“Smeh, denar in paranoja –
klasična komedija brez roka trajanja”
Po lanskoletni uspešnici, Plavtovi komediji Dvojčka, se je gledališka skupina Kajuhovi klasiki letos ponovno predstavila s še enim Plavtovim delom. Komedija o loncu, klasična rimska burka iz 2. stoletja pr. n. št., še danes zabava občinstvo s svojo zgodbo o lakomnosti, sumničavosti in človeški neumnosti. Na premierni uprizoritvi, ki smo si jo lahko ogledali 3. aprila, je postalo jasno, da se nekateri človeški vzorci res nikoli ne spremenijo.
Kljub temu da je sporočilo aktualno še danes, sta se režiserki odločili za precejšnji poseg v besedilo in modernizacijo antičnega humorja, s čimer sta igro gledalcem še bolj približali.
Pri pripravi celotne predstave je sodelovalo 16 dijakov klasične gimnazije. Na odru smo lahko spremljali Urbana Skoka, Deana Djakovića, Erika Štruclja Budjinskega, Lano Lampret, Niko Verdev, Svita Gorjupa, Dašo Lenko, Timoteja Žargija, Vito Kampuš, Miho Grassellija, Mio Šuc in Anastasio Filippovo. Da pa je vse potekalo, kot mora, sta poskrbeli režiserki Zarja Ozvatič in Iva Topolovec ter mentorica profesorica Ivana Šikonija.
Dvorano je ob prihodu igralcev na oder napolnil smeh, ki ni prenehal vse do konca predstave. Ob koncu so bili vsi sodelujoči nagrajeni z bučnim aplavzom.
Ker pa je za uspeh potrebno vložiti veliko truda – lahko bi uporabili tudi latinski rek “Per aspera ad astra”, preko trnja do zvezd, sem se pogovarjala z letošnjima režiserkama. Povedali sta mi, kako so potekale priprave, zakaj sta se odločili ravno za uprizoritev te igre in še veliko zanimivega.
Kaj vaju je navdušilo za gledališče in režijo?
Iva: Za gledališče sem se navdušila že v osnovni šoli, ko smo pripravljali razne dramske prireditve in predstave. V gimnaziji je moja ljubezen še naprej rasla, ko sem se v 2. letniku pridružila Kajuhovim klasikom, kjer me je povsem prevzel timski duh in povezanost skupine, pa tudi proces ustvarjanja predstave.
Zarja: Odkar sem bila majhna, sem rada nastopala v krajših predstavah in na različnih prireditvah, zato sem se z veseljem vključila tudi v šolsko gledališko skupino, ki je res nekaj unikatnega. Tam sem se še bolj navdušila nad gledališčem. Ponudili so mi pa tudi enkratno priložnost, da se preizkusim v vlogi režiserke.
Pretekli leti smo vaju lahko spremljali kot igralki, letos pa sta se preizkusili v vlogi režiserk. Kaj vama je bilo ljubše?
Iva: Čeprav ti dve vlogi pogosto mečemo v isti koš, sta pravzaprav precej različni. Kot igralec si na odru in opraviš
delo, ki ga dobiš, upoštevaš nasvete režiserja, se trudiš čim bolje upodobiti svoj lik. Kadar na vajah nisi na odru, ti ni treba biti ves čas stoodstotno prisoten z mislimi, čeprav je to seveda priporočljivo. Lahko na hitro prebereš kaj za šolo, opraviš kakšno nalogo ali pa samo sediš in poslušaš. Kot režiser moraš biti ves čas pozoren, tudi na malenkosti. Zame je bila režija zagotovo zahtevnejša, mi je pa omogočala veliko kreativnosti, saj je celoten proces podoben pisanju zgodbe. Nama je izhodiščno besedilo predstavljalo le nek okvir, iz katerega sva izhajali med pisanjem novih prizorov in postavljanjem na oder. Prav zaradi te ustvarjalnosti mi je režija zelo pri srcu. Uživala sem tudi med igranjem, zato bi se težko odločila samo za eno.
