“Na “Kajuhu” nam ne gre le za ocene, za znanje nam gre”
Vabljeni k branju tradicionalnega intervjuja z gospodom ravnateljem, ki I. gimnazijo vodi že 18. leto. Z njim smo se pogovarjali o vodenju šole, zahtevnosti, vplivu umetne inteligence in še čem.
Za nami so informativni dnevi. Ali ste zadovoljni z obiskom?
Kot se reče: sem in nisem. In za oboje imam razlog. Kot šola smo se nedvomno zelo potrudili in se pokazali v najboljši luči, obisk pa je bil, če bi ga ocenjeval z vidika aktualnih razmer in razmerij, ki za gimnazije niso rožnate, za kakšno štirico. Lahko bi bilo boljše, lahko pa bi bilo tudi slabše.
Naša šola je znana kot najbolj heterogena gimnazija v Sloveniji, saj izvaja program splošne, klasične in umetniške gimnazije ter športni oddelek. Ali je zaradi tega njeno vodenje še posebej zahtevno?
Seveda je. Šola je že itak velika, ima bogato tradicijo in se ponaša z mnogimi odličnimi rezultati, ki obvezujejo in nalagajo hudo odgovornost za sedanjost in prihodnost. Ta heterogenost je po eni strani primerjalna prednost, po drugi pa velika skrb in pomnoženo delo. Nič se ne zgodi samo od sebe in nič ne nastane iz nič! Raznovrstnost in raznolikost splošnikov, klasikov, glasbenikov in športnikov je dejstvo, ki ga je treba (vsaj poskušati) čim bolj razumeti in upoštevati, potem pa spraviti na skupni imenovalec, ki se mu reče I. gimnazija ali pa po domače Kajuh. Vsi naši imajo namreč na koncu čisto enako maturo. Ravnateljevo delo se zaradi te in take heterogenosti šole – zelo preprosto povedano – lahko samo množi in iz dneva v dan kvečjemu sešteva, deliti pa ga marsikdaj in pri marsičem ni mogoče, zato kakšnega odštevanja dejansko ne pozna. Ravnatelj je in mora biti zraven čisto pri vsem, ampak res čisto pri vsem, na vse se mora spoznati in z vsem ukvarjati; vsa končna odgovornost sloni na njem. Trdo delo je to, ki zahteva veliko časa in potrpljenja, včasih pa tudi močne živce in zelo trdo kožo (smeh).
Katere so bistvene prednosti naše šole?
Eno je gotovo več kot 215-letna žlahtna tradicija; za sabo imamo burno zgodovino, imamo pa tudi izjemen socialni kapital. Skoz to šolo so šli tisoči mladih ljudi, ki so v življenju nekaj iz sebe naredili. Postali so zdravniki, sodniki, inženirji, profesorji, umetniki, znanstveniki, vrhunski športniki ali glasbeniki … Mnogi so krepko zaznamovali svoje stroke, številni so se za vedno zapisali v slovensko zgodovino. Kaj pa je tisto drugo, kar to šolo dela drugačno, samosvojo, toplo in domačno? Morda še bolj kot rezultati, ki so res odlični, razumevanje in povezanost na vseh ravneh. Pravzaprav je težko razložiti: to je kot nekakšna nevidna nit od srca do srca, to je duh ponosa in pripadnosti, ki živi iz generacije v generacijo. Šola smo – in to je najlepše spoznanje – najprej in predvsem ljudje. Kakršni smo ljudje, takšna je šola. Na »Kajuhu« nam ne gre samo za ocene, za znanje nam gre. Ne gre nam le za šolanje, za življenje nam gre. Za vrednote. Za dobroto srca in plemenitost duha. Za dom, družino in domovino. Za to nam gre. In zato smo več kot le neka šola tam nekje v majhnem mestu ob Savinji. Dokazano dobra šola smo, izobrazbeno in vzgojno. Rezultatsko smo nadpovprečni, na maturi 100 %, povsod smo pri vrhu ali na vrhu, v življenju in delu šole pa intenzivni tako, da nam koledar skoraj že poka po šivih (smeh). Je to za našo prihodnost dobro ali pa nam morda celo škodi?
Pravijo, da imamo sloves zahtevne šole. Dijaki, ki so bili sogovorniki na osrednjem delu informativnega dneva, so to izpostavili kot prednost, saj nam, med drugim, daje možnosti, da se vpišemo na katerokoli fakulteto. Zakaj je zahtevnost na slabem glasu?
Živimo v času, ko znanje, ki ga daje zahtevna šola, ni več popularno. Znanje preprosto ni več vrednota, ampak problem. Kakor je telo bolj kot k naporu nagnjeno k počitku, so tudi možgani bolj naklonjeni lahkotnosti in bližnjicam, ki se na poti dozorevanja in odraščanja raje izognejo resnemu delu in odgovornosti. Pogosto tudi s soglasjem in podporo staršev. Šol in programov je dovolj (in še preveč), gimnazij je v izobilju, ponudba je večja od povpraševanja. Tržna ekonomija pravi, da v takih razmerah in razmerjih cena pada. Tudi cena znanja. In tako pač že kar nekaj časa pada vpisna cena celo najbolj elitnih gimnazij, kot so ljubljanske Poljane, Bežigrad in Vič. Pada pa žal tudi cena I. gimnazije. Pri nas se je namreč treba učiti. Dosti učiti, včasih tudi veliko učiti, to pa ni fajn. In ker ni fajn, gremo tja, kjer je lažje. Mogoče bom koga razjezil ali razočaral, a dobra šola zame ni tista po meri človeka, ampak tista – če se poigram z besedami –, ki meri človeka, ker hoče nekaj iz njega narediti. Dobra šola je tista, ki je ni strah dela, prizadevnost in napor pa javno priznava in ju šteje za vrednoto. Dobra šola je zahtevna šola. Taka, ki uči in tudi nauči; taka, ki vzgaja in tudi vzgoji; taka, ki ustvarja in oblikuje osebnosti. Gimnazija je že od nekdaj več kot le neka šola ali program. Že od nekdaj je veliko več kot le pouk in učenje; je svojevrstna, ponosna pripadnost in je svojstven, ambiciozen način življenja in razmišljanja.
