“Trema je izginila s prvim smehom publike”
Intervju z Džano Porić, režiserko, in Urbanom Skokom, igralcem gledališča Kajuhovi klasiki
Gledališka skupina Kajuhovi klasiki je gotovo nepogrešljiv del naše gimnazije. Po lanskoletni uspešnici, večkrat uprizorjeni tragediji Kralj Ojdip, so se letos vrnili z novo premiero. V sredo, 3. 4., so s svojo moderno izvedbo Plavtove komedije Dvojčka oživeli antični duh.
Celotno predstavo, od igralcev do kostumov in scene, je izpeljalo 18 dijakov klasične gimnazije. Glavni vlogi sta odigrala Urban Skok in Daša Lenko, v drugih vlogah pa smo lahko videli Svita Gorjupa, Lano Lampret, Ivo Topolovec, Zarjo Ozvatič, Miho Grasselija, Mio Šuc, Vito Kampuš in Niko Verdev. Nad njimi sta bdeli mentorica profesorica Ivana Šikonija in režiserka Džana Porić.
Zgodbo so postavili v sedanjost, zato je bila občinstvu bolj razumljiva. Dvorano so med predstavo napolnili smeh, začudenje in pričakovanje. Igralci so vsekakor ustvarili prijetno vzdušje in za svoje doživeto igranje poželi ogromno pozitivnih odzivov.
Gledalci smo na odru videli dovršeno zgodbo, ki je bila doživeto odigrana, vendar si zagotovo marsikdo od nas ne predstavlja, kako poteka priprava takšne gledališke predstave.
Da bi lažje razumeli bistvo reka Ex nihilo nihil fit, Iz nič ne nastane nič, sem se pogovarjala z Urbanom Skokom in Džano Porić, glavnim igralcem ter režiserko, ki sta vodilna člena Kajuhovih klasikov.
Zakaj ste se odločili, da uprizorite Plavtovo komedijo Dvojčka? Ste imeli kakšen poseben razlog?
Džana: Posebnega razloga za izbiro nimam. Ker je letos moje zadnje leto na šoli, sem želela pustiti pečat in nasmejati čim več ljudi. Poleg tega sem želela nekaj malo drugačnega in mogoče malo zahtevnejšega.
Džana, kaj je odločalo o izbiri igralcev?
Džana: Igralce se izbere na avdiciji, kjer vsi odigrajo isti prizor. Na podlagi tega se z mentorico posvetujem, kdo bi bil
najprimernejši za katero vlogo. Že na avdiciji namreč prepoznam določen lik v nekem igralcu. Za druge vloge, ki jih med avdicijo nisem takoj začutila oziroma prepoznala, malo razmislim in se zanje lažje odločim na bralni vaji.
Kdaj in kako so se začele priprave? Džana, kakšen pristop k režiji si imela?
Džana: Priprave so se začele nekje decembra. Začeli smo z uvodno vajo, povedala sem skupini, kaj in kako bomo delali ter razdelila vloge. Nato smo začeli z bralno vajo, da se igralci spoznajo z besedilom. Pred začetkom vaj sem preučila besedilo, razmislila o obliki predstave. Režijo jemljem zelo resno, zato imam vse, kolikor je le možno, że vnaprej pripravljeno, da se čim manj ustavljamo.
Sta med nastankom predstave naletela na kakšne težave in kako sta jih rešila?
Urban: Težave se vedno pojavijo. Najbrž je največja težava, ki sem jo imel, bil način govora. Med študijem predstave se je režiserka odločila, da bodo nekateri liki govorili sodobno, pogovorno. Tu sem imel srečo, ker besedila še nisem popolnoma znal, ampak je vseeno bilo težko spremeniti govor. Težavo sem rešil s pomočjo režiserke in mentorice, poleg tega sem si pa besedilo večkrat prebral in preizkusil različne variacije govora in jih predstavil režiserki.
Džana: Kot sem že rekla, imam stvari vnaprej pripravljene in osebno nimam večjih težav, razen če kakšna stvar ni takšna, kot bi si jo želela. Te zadeve se dajo rešiti, a najlažje mi je najti zamenjavo, ki je podobna prvotni ideji.
