“Mlade navdušimo za slovenščino predvsem z lastnim zgledom, pozitivnim odnosom do maternega jezika in kulture ter iskreno, pristno komunikacijo”
Od 26. do 28. septembra je potekal že tradicionalni 34. slavistični kongres. Letošnje leto je po kar 25 letih njegova organizacija ponovno pripadala Celjanom.
V Knežjem mestu so se ob pestrem tridnevnem dogajanju družili slavisti iz celotne Slovenije, dogajanje pa so popestrili tudi številni ugledni slovenski akademiki, znanstveniki in jezikoslovci, med njimi dr. Igor Saksida, dr. Liljana Mićović Struger, Renata More, dr. Mojca Nidorfer, Petra Jordan ter dr. Vesna Žnidar, ki so s svojimi strokovnimi predavanji osvetlili aktualne teme in izzive na področju slovenistike in slavistike, svoj pogled in izkušnje z raziskovalno dejavnostjo pa sta delila upokojena profesorica slovenščine in ruščine Darja Poglajen in bivši dijak, zdaj študent slovenščine in zgodovine Žan Luka Umičevič.
K temu, da je vse potekalo tako, kot mora, pa je med drugim pripomogla tudi profesorica Ana Lavbič, predsednica Slavističnega društva Celje. Profesorici Lavbič sem zastavila nekaj vprašanj o samem dogodku, dotaknili pa sva se tudi problematike upadanja rabe slovenščine med mladimi in njenega pristopa k reševanju tega problema.
Kakšen je namen slavističnih kongresov?
Slovenski slavistični kongres je osrednje in največje srečanje slovenistov v slovenskem prostoru. Namenjen je povezovanju strokovnjakov s področja slovenistike in slavistike ter izmenjavi znanja, izkušenj in raziskovalnih dognanj. Na vsakoletnem tridnevnem dogodku (letos je v Celju potekal že 34. po vrsti) so v ospredju aktualne teme in izzivi, s katerimi se soočajo jezikoslovci, književniki, univerzitetni profesorji, znanstveniki in učitelji slovenskega jezika v osnovnih in srednjih šolah.
Cilj kongresa je spodbuditi strokoven dialog, poglobljene razprave in sodelovanje z namenom ohranjanja, razvoja in promocije slovenskega jezika in literature. Poleg širjenja strokovnih spoznanj kongres ponuja tudi priložnost za neformalno druženje in povezovanje udeležencev in predavateljev. Spremljevalni kulturni program, pogovori ob prigrizkih v času odmorov, slavnostna večerja in celodnevna zaključna ekskurzija poskrbijo za pozitivno in sproščeno vzdušje, ki krepi vezi znotraj strokovne skupnosti.
Kaj je bila osrednja tematika letošnjega dogodka?
Letošnji kongres v Celju je potekal pod osrednjo temo Jezik in književnost v spreminjanju. Udeleženci kongresa so lahko prisluhnili najuglednejšim slovenskim jezikoslovcem, univerzitetnim predavateljem, znanstvenikom in drugim akademikom, ki so predavali o slovenski dialektologiji in slovstveni folkloristiki, slovanskih književnostih v srednjih šolah, pa tudi o sodobni literaturi. Drugi dan kongresa s svojim programom navadno v večji meri pritegne učitelje slovenščine osnovnih in srednjih šol, ki so letos poslušali o starejši slovenski književnosti, pomenu zgodovine slovenskega jezika, slovenskem glasoslovju in javnem nastopanju, klasiki v osnovni in srednji šoli ter eseju na splošni maturi iz slovenščine 2025.
Osebno pa mi bo v spominu ostala okrogla miza z naslovom Kako spodbujati ustvarjalni in tekmovalni duh na področju slovenščine?, ki sem jo vodila na letošnjem kongresu. Že organizacija okrogle mize je bila svojevrsten izziv – od idejne zasnove do izbire in povabila gostov, kar je včasih zahtevalo tudi malce prepričevanja, ter oblikovanja premišljenih vprašanj, ki bi razpravi dala pravo težo.
Pri pripravi na okroglo mizo mi je ob koncu lanskega šolskega leta, čeprav je bil takrat že maturant, predano pomagal nekdanji dijak, zdaj študent slovenistike in zgodovine, Žan Luka Umičevič, s katerim sva v vseh štirih letih odlično sodelovala že kot mentorica in mladi raziskovalec pri pisanju raziskovalnih nalog s področja slovenistike. Žan Luka je z zlatim priznanjem nagrajene naloge pozneje nadgradil z vodenjem pogovorov in okroglih miz na šoli, na kongresu pa sta bili najini vlogi zamenjani. Tokrat sem jaz povezovala okroglo mizo, Žan Luka pa je bil eden izmed mojih sogovornikov. To sodelovanje mi bo vedno ostalo v posebnem spominu, saj je lep opomin na to, kako lahko predano delo, vzajemno zaupanje in spoštovanje ustvarijo globljo vez.
