“Za Slovence so bila to burna in težka desetletja narodnega ozaveščanja in nacionalnega prebujanja”
Starogrški zgodovinar Herodot je izjavil, da je zgodovina učiteljica življenja, ki jo moramo poznati, če želimo razumeti sedanjost. Konec novembra je izšla knjiga z naslovom Historia, ki govori o zgodovini naše šole vse od leta 1809 dalje. O knjigi smo spregovorili z našim ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem, ki nam je povedal veliko zanimivega.
Kaj je bila pobuda za nastanek knjige?
Večina stvari, ki se nam v življenju zgodijo, je plod slučajnosti ali pa višje sile. Razumite jo, kakor hočete. Dejstvo je, da se o tej zares izjemni knjigi – ne samo za šolo, ampak tudi za Celje in Slovenijo – nismo kaj dosti odločali. Kar nekako prišla je. Prišla je s pobudo Zgodovinskega arhiva Celje, ki hrani naš obsežni gimnazijski fond, in v moji pisarni smo se pred kakšnim letom potem zelo hitro sporazumeli in se dogovorili za vse bistveno: kdo, kaj, s čim, kako, kdaj in do kdaj. O zakaj se nismo spraševali niti sekundo, saj nam je bilo kristalno jasno, da si dragocena kronika prvega stoletja celjske gimnazije zasluži novo življenje.
Kakšna je vsebina knjige?
V osnovi gre za kroniko, torej za letopis, za zapise pomembnejših dogodkov v letih od 1809 do 1890. Tja do leta 1827 so jih takratni ravnatelji pisali v latinščini, kasneje pa v nemščini. Prevod iz latinščine je delo klasičnega filologa, profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Mateja Hriberška, za prevod iz nemščine pa je poskrbel dr. Aleksander Žižek, ki je ves čas trdno in skrbno držal v rokah vse niti ustvarjanja te unikatne knjige. Prevod kronike spremlja uvodna študija (prof. ddr. Igor Grdina), kritični aparat z več kot 400 opombami (beležkami o osebah, pojasnilih o dogodkih) ter uvodnim besedilom (dr. Žižek) o ustanovitvi gimnazije, okoliščinah njenega delovanja v obravnavanem obdobju in posameznih vidnejših ljudeh, povezanih z njo. Lažjemu iskanju po besedilu je namenjeno osebno kazalo, original pa nam predstavijo še fotografije in izčrpen opis značilnosti časa, šole in ljudi.
O katerih znanih kajuhovcih govori knjiga? Zakaj ravno o teh?
No ja, težko bi jih imenovali kajuhovci, saj so živeli (in tudi umrli), krepko preden se je leta 1922 v Šoštanju rodil Kajuh. Jih je pa seveda tudi v 19. stoletju – tako med dijaki kot profesorji – bilo veliko, ki so vredni omembe in so v knjigi tudi izpostavljeni. Med čisto prvimi dijaki je bil Janez Vesel – Koseski, v svojem času hud pesniški tekmec Franceta Prešerna, pa Anton Martin Slomšek in Anton Aškerc, med nemškimi dijaki pa denimo Richard Forreger, kasneje celjski (zadrto nemški) župan in državnozborski poslanec na Dunaju.
Kakšen je bil vaš osebni prispevek pri nastajanju te knjige?
Kot pri skoraj vsaki stvari, ki se dogaja v gimnaziji ali kje okrog nje, sem bil zraven od začetka do konca. Od ideje do realizacije. Tako kot direktor Zgodovinskega arhiva dr. Borut Batagelj sem tudi jaz napisal svojo uvodno besedo v imenu I. gimnazije, soizdajateljice te impozantne monografije, sodeloval pa sem tudi na tiskovnih konferencah in v posebni oddaji na TV Celje.
Kateri deli knjige se vam zdijo posebej pomembni za razumevanje zgodovine gimnazije?
Ni dvoma, da je treba za razumevanje kronike pozorno prebrati obe uvodni študiji. Celjska gimnazija namreč ni kar padla od nekod, nastala je v svojem času, v mnogonacionalni državi, v majhnem zelo ponemčenem mestecu ob Savinji … In s tem sem povedal že veliko. Za Slovence so bila to burna in težka desetletja narodnega ozaveščanja in nacionalnega prebujanja. Predstavljajte si samo pouk v tujem jeziku, k temu pa dodajte nespoštovanje in podcenjevanje slovenskih dijakov, njihovega maternega jezika in narodne pripadnosti. Ni čudno, da so se leta 1885 pri obvezni maši uprli in začeli peti v slovenščini …
Kako bi opisali sodelovanje med I. gimnazijo v Celju in Zgodovinskim arhivom Celje?
Dobri prijatelji in sodelavci smo že dolga leta. Navsezadnje sem, čeprav nezgodovinar po stroki, eden od ustanoviteljev edine celjske znanstvene revije (Zgodovina za vse) in član izvršnega odbora Zgodovinskega društva Celje. Mogoče v tem kontekstu ni nepomembno povedati še tole: čisto vsi, ki smo kakorkoli sodelovali pri nastanku te knjige, vključno z oblikovanjem in tiskom, smo Celjani. Delali smo z veseljem, ponosom in v zavesti, da je to naše mesto in da si prva celjska – in dolga desetletja tudi edina – gimnazija to pozornost zasluži. Arhivski dokumenti se radi zaprašijo in potonejo nekam na rob spomina. Zahvaljujoč tej knjigi pa bo celjska gimnazijska kronika 1809–1890 živela. Vdihnili smo ji novo življenje.
Nives Polonca Budja in Timeja Novak
Foto: Andraž Purg
