Intervju z ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem
Počasi, a vztrajno se bližajo informativni dnevi, ki bodo letos še posebej zanimivi, saj bodo – kot vse druge šolske aktivnosti – potekali na daljavo. Ker verjamemo, da se mnogi osnovnošolci in starši ukvarjate z vprašanjem, kam naprej, smo tudi letos za vas pripravili intervju z našim ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem, ki našo šolo zagotovo najbolje pozna, saj jo je spoznal kot dijak, kot učitelj in zadnjih 14 let tudi kot ravnatelj.
Kako bi opisali vašo poklicno pot vse do danes? Ali ste vedno vedeli, da boste nekoč ravnatelj I. gimnazije v Celju?
Upam, da ne zvenim neskromno, če povem, da sem v marsičem rekorder. Kot le redko kdo sem šel po celotni horizontali in vertikali slovenskega šolstva: kot učenec od osnovne šole do doktorata, kot učitelj pa ravno tako. Učil sem vse – od osnovnošolskih otrok na tečajih francoščine, preko najrazličnejših srednješolcev v poklicnih in tehniških šolah ter gimnazijcev pa vse do univerzitetnih profesorjev in tujih študentov (slovenščina kot tuji jezik na takratni Pedagoški fakulteti v Mariboru). Učil sem štiri predmete: ob slovenščini in francoščini še latinščino in umetnostno zgodovino. V I. gimnaziji sem pa tudi oral marsikatero ledino ali pa kot kak slikar ekspresionist na široko mahal s čopičem. Bil sem – kot se reče – vse živo: od mentorja Kulturnega društva Antona Aškerca do trenerja šolske nogometne reprezentance, od (so)ustanovitelja Top Classica in šolskega orkestra do člana in predsednika sveta šole, od mentorja tekmovalcem in raziskovalcem do ustanovitelja šolske nogometne lige … Šestkrat sem bil razrednik in šestkrat sem zdaj tudi dedi (smeh).
Da pa bom kdaj ravnatelj, si niti v sanjah nisem mislil. Bil sem sedmi otrok v družini, vzgojen v skromnosti; kariere nikoli nisem načrtoval. Zgodila se mi je po čisto naravni poti … prej sem bil učitelj, zdaj pa sem že 14. leto v dvojni vlogi.
Kljub temu da ste ravnatelj, tudi poučujete. Ali se radi vračate v razred? Kakšen odnos imate z dijaki naše šole?
Delo v razredu je zame še vedno vir največjega osebnega zadovoljstva in navdiha. To so najlepši trenutki v mojem sicer vedno zelo raznolikem in napornem delovniku. Rad učim, uživam v tem. Zdi se mi, da sem bil res poklican za ta poklic (smeh). Moj odnos do dijakov je pa znan: spoštujem jih in podpiram; rad jih imam, tako kot bi vsak učitelj moral imeti rad svoje učence. Če jih ima, običajno imajo tudi oni radi njega. Mogoče si domišljam preveč, a zdi se mi, da me dijaki imajo radi. Vedo, da sem na njihovi strani in da jih nikoli ne bom pustil na cedilu.
Glede na to, da ste zelo vsestranski – ste nogometaš, humanist, jezikoslovec – če bi bili danes dijak naše šole, za katero smer bi se odločili?
No ja, pretiravate, bolj bil kot sem … leta naredijo svoje. Res pa je, da sem se v življenju ukvarjal z marsičim. Zdaj z vidika modrega starca (smeh) vem, da bi pri marsičem lahko bil še precej boljši, če bi se še bolj trudil in če bi v ključnih trenutkih imel več sreče. Tudi sreča, sploh v športu, je namreč pomemben faktor. Z vprašanjem, za katero smer bi se odločil, ste me pa kar spravili v škripce: zdi se mi, da bi se glede na svoj dvojčkasti karakter (rojen sem junija) znašel kjerkoli že; če pa sklepam po svojem preteklem življenju in delu, ko sem bil uspešen zlasti na športnem in jezikovno-kulturnem področju, bi se verjetno odločil za klasično gimnazijo ali pa športni oddelek. Vsekakor pa za to gimnazijo. Tako kot že tistega davnega leta 1973, ko sem po vzoru sestre in brata tudi jaz postal kajuhovec.
Katere novosti ste uvedli na naši šoli?
Joj, teh je pa bilo res veliko in niso vezane samo na moje ravnateljsko delo. V tej šoli kot učitelj in ravnatelj delam že več kot 35 let, z leti pa se nabere, saj veste. Če je človek s srcem v šoli, če razume mladost, če je delaven in ustvarjalen, se kar po nekakšni naravni poti dogajajo spremembe in novosti. Ko sem bil pedagoški koordinator športnih oddelkov v letih 2002–2007, sem tam dosti pometel in počistil, organizacijo dela pa postavil tako, kot je še danes. Na podoben način sem se potem trudil tudi kot ravnatelj. Povsod sem s sodelavci poskušal osvežiti in posodobiti šolo ter jo spraviti na nivo 21. stoletja. Pri glasbenikih in klasikih smo marsikaj spremenili na bolje, pri učnotehnološki opremi pa smo sploh naredili ogromen korak naprej. Ko sem leta 2007 postal ravnatelj, smo imeli le nekaj računalnikov in kakšnih pet fiksnih telefonov … Sicer pa, kdor je videl šolo pred letom 2007, lahko sam pove, koliko novosti je v njej in ob njej (smeh). Recimo nova telovadnica, dvorana Kajuh. Nekdanji maturanti pravijo, da šolo komaj še prepoznajo.