Kako je potekala organizacija kongresa?
Po 25 letih smo Slovenski slavistični kongres ponovno gostili v Celju. Leta 1999 je bil njegov glavni organizator ravnatelj dr. Anton Šepetavc, takrat profesor slovenščine in predsednik Slavističnega društva Celje. Pri organizaciji sta mu pomagala profesorica slovenščine Juana Robida in Gregor Deleja, že takrat vsestranski dijak I. gimnazije, kasneje pa ravnatelj Gimnazije Celje – Center in danes direktor občinske uprave na Mestni občini Celje.
Organizacija tako obsežnega dogodka, kot je Slovenski slavistični kongres, je zahtevala večmesečno načrtovanje in usklajevanje. Priprave so se začele že v začetku letošnjega leta, ko sem se sestala z županom Mestne občine Celje Matijo Kovačem in ga zaprosila za častno pokroviteljstvo. Ta podpora nam je omogočila, da smo kongres lahko otvorili v Veliki dvorani Narodnega doma, kjer je potekala tudi slavnostna večerja s podelitvijo priznanj nagrajencem s področja slovenistike. Med njimi sta posebno priznanje prejela tudi dr. Anton Šepetavc za izjemno strokovno delo in Juana Robida za posebej uspešno pedagoško delo. Strokovni del programa s predavanji po posameznih sekcijah je prvi in drugi dan s podporo ravnatelja dr. Antona Šepetavca potekal na I. gimnaziji v učilnici 20 in Gimnazijki. Pri organizaciji sem tesno sodelovala z nepogrešljivim ožjim organizacijskim timom, ki so ga sestavljale profesorice slovenščine s I. gimnazije v Celju – Vesna Gubenšek Bezgovšek, Irena Robič Selič, Urška Lesnik, Juana Robida in Tjaša Verdev s Šolskega centra Celje. Vsaka izmed njih je prevzela kakšno delovno nalogo. Da je delo potekalo tekoče, smo se med letom večkrat sestale, sama pa sem se pogosto usklajevala še s predsednico Zveze društev Slavistično društvo Slovenije, dr. Jožico Jožef Beg. Posebno pozornost smo namenile oblikovanju spremljevalnega kulturnega programa. Poskrbele smo za otvoritev in glasbene nastope naših dijakov vse dni kongresa, organizacijo slavnostne večerje, ki je potekala v stranski dvorani Narodnega doma, obisk Osrednje knjižnice Celje, ogled starega mestnega jedra in stalnih muzejskih zbirk ter pogostitve s hrano in pijačo. V soboto je potekala celodnevna ekskurzija v okolico Celja z naslovom Od Aškerca do Veronike Deseniške in po Guzajevi poti do Ipavcev, ki je udeležencem kongresa pokazala kulturne in literarne znamenitosti od Rimskih Toplic, Jurkloštra, Dobja in Kozjanske domačije pa do Šentjurja. Kongresno dogajanje so na naše povabilo popestrile še stojnice z gradivi različnih slovenskih založb in društev na hodnikih šole (Mladinska knjiga, Celjska Mohorjeva družba, Rokus, DZS, Celjsko literarno društvo, pokrajinska slavistična društva idr.). Dogajanje je bilo torej zelo pestro in živahno, vzdušje pa pozitivno, sproščeno in povezovalno, kar so začutili tudi predavatelji in udeleženci, ki so posebej pohvalili izvedbo kongresa ter urejenost, toplino in domačnost naše šole.
Kakšen pa se vam zdi odnos mladih do slovenske kulture in jezika?
Odnos mladih do slovenskega jezika in kulture pogosto odraža širše družbene spremembe. Na eni strani opažam, da
mladi vse pogosteje posegajo po tujih jezikih, predvsem angleščini, ki jo uporabljajo pri branju, komuniciranju in ustvarjanju vsebin na družbenih omrežjih. To kaže na vpliv globalizacije in digitalizacije, zaradi česar se pogosto izgublja zavest o pomenu maternega jezika. Slovenščina se jim včasih zdi zapletena ali manj praktična.