Sta imela pred premiero tremo, vaju je kaj skrbelo?
Urban: Seveda, tremo imam vedno, ampak je dobra. Trema mi pomaga, poleg tega pa mora biti. Če je ni, pomeni, da ti ni mar.
Džana: Sem, a je izginila s prvim smehom publike, ki me je sprostil.
Katere lastnosti naredijo dobrega igralca in režiserja?
Urban: Težko je določiti lastnosti, ki naredijo igralca dobrega. Vsekakor je to želja po tem, da si dober, da ti uspe, predanost, garanje. Ostalo naredijo leta izkušenj z dobrim vodenjem in prijateljskim okoljem.
Džana: Tako kot je rekel Urban, je lastnosti težko določiti, ampak dober režiser vseeno potrebuje žilico za vodenje in avtoriteto. Mora biti deloven in znati mora videti širšo sliko ter se postaviti tudi v čevlje igralca.
Urban, kako si se pripravil na vlogo? Ali imaš morda kakšnega vzornika?
Urban: Na vlogo se skoraj vedno pripravim enako, razen če režiser/ka pravi drugače. Najprej se na bralnih vajah spoznam z besedilom, potem začnem počasi razmišljati o liku kot o pravi osebi; kako hodi, razmišlja, govori, se smeji. Pri tem mi pomagajo stvari, ki jih že vem o liku, torej od kod je, kdo so njegovi starši. Če nimam teh podatkov, si jih izmislim tako, da se seveda drži njegovega značaja in se na tak način poglobim v lik. Z vajami se moj lik razvije, seveda mi tudi režiserka pove, kaj je dobro, kaj naj spremenim, kaj sodi v kontekst in kaj ne.
Vzornikov imam kar veliko. Med njimi je moj režiser, s katerim delam že skoraj sedem let, Žiga Medvešek, igralec Lovro Zafred in potem še te filmske zvezde, kot so Brad Pitt in Leonardo DiCaprio.
Urban, igral si Menajhmusa, enega izmed dvojčkov. Ali je med vama kakšna podobnost, ki si jo opazil?
Urban: Trudim se, da igram čim bolj naravno, zato so tudi vsi liki, ki jih naredim, nekakšne variacije mene. Včasih so mi zelo blizu, včasih malo manj. Menajhmus je eden takšnih likov, ki mi je dokaj podoben, po drugi strani pa sploh ne. Samozavest je najina skupna točka, prav tako pa vztrajnost in sarkazem.
Kaj vama je bilo v procesu ustvarjanja predstave najbolj všeč?
Urban: Družba. Zdaj nas že nekaj ustvarja drugo leto, nekateri so se nam letos pridružili, ampak smo se hitro povezali in postali prijatelji. Tudi proces ustvarjanja mi je pravi užitek. Vedno se lahko smejimo in spodbujamo drug drugega, hkrati pa znamo biti tudi resni, da ne bo pomote.
Džana: Najbolj mi je bilo všeč videti razliko med prvo odrsko vajo in zadnjo. Ko so že vsi v kostumih in znajo besedilo. Ta sprememba in preskok sta zame nekaj najlepšega.
Pri predstavi ne sodelujejo le igralci in režiser. Katere so druge vloge, ki so pomembne za uprizoritev igre?
Džana: Vsaka pomoč je ključna v gledališču. Vsaka vloga je enako pomembna. Tukaj so scenografi, kostumografi, ličila. Ne smemo pozabiti na lučkarje, ker bi brez njih tako ali tako bili v temi. Še veliko drugih je, ki so zaslužni za kakovostno predstavo, a v naši predstavi so bili prisotni ti.
Kdaj sta se začela ukvarjati z gledališčem? Kako je prišlo do tega? Kaj vama gledališče pomeni?