Na katere dosežke, povezane s šolo, ste najbolj ponosni?
Teče že moje 18. ravnateljsko leto; čez nekaj mesecev bom polnoleten (smeh). Ko pogledam nazaj, se sam sebi čudim, da sem zdržal. Biti ravnatelj take šole je lepo, je pa tudi zelo težko. To ni hoja po modni pisti časti in pomembnosti, ampak ena sama nenehna skrb in trdo delo. Moje in mojih sodelavcev. Naredili smo toliko, da se res ima kaj videti, na stavbah in okoli njih. Naredili smo zgodovinske reči, izpolnili obljube izpred davnih let. Ne bi na tem mestu izpostavljal samo gradbeniških zmag (Dvorana Kajuh, nova šolska igrišča, večnamenska dvorana Gimnazijka, jedilnica Zlata žlica, od kleti do podstrešja in ploščadi prenovljena in olepšana šola), tudi ne zelo bogate IKT-opreme in res vrhunske učnotehnološke opremljenosti šole, raje bi poudaril tisto, kar je še veliko važnejše: tisočglava šola navznoter in navzven deluje kot skupnost; upal bi si reči, da že kar družina. Pred leti, ko je naša dijaška skupnost prvič organizirala Kajuh fest (zdaj je to Lisičja fešta), so me tja povabili in mi ob tem pripisali simpatično starost (»legenda«) in funkcijo (»oče Kajuha«). Še zdaj se kdaj ob tem nasmejim, sem pa na to tudi zelo ponosen, saj mi nihče na tem svetu ne bi mogel dati lepšega komplimenta.
Kako se na šoli prepletata tradicija in novosti, ki jih prinašata sedanjost in prihodnost?
Negujemo tradicijo in spoštujemo jo, zavedamo se vrednot in rezultatov svojih prednikov, hkrati pa ne pozabljamo, da je dobro šolo in njeno prihodnost vedno znova treba ustvarjati tukaj in zdaj. Z ljudmi in za ljudi. I. gimnazija od zunaj deluje starinsko, v srcu in duši pa je mlada. Živi namreč z mladostjo svojega časa, in ne s časom svoje mladosti. Mogoče sem tole povedal preveč pesniško, pa naj zato povem še drugače, bolj prozaično: Mislim, da kar gremo v korak s časom. Ne sicer vsi čisto enako in tudi ne vsi za pet. A važen je končni učinek.
Ne vemo, kam gremo, smo pa na poti tja. No ja, pa sem spet v poeziji (smeh).
V zadnjih nekaj letih se je svet bistveno spremenil zaradi prisotnosti umetne inteligence. Kako je vplivala na dijake in kako na učitelje?
Umetna inteligenca me skrbi in ni mi vseeno, kaj se dogaja in kaj vse se še bo zgodilo. Človek sem in ne robot (smeh). Mene bo pri mojih letih kvečjemu oplazilo, za mlade in mlajše pa je UI neizogibna realnost. Ni dvoma, da prinaša neslutene možnosti za kaj dobrega in koristnega, žal pa tudi hude nevarnosti. Izogniti se UI že danes, kaj šele jutri, ni mogoče, treba se bo sprijazniti z njo in jo poskušati narediti čimbolj ljudem prijazno. Navsezadnje je tudi ogenj lahko dober služabnik pa hudičevo slab gospodar. V šoli je to tesno povezano z izobrazbo in vzgojo, tako učencev kot učiteljev. Sicer pa se tolažim z duhovito mislijo nekega Američana, ki se ni pisal Jobs, Zuckerberg, Gates ali Musk, je pa modro ugotovil: »Umetna inteligenca nikoli ne bo kos naravni neumnosti.«
Kaj želite za konec in pred dokončnim vpisom sporočiti dijakom, staršem in učiteljem?
Mogoče tole. Jaz že vsa leta tistim, ki pridejo na informativne dneve, govorim samo resnico, resnico in nič drugega kot resnico. Enako to počnejo tudi profesorji in dijaki. Vsi pa vemo, da resnica v povprečju ni tako privlačna, kot so razne obljube in zgodbe o raju, kjer se cedita sam med in mleko. Življenje ni raj, življenje tudi ni praznik, zato je pošteno povedati: poglej, tule, v tej šoli, imamo take in take zahteve, včasih bo težko, bo pa velikokrat tudi lepo in zabavno. In bo na koncu nepozabno. Kakšnega dijaka si želim? Takšnega, ki bo to razumel. Takšnega, ki bo sprejel svoje naloge in dolžnosti brez jamranja. In jih opravljal z mislijo, da to dela zase, ne pa zame ali svoje starše. Takšnega, ki se bo v naši stari domačiji na Kajuhovi 2 čim več naučil, zraven pa zrasel v dobrega, vzgojenega, srčnega človeka. Ljubezen in red sta najboljši recept tako za družino kot šolo. »Kakor smrt je močna ljubezen«, piše v neki lepi, stari knjigi (smeh).
Kajuh Press
Foto: Andraž Purg