Po drugi strani pa v določenih okoliščinah vidim tudi navdušenje in zanimanje za slovenščino in slovensko kulturo. Mladi, ki sodelujejo na literarnih natečajih, raziskovalnih projektih, tekmovanjih in ustvarjalnih delavnicah, znajo presenetiti z inovativnimi pristopi in globokim razumevanjem. Pomembno je, da učitelji, mentorji in širša skupnost ustvarjamo priložnosti, da se lahko mladi poistovetijo s slovenščino in njeno bogato tradicijo.
Ključno je, da mlade nagovorimo na način, ki jim je blizu – prek sodobnih medijev, s kreativnimi projekti in aktualnimi temami, ki jih zanimajo. Če jim pokažemo, da slovenščina ni zgolj šolski predmet, ampak del njihove identitete in ustvarjalnosti, lahko v njih prebudimo večje zavedanje in spoštovanje do lastnega jezika in kulture.
Kako vi gledate na vse večji pojav anglicizmov v slengu mladih? So take jezikovne spremembe lahko težava (npr. daunloudati, guglati, četati ipd.)?
Prevzemanje tujih besed, tudi anglicizmov, ni nov pojav – mladi so že od nekdaj v svoj jezik vključevali izraze, ki odražajo njihov čas in okolje. Danes je vpliv angleščine toliko močnejši zaradi globalizacije, interneta, družbenih omrežij in tehnologije, kar mladim omogoča stalen in neposreden stik z angleščino kot dominantnim svetovnim jezikom.
Čeprav je uporaba anglicizmov v slengu običajen jezikovni pojav, ki kaže na živost jezika, lahko včasih postane težava, če takšen jezik začne preveč izpodrivati slovensko besedišče. Problem nastane, če mladi zaradi pomanjkanja stika s slovenskim jezikom, ker npr. raje berejo v angleščini kot slovenščini, težje najdejo ustrezne slovenske izraze ali jih ne poznajo. To lahko vodi v slabo obvladovanje lastnega jezika.
Še posebej se mi zdi zaskrbljujoče, ko opazim, da tudi nekateri odrasli pogosto uporabljajo angleške izraze ali popačenke iz angleščine, ker se ne morejo spomniti slovenskega izraza ali pa so celo prepričani, da angleška beseda zveni lepše ali bolj profesionalno. To kaže na pomanjkanje zavedanja o bogastvu in izrazni moči slovenskega jezika. Ta pojav je opozorilo, kako pomembno je, da spodbujamo rabo slovenščine na vseh ravneh – od vzgoje in izobraževanja do javnega komuniciranja. Učitelji, mediji in voditelji moramo biti zgled in dokazovati, da je slovenščina primerna za vse okoliščine, tudi najbolj zapletene in formalne pogovore. Potrebno je graditi zavedanje, da je materni jezik neprecenljiv del identitete človeka in da vsakdo izmed nas dragoceno prispeva k ohranjanju in spoštovanju jezika.
Kako vi navdušujete mlade za slovenski jezik in kulturo?
Splošno znano je, da slovenščina med šolarji ni ravno med najbolj priljubljenimi predmeti, kar ni presenetljivo, saj mladi vse pogosteje berejo in se sporazumevajo v angleščini, celo med seboj. Zavest o pomenu slovenščine kot materinščine se postopoma izgublja, zato učitelji nimamo prav lahkega dela, a je naša vloga toliko pomembnejša.
Mislim, da lahko mlade navdušimo za slovenščino predvsem z lastnim zgledom, pozitivnim odnosom do maternega jezika in kulture ter iskreno, pristno komunikacijo. Učitelj slovenščine mora imeti rad svoj jezik, mora ga spoštovati. Na učence mora prenesti zavedanje, da slovenščina dandanes ni samoumevna in da so se naši predniki zanjo morali boriti.
V šoli se trudim to zavedanje utrjevati tudi s konkretnimi projekti. Lani, ko sem še bila mentorica šolske dijaške skupnosti, smo organizirali »slovenski dan«, ki je bil namenjen krepitvi slovenske nacionalne zavesti. Razredi so odigrali kviz o Sloveniji, pripravili stojnico v povezavi s slovensko kulturo, športom, kulinariko, naravo ali pa se preizkusili v tradicionalnih, že nekoliko pozabljenih slovenskih igrah. Dan je bil obarvan izključno s slovensko glasbo, ki se je po šolskem zvočniku predvajala med odmori, na hodniku šole pa so naši dijaki igrali in peli same slovenske pesmi še v živo. Celoten dan je bil priložnost za povezovanje in krepitev zavedanja o pomenu naše kulture. Mislim, da so takšni dogodki dobra pot za približevanje slovenskega jezika in kulture mladim, saj jim omogočijo, da se z njima povežejo na drugačen, bolj sproščen način.
Tekst: Nives Polonca Budja
Foto: Jože Petrak Zajc