Zarja: Meni je bila nekoliko ljubša režija, saj ti da celovit vpogled v organizacijo in pripravo predstave. Soočila sem se z novimi izzivi in pridobila veliko izkušenj. Čeprav sva imeli res ogromno dela, sem zelo uživala na vajah in pri pisanju besedila. Se strinjam z Ivo in menim, da je režija zagotovo zahtevnejša, a hkrati sem bila na letošnjo predstavo najbolj ponosna. Kljub temu sem igralsko vlogo nerada (začasno) opustila.
Zakaj sta izbrali ravno predstavo Komedija o loncu? Kaj vaju je pritegnilo?
Zarja: Kajuhovi klasiki vedno izberemo antično besedilo in midve sva se letos odločili za komedijo. Poleti sva prebrali nekaj takšnih del in se na koncu odločili za Plavtovo Komedijo o loncu. Pritegnila naju je najprej zgodba, predvsem pa zabavni značaji likov, ki jih je kar nekaj. Prav tako je zgodba ponujala mnogo možnosti za aktualizacijo.
Kako sta pristopili k oblikovanju likov in zgodbe?
Iva: Najprej sva seveda večkrat prebrali dramsko delo. Že od začetka sva vedeli, da si želiva besedilo in zgodbo modernizirati. Odločili sva se za temo, ki se nama je zdela primerljiva originalni. Lonec zlata, ki ga je glavni lik Evklion prejel od hišnega boga, sva tako zamenjali z loterijskim dobitkom. Nato sva se lotili urejanja, prilagajanja in moderniziranja besedila, kar se je izkazalo za precejšen zalogaj, saj sva popravili skoraj vsako repliko, posamezne prizore na novo napisali, nekatere pa tudi sami dodali. Na predlog profesorice Ivane Šikonija sva dodali tudi dva dodatna lika – reporterja. Ker so nama bili všeč tudi izvirni liki in njihova raznolikost, sva se jih trudili ohraniti, vendar pa sva jim spremenili imena in jih »prevedli« v slovenščino. Plavt je namreč osebam nadel imena, ki so temeljila na njihovih značajih. Starega skopuha, ki izpred oči ne more spustiti svojega loterijskega dobitka, sva poimenovali Cvenko Stiskač. Mladeniču, ki se želi poročiti z njegovo hčerjo in mu to na koncu tudi uspe, pa sva nadeli ime Zmagoslav Kralj.
Kako je potekala adaptacija klasičnega dela v moderno? Ali je taka adaptacija potrebna, da mlade pritegnejo klasična dela?
Iva: Adaptacija klasičnega dela v moderno je bila velik zalogaj, saj sva podrobno prečesali besedilo in se »znebili« vsega antičnega, posamezne replike sva popravili. Ko se lotiš tako velikega posega v besedilu, moraš biti pozoren na vsako malenkost, saj se s še tako majhno spremembo lahko poruši celo prihodnje dogajanje. Vse se mora med sabo povezovati in dopolnjevati. Včasih sva na eni sami strani prebili tudi slabo uro in debatirali, kako bi jo posodobili tako, da bi se vse ujemalo.
Menim, da je taka adaptacija potrebna, ne samo da pritegne mlade, ampak tudi da pritegne širše občinstvo. Humor, ki ga je Plavt spretno ustvarjal pred več kot dva tisoč leti, se namreč precej razlikuje od današnjega. Seveda bi mnoge pritegnili tudi izvirniki, vendar pa modernizacija klasičnih del sodobnemu občinstvu približa svoje sporočilo, ki ostaja enako.
Kako so potekale vaje? Je bilo težko usklajevati urnike z vsemi igralci?
Zarja: Novembra smo začeli z rednimi vajami ob torkih. Najprej smo imeli nekaj bralnih vaj, potem pa smo se
prestavili na oder. Pred premiero smo imeli tudi že tradicionalne intenzivne vaje v soboto in nedeljo, torej smo vikend preživeli na šoli. V zadnjih dneh smo vadili vsak dan.