Urban: Moja prva predstava je bila pred približno desetimi leti, ker sem želel biti igralec že takrat. Ampak me je presenetilo, da nisem takoj dobil glavne vloge, zato sem nehal in ponovno začel leta 2018, kar mislim, da malo bolj šteje. Videl sem, da so avdicije za gledališče Zarja Celje in sem se odločil, da se prijavim. Sprejeli so me in od takrat se trudim, da pridem čim dlje.
Gledališče mi veliko pomeni. Je moj drugi dom. Predstavlja mi pobeg pred realnostjo, ampak ga ne izkoriščam za terapijo. Vsekakor je nekaj, kar bi rad nadaljeval in se s tem ukvarjal.
Džana: Z gledališčem sem se začela ukvarjati v prvem letniku. Pridružila sem se klasikom in tam tudi igrala, čeprav danes ne bi več stopila na oder, raje gledam in ustvarjam to, kar vidi publika. Gledališče je zame način življenja. Najraje preživim miren večer v gledališču. Obožujem to, da se ves čas in vsakič naučim nekaj novega. Poleg tega mi predstavlja užitek. Delanje predstave je stresno, ampak ta stres je zame dober.
Šolanje želita nadaljevati na AGRFT. Kako se bosta pripravila na sprejemne preizkuse? Kakšne so vajine nadaljnje želje oz. cilji v svetu gledališča?
Urban: Za sprejemne izpite se bom pripravil s pomočjo nekaterih igralcev, ki so jih naredili, ki mi bodo podrobneje predstavili potek. Potem je vse odvisno od mene, da izkoristim svoje znanje o izpitih in naredim, kar se bo od mene zahtevalo. Težko se je pripraviti na to mentalno, ker imam eno možnost na leto. Seveda ni nujno, da me sprejmejo v prvo, zato že zdaj delam na tem, da pridobim čim več znanja in kilometrine.
Moji cilji so, da postanem eden najboljših in da sem prepoznan. Seveda bi nadaljeval v gledališču v Sloveniji, če bom imel srečo, pa tudi v tujini.
Džana: Na preizkuse se že pripravljam. Kmalu se bom dobila z režiserko iz SLG Celje, da mi pojasni izpite in mi da napotke, da bom kolikor se le da pripravljena. Poleg tega že malo raziskujem in iščem besedilo, ki ga bom potrebovala na izpitu. Delam vse, kar je v mojih močeh, da naredim izpit v prvo, kar bo težko, ampak če bom dovolj optimistična, me nič ne ustavi.
Želim si priti čim dlje in narediti takšne predstave, da se bo o njih govorilo še leta.
Kaj bi svetovala dijaku/dijakinji, ki si želi začeti svojo gledališko pot? Kako se dijaki lahko pridružijo
gledališču?
Urban: Bodi potrpežljiv. Ne pričakuj takoj velike vloge in nadnaravne sposobnosti igranja. To se pridobi z leti in leti izkušenj, ki pa ne pridejo kar takoj. Tudi če dobiš takoj veliko vlogo, še ne pomeni, da si vrhunski. Naj ti to ne stopi v glavo. Vedno je prostor za izboljšavo in nikoli ne pričakuj popolnosti, čeprav jo večina igralcev z mano vred vedno želi doseči.
Šolskemu gledališču se lahko pridružite na začetku šolskega leta, odvisno od skupin, ampak ponavadi z avdicijo. Vedno pa potrebujemo ljudi, tako za vloge kot za lučke, kostume, sceno in druge zelo pomembne stvari za gledališče.
Džana: Urban je dobro povedal. Potrpežljivost je zelo pomembna. Res redki pridejo tako hitro tako daleč. Moraš pa biti tudi odprt za vso kritiko. Dobro in slabo. Vedno se človeku zdi super, da je dobil dobro kritiko, ampak “slaba” je najboljša. Ta ti pomaga priti dlje. Se učiti iz napak in se motivirati za izboljšavo.
Predstava je gledalcem in meni ostala v lepem spominu. Mentorica, režiserka, igralci in vsi drugi, ki so sodelovali pri pripravi predstave, pa so gotovo ponovno dokazali, zakaj smo nanje tako ponosni.
Tekst in foto: Tea Belak
