva Štemberger in Neja Gostečnik
Foto: osebni arhiv
