“Mi se ne hvalimo z lajfom, ampak ga raje živimo”
Vabljeni k branju tradicionalnega intervjuja z našim ravnateljem, dr. Antonom Šepetavcem.
Gospod ravnatelj, teče drugo pokoronsko šolsko leto. Ali je vpliv zdravstvene situacije še vedno viden pri dijakih?
Seveda je, k sreči pa počasi vendarle bledi. Ni skrivnost, da so vse tiste velikokrat čudne, včasih pa že kar čudaške omejitve, prepovedi in siljenje v »novo normalnost« zelo negativno vplivale ne le na mlade, ampak tudi na starejše. Marsikdo se je preprosto odvadil običajnih bremen vsakdanjika in se zaležal, fizično in psihično. Splošno znano je namreč, da je telo bolj nagnjeno k počitku kot k naporu, možgani pa tudi, saj so baje del telesa. (smeh) Vrniti se v formo – kar športniki še posebej dobro vedo – pa ni preprosta reč. Traja, naporno je in ni nujno, da vedno in pri vseh uspe. Na to sem opozarjal že lani spomladi, ko me je skrbelo za maturo. Po treh šolskih letih, v katerih nam je ta nesrečni virus krojil življenja, vzroke za njegovo rojstvo in vlogo globalnih oligarhov pri tem razumem do obisti, zato pa v šoli toliko bolj dobrohotno opozarjam na posledice vseh tistih ukrepov in pouka na daljavo. Mi, navadni smrtniki, smo bili žrtev, nekateri pa so blazno obogateli. Zdaj kot da virusa nekako čudežno ni skoraj nikjer več, je važno le še orožje, čim več orožja, do konca in naprej. In kaj naj ob tem mi? Borimo se za človečnost, prizadevajmo si za mir. Za mir. Povsod po svetu in tudi v šoli. Naša primarna naloga je že kakšno leto in bo očitno še kar nekaj časa vračanje v »staro normalnost« in k resničnim vrednotam.
Šolo zelo uspešno vodite že 16. leto. Kaj štejete za svoj največji dosežek?
Teh mojih že 15 ravnateljskih let je bilo od prvega do današnjega dneva ena sama nenehna skrb in trdo delo. Moje in mojih sodelavcev. Naredili smo toliko, da se res ima kaj videti, na stavbah in okoli njih. Naredili smo zgodovinske reči, izpolnili obljube izpred davnih let. Ne bi na tem mestu izpostavljal samo gradbeniških zmag (Dvorana Kajuh, nova šolska igrišča, večnamenska dvorana Gimnazijka, jedilnica Zlata žlica, od kleti do podstrešja in ploščadi prenovljena in olepšana šola), tudi ne zelo bogate IKT-opreme in res vrhunske učnotehnološke opremljenosti šole, raje bi poudaril tisto, kar je še veliko važnejše: tisočglava šola navznoter in navzven deluje kot ponosna skupnost; upal bi si reči, da že kar družina. Pridni smo, delamo, zmagujemo. Res dobri smo, vedno in povsod. Nadpovprečni.
V zadnjem desetletju se morajo šole obnašati precej marketinško, biti prisotne v medijih, na družabnih omrežjih. Zdi se, kot da je bolj kot vsebina pomemben zunanji videz. Zakaj menite, da je do tega prišlo? Čemu dajete poudarek vi?
Šole smo samo del družbe in smo podobno kot umetnost odsev tistega, kar se v njej dogaja. Tisti, ki smo vse to živeli in lahko spremljali od začetka, lahko le zamišljeno ugotovimo, da je z izumom interneta in pojavom raznih platform in omrežij, svet zašel v globalno moralno krizo in razpad tradicionalnih vrednot. Ko pa ni več vrednot, ko pade spoštovanje, ko odide rakom žvižgat hvaležnost, ko sta na odpad zgodovine vrženi resnica in pravica, z njima pa človečnost, se ljudje izgubijo v blišču navideznega, v površinskem videzu, v odvisnosti nenehnega brkljanja in brezciljnega iskanja. In v neskončni lahkosti čvekanja. Velikokrat sovražnega in za vsak slučaj anonimnega. Jaz pa pravim in to že leta ponavljam kot nekakšno mantro: šola smo ljudje; kakršni smo ljudje v njej, taka je šola. Človek je še vedno merilo vsega in brez človeka – v tistem najglobljem pomenu besede – so vse šole, programi in predmetniki brez smisla.
Naša šola ponuja štiri različne programe: splošna, klasična, umetniška gimnazija (smer petje in inštrument) in športni oddelek. Kako povezujete tako različne dijake med seboj?
Že od nekdaj – navsezadnje sem do letos, torej kratkih 37 let (smeh), učil in bil razrednik vsem štirim – sem izhajal iz dejstva, da so med programi sicer večje ali manjše razlike, da pa je skupni imenovalec vendarle najbolj bistven: vsi ti fantje in dekleta so gimnazijci! Vsi dijaki in dijakinje I. gimnazije, t. i. Kajuha. Šolo razumem kot skupnost, čutim pa jo po toliko letih že skoraj kot svojo drugo družino. Vsi v njej s(m)o naši! Včasih ga kdo lomi, ampak to je človeško. Nihče ni popoln. Ne dijaki in tudi ne profesorji. Ljubezen na eni, odgovornost in red pa na drugi strani, to dvoje ustvarja dobro družino. In dobro šolo tudi. Mislim, da ljudje čutijo, da si s srcem in dušo prizadevam za razumevanje, za strpnost, za toplino, za prijaznost, za domačnost na Kajuhovi 2, zato pa te raznolikosti in različnosti znotraj šole v glavnem ne potencirajo, ampak jo presegajo z občutkom pripadnosti in ponosa.