Igralci so iz vseh štirih letnikov in jih je kar veliko, zato je bilo težko usklajevati vaje. Poleg tega ima vsak še veliko drugih dejavnosti, zato je bilo težko najti termine, ki bi ustrezali vsem. Vendar to kaže na vsestranskost in mnoge talente, ki jih imajo naši igralci. Ti zagotovo pripomorejo k sami kakovosti in izvrstnosti predstave.
Kako pomemben je timski duh pri ustvarjanju predstave in kako ga vzdržujete?
Zarja: Zagotovo je zelo pomemben, saj predstava ne more steči gladko, če vsak ne opravi svojega dela. Vsi smo odvisni drug od drugega in medsebojna podpora je še kako potrebna. A se med sabo vsi dobro poznamo, skupaj smo pripravili že več predstav, prav tako pa smo sodelovali že pri drugih dogodkih, zato se tudi dobro razumemo. Na vajah smo se zbližali in skupaj večkrat močno nasmejali. Vsak je veliko pripomogel h končnemu izdelku in mnogo šal ter skečev, ki so na vajah nastali spontano kot šala, smo vključili v dejansko predstavo.
Kakšni so vajini vtisi s premiere? Sta bili pred tokratno predstavo kaj bolj na trnih kot pretekli leti?
Iva: S premiere imam samo pozitivne vtise. Ponosna sem na vse igralce, saj so se na odru izjemno potrudili in pokazali, kaj zmorejo. Sploh cenim tiste, ki so se na odru preizkusili prvič in niso pustili, da bi jim trema prišla do živega. Čisto vsi si zaslužijo poklon.
Sama ne bi rekla, da sem bila bolj na trnih kot pretekli leti, saj je bila ta živčnost drugačna od predlanske in lanske. Kot igralka sem bila na premieri nervozna do trenutka, ko sem stopila z odra, letos pa me je v želodcu stiskalo malo manj, vendar ni popustilo do končnega aplavza. Bila sem preveč živčna, da bi sedela, zato sem med predstavo stala zadaj in si grizla ustnice.
Zarja: S predstavo sem zelo zadovoljna in mislim, da so se vsi res izkazali. Zanjo smo se res potrudili in več mesecev trdega dela se je resnično izplačalo. Imeli smo veliko podpore in občinstvo nam je bilo zelo naklonjeno. Sem pa bila veliko bolj živčna kot prejšnja leta, saj imam kar nekaj igralskih izkušenj, z režijo pa sem se srečala prvič. Tudi mene nervoza ni zapustila vse do zadnjega poklona. Veliko besedila sva napisali sami, zato sem si res oddahnila, ko je publika predstavo sprejela z navdušenjem.
Bo vajina nadaljnja študijska pot povezana z gledališčem/režijo?
Iva: Neposredno ne, saj sem se vpisala na dvopredmetni študij slovenistike in zgodovine, vendar pa se bom z dramskimi besedili med študijem zagotovo pogosto srečevala. Verjamem, da se bom še kdaj lotila gledališkega ustvarjanja na tak ali drugačen način, saj mi je gledališče v zadnjih letih dalo ogromno znanja, izkušenj in navsezadnje prijateljstev.
Zarja: Od produkcije se ne nameravam čisto posloviti, saj sem se vpisala na medijske komunikacije. Če bo le možno, bom nadaljevala s podobnimi projekti. Z veseljem bi še rada sodelovala pri sestavljanju kakšne predstave.
Menim, da lahko v imenu vseh, ki smo si predstavo ogledali, rečem, da nam bo ostala v zelo lepem spominu. Vsem igralcem še enkrat čestitam za odličen nastop, Ivi in Zarji pa se najlepše zahvaljujem za izčrpne odgovore in jima želim veliko uspehov na njuni nadaljnji poti.
Tekst: Nives P. Budja
Foto: Tea Belak