I.gimnazija v Celju dijakom ponuja veliko možnosti sodelovanja pri izvenšolskih projektih. Kateri od teh se vam zdijo za bodoče izobražence še posebej pomembni?
Vsak se mi zdi pomemben. Res vsak. Pa veste, zakaj? Zato, ker je gimnazija izrazito splošnoizobraževalna srednja šola, ki uči in vzgaja za najrazličnejše bodoče študije in poklice. Ponujati mora širino in globino. Vesel sem, da imajo današnji dijaki neprimerno več možnosti in priložnosti, da razvijejo svoje potenciale in talente, da poglobijo svoje znanje in si razširijo obzorje. Mi smo bili glede tega nekoč zelo omejeni in za marsikaj prikrajšani. Edino potovanje je bil maturantski izlet, kakšnih izmenjav in mednarodnih projektov pa ni bilo. Zdaj pa je tako, kot da bi s fička prešli na mercedesa.
Ali se vam zdi pomembno, da učitelji dobro sodelujejo s starši in dijaki?
Pa še kako! Vedno ponavljam, da je šola toliko dobra, kolikor smo dobri ljudje v njej. Človek ni otok, družbeno in družabno bitje je! Šola je skupnost ljudi; skoraj tisoč nas je vsak dan na kupu, potem pa so ob nas še starši, učitelji v glasbeni šoli, razni mentorji in trenerji, lokalno, regijsko, državno in mednarodno okolje. V vsaki skupnosti so življenjsko važni dobri odnosi. V šoli skoraj enako kot v družini. Če se znamo pogovarjati, se razumeti, si pomagati, smo kot ljudje in skupnost zadovoljni, pomirjeni in varni. Pri nas prepirov skoraj ne poznamo, kakšni inšpektorji ali advokati pa k nam ne hodijo po službeni dolžnosti, ampak le kot starši (smeh).
Šolanje se je lani zaradi epidemije prestavilo na digitalno platformo. Kakšno je vaše mnenje o pouku na daljavo?
Moje mnenje je precej znano: nisem navdušen in veliko predolgo že traja. Vse to sicer pošteno in naporno delo je lahko samo bledi približek tistega, kar dobra šola v resnici je. Šola ni samo pouk, ampak veliko več kot to. Je prostor srečevanja, druženja, odraščanja, zorenja. Na daljavo se ne da potovati, ne da se plesati, ne da se marsikaj. Tudi objemati in poljubljati ne, pa bi se marsikdo v teh vaših letih morda zelo rad (smeh).
Kot ravnatelju se vam gotovo zgodi veliko zanimivih in zabavnih anekdot. Ali nam lahko kakšno zaupate?
Uh, za debelo knjigo jih je. Ene so še iz mojega dijaškega obdobja, druge povezane z mojim učiteljevanjem, tretje z ravnateljevanjem. Zelo smešna se mi še vedno zdi prigoda pred kakšnimi 20 leti. Na govorilne ure je prišel oče najboljše dijakinje v mojem takratnem razredu. Prej ga nisem še nikoli videl. Gospod je bil je že kar krepko v letih in že sem pomislil, da je mogoče to kakšen skrben dedi. Lepo sva se pozdravila, nakar je gospod rekel, da pa se midva od nekod že poznava in da se mu zdi, da še iz dijaških let. Ugotovila sva, da sva oba res bivša gimnazijca, da pa se na gimnaziji nisva mogla spoznati. Gospod je namreč maturiral leta 1958, ko sem se jaz rodil! Priznam, da sem se po tem »komplimentu« takoj šel pogledat v ogledalo (smeh).
Zakaj menite, da je izbor I. gimnazije v Celju najboljši za osnovnošolce?
Zato, ker je to preverjeno dobra šola, nadpovprečno uspešna na vseh koncih in krajih, živahna, vsestranska, topla. Na tisoče in tisoče ljudi je že šlo skoznjo, tudi jaz. Glede vpisa je pa tako kot pri loteriji: če nisi kupil srečke, ne moreš dobiti (smeh). Kdor Kajuha ne izkusi in spozna, nikoli ne bo vedel, zakaj človeku ta šola tako zelo zleze pod kožo. Zato, ker je res šola z dušo.
Gospod ravnatelj, hvala za pogovor!
Ela Murgelj, Lara Krivec, Zala Vrečko