Nadpovprečni rezultati na maturi, kopica državnih prvakov, uspehi na mednarodnih tekmovanjih verjetno kažejo tudi na to, da če hočeš v življenju nekaj doseči, moraš za to tudi kaj narediti. Pa vseeno se zdi, da v današnjem svetu prevladuje miselnost, samo da nam je fajn. Kam vi usmerjate dijake?
Že stokrat sem ob raznih priložnostih povedal prastaro resnico, pa jo bom še enkrat: nobenega resnično velikega cilja človek ne more doseči brez napora, odrekanja in žrtvovanja. Sposobnosti in talenti so ena plat, druga plat pa je delo. Pridno, vztrajno, trdo delo. To so že davno pred mano povedali geniji, kot sta bila Tesla in Einstein. Povedali pa so v preprostem ljudskem jeziku tudi naši predniki: brez muke ni moke, brez muje se še čevelj ne obuje… Živimo v času nezmernega hedonizma. Stanje je skoraj tako kot po I. svetovni vojni, ko je izbruhnila prava psihoza žuriranja. Saj se lahko imamo fajn, a ker naprej in vsepovprek to ne gre. Če bi se vsi skoz dolgo zgodovino človeštva imeli samo fajn, ne bi iznašli niti ognja, kaj šele kolesa. (smeh) Narobe je razmišljati tako, kot poje Neisha v nekem svojem komadu o flower-power hipijevski svobodi, ki da »ni nič drugega, kot dobro se imet, dobro se imet, spet in spet in spet«. Ja, saj bi pasalo (smeh), a kdo bo delal, kdo se bo učil, če se bomo vsi imeli samo fajn!? Kako in kje so končali Janis Joplin in Jim Morisson pa Kurt Cobain, se pa ve … že v cvetju mladosti na britofu. (bolj grenek nasmeh)
Na informativnih dnevih smo večkrat lahko slišali, da je na Kajuhu tudi lajf. Kaj se torej poleg pouka še dogaja?
Ja, tam sem povedal tudi, da se mi ne hvalimo z lajfom, ampak ga raje živimo. Ko pride matura, mi uživamo v lajfu, tisti pa, ki se hvalijo z njim, pa včasih trpijo. Dejstvo je namreč, da je treba ta t. i. lajf smotrno povezati s tistim, kar je v šoli vseeno glavni cilj: da bi se čim več pametnega in koristnega naučili, ob tem pa zrasli in se izoblikovali v dobre, odgovorne in zrele ljudi. Sicer pa, če odgovorim bolj konkretno na vprašanje, se pri nas ob pouku dogaja toliko vsega, kar naprej in skoraj vsak dan, da bi rabil še nekaj strani za navedbo in opis dogajanja. Na kratko pa – od koncertov pevskega zbora in orkestra do maturantskega plesa, od Večera plesa in Kulturnega maratona do Top Classica, od strokovnih ekskurzij po Sloveniji in Evropi do športnih tekmovanj in taborov, od pustovanja do predbožičnega rajanja po šoli, od tekmovanj iz znanj, predavanj, spoznavnih dni, srečanj vseh vrst do glasbe med odmori, od raznih projektov do izmenjav v Sloveniji, Franciji, Španiji in Nemčiji … Toliko je tega, da se vsega v tem trenutku niti spomniti ne morem.
V naslednjem mesecu se bodo osnovnošolci morali odločiti, na kateri šoli naj nadaljujejo svoje šolanje. Kako bi jih vi navdušili za vpis k nam?
Ne vem, če je glagol navdušiti pravi; to je spet bolj marketinška beseda. Najprej je treba vse te ljudi – pa nikakor ne gre samo za bodoče dijake, zdaj še devetošolce, pač pa tudi za njihove starše, sorodnike, sošolce; vsi ti namreč nemalo vplivajo na njihovo končno odločitev – prepričati, da sploh pridejo k nam, da se v resnici vpišejo. Informativni dan je že neki kazalnik, a pravo stanje se pokaže šele ob dejanskem vpisu. Problematičen pri tem je že rokovnik, ta predolgotrajen, več kot enomesečni razkorak med informativnim dnevom in dnevom vpisa. Vmes se kdaj pri kom porodijo dvomi, so pa med kandidati tudi taki (sploh med glasbeniki), ki za vsak slučaj poskušajo tu, potem pa včasih zavijejo tja …(smeh) Se pa strinjam, da je največji pedagoški dosežek šole, če kdo v tistih štirih letih svoje dijake uspe navdušiti, pa četudi samo za svoj predmet.
Katera pa so najpogostejša vprašanja, ki vam jih postavijo starši in osnovnošolci in kako na njih odgovorite?
Ah, saj se ve … Koliko tistih nesrečnih točk je treba imeti, bo omejitev, bom lahko v razredu s svojimi sošolci, kakšna je razlika med umetniško gimnazijo in vzporednim glasbenim izobraževanjem, lahko tudi iz športnega oddelka grem na medicino, je klasična gimnazija res namenjena bolj družboslovcem … Potem pa seveda, kdo vse bo učil v kakšnem od osmih prvih razredov… Ko odgovorim, da tega pač še ne morem vedeti, mi včasih kar naravnost rečejo, koga bi si želeli, pa tudi, koga si ne bi …(smeh) Včasih jim povem, da šola pač ni samopostrežba, kjer vzameš samo tisto, kar želiš. Vedno pa obljubim, da se bomo potrudili in poskušali najti čim boljšo rešitev. To res vedno tudi iščemo in v glavnem nam tudi uspe. V tem pogledu – in tudi sicer – smo zagotovo prijazna, razumevajoča, ustrežljiva šola.
Foto: A. Purg
