Dijaki, ki sodelujejo v Erasmus projektu Kako doživljamo digitalni svet? (KA 229), so se med 11. in 15. oktobrom udeležili t. i. kratke izmenjave skupin dijakov, ki je potekala v Beogradu. Na zanimivih delavnicah in predavanjih, ki so jih organizirali naši partnerji s Filološke gimnazije Beograd, smo se ukvarjali z varnostjo na internetu in nasiljem, ki se tam dogaja.
Poleg dijakov I. gimnazije, so se izmenjave udeležili tudi gostitelji dijaki Filološke gimnazije Beograd in dijaki s španske šole IES Ordoño II iz Leóna.
Objavljamo zapise dijakinje Ane Kozamernik.
Beograd, ponedeljek, 11. 10. 2021
Prvi dan izmenjave
V Beograd smo prileteli v poznih nočnih urah dan pred uradnim začetkom izmenjave. Nastanjeni smo bili v hotelu Marshal s prečudovitim panoramskim razgledom na mesto pod nami. V njem se na pogled sožitno prepletata novogradnja, iz katere v vse smeri štrlijo visoki žerjavi in stare, urejene stavbe, ki pričajo o bogati zgodovini ne le mesta, ampak celotne države. Zjutraj smo se po obilnem zajtrku sprehodili do hotela Palace, enega izmed bolj znanih beograjskih hotelov. Na dan obiska je, poln slik, fresk in udobnih naslanjačev deloval kot zapuščena graščina starega, premožnega vampirja, ki je zaživela samo za nas. Že ob prihodu nas je prevzel občutek topline in domačnosti, h kateremu je prispevala skupna zgodovino in podoben jezik. Najprej smo si vzeli čas za spoznavne aktivnosti. Sledil je premor z
mizami, obloženimi s pecivom, prigrizki, vročim čajem in kavo. Obkrožala so nas ogromna okna. Radiatorji ob stenah so se na moč trudili, da bi ogreli nadstropje hotela, ki je za dva dni postal naša konferenčna soba. Po obveznem testiranju za corona virus smo se posedli za predavanje Maje Zarić, svetovalke na ministrstvu za kulturo, ki nam je iz prve roke posredovala informacije o digitalni pismenosti in izobraževanju s tega področja v Srbiji in globalno. Na ministrstvu namreč aktivno sodelujejo z Unescom, pišejo učbenike za osnovno in srednješolsko izobraževalno stopnjo, za odrasle in za podjetja. Razlago je dopolnjevala z lastnimi izkušnjami kot mati dveh otrok, kadarkoli pa smo lahko načeli diskusijo tudi mi. Iz prve roke smo dobili konkretne informacije o tem, kako biti zaveden in kritičen uporabnik spleta, predvsem družabnih omrežji, kar lahko zreduciramo na pet vprašanj: kdo je avtor objave in s kakšnim namenom jo je objavil, kakšne mehanizme je uporabil, da je pridobil našo pozornost in ali je objava obravnavana zgolj iz enega zornega kota.
Po kosilu smo se iz udobja hotela odpravili ven, žal na mraz in dež, na sprehod po mestu. Mahnili smo jo po Knez Mihajlovi vse do stare glavne železniške postaje, ki čaka, da jo spremenijo v muzej in novonastalega kipa prvega srbskega monarha, začetnika dinastije Nemanjić. Potem gor mimo kipa Gavrila Principa (ki je bil presenetljivo majhne postave), parlamenta in nazaj do hotela, kjer nas je čakala večerjala in topla postelja.
Beograd, torek, 12.10.2021
Drugi dan izmenjave
Ob devetih dopoldne smo se na še en hladen, oblačen in rahlo deževen jesenski dan zbrali v hotelu
Palace. Začeli smo z delavnico, ki smo jo imeli na sporedu vsak dan. Šlo je bolj za interaktivno in odprto diskusijo pod vodstvom Tijane Mijalković, profesorice Filološke gimnazije. Načeli smo temo generacijskega prepada, ki nastane zaradi bliskovitega napredka tehnologije, in s tem problematiko starševstva in vzgoje otrok. Pri tem je bilo nemogoče izpustiti perečo, a vseprisotno temo spletnih zločinov, katerih žrtve so zelo pogosto mladoletni. Povsem spontano smo spregovorili tudi o lastnih spominih na odraščanje in kakšne (digitalne) vzgoje smo bili deležni. Naša generacija (mladi, stari od 17 do 19 let) se je namreč še za las uspela oprijeti zadnjega vlaka in je do približno trinajstega leta, ki je hkrati kot nalašč mejnik priporočenega začetka uporabe telefona, še lahko uživala pristno otroštvo brez digitalne odvisnosti in telefonov sploh. Potem smo se polni spominov in nostalgije zasanjano odmajali na odmor jest slaščice in srkat vročo kavo in čaj. Vsak dan smo bili bolj zavedni uporabniki, a hkrati bolj zgroženi in nemočni, ujeti v enodimenzionalni družbi (Marcuse), nepripravljeni se odpovedati udobju naše nesvobode kljub zavedanju njene pereče problematike. Bili smo podobe živali v živalskem vrtu, zadovoljni v ujetništvu, a izredno slabe volje in imobilizirani, skoraj povsem pasivni. Svojo svobodo smo nevede žrtvovali za instantne doživljaje sreče, dosegljive z drsom prsta po ekranu.
Delavnica je služila kot uvod naslednjemu predavanju. Predavala nam je Emina Beković, predstavnica srbskega nacionalnega centra za varnost otrok na spletu, zaposlena v klicnem centru. Predavateljica je z nami iz prve roke delila izkušnje spletnih zločinov, od izsiljevanja do pedofilije in kraje zasebnosti. Je namreč takojšnja posrednica med žrtvijo in organi oblasti. Na koncu smo bili povsem onemogli od gnusa in zgroženosti. Eden od primerov, ki se nas je najbolj dotaknil, govori o enajstletnici, s katero je na spletu navezal stik pedofil (moški, star več kot šestdeset let) in jo čustveno izsiljeval kar eno leto, dokler mu ni zaupala in pristala, da se z njim sestane v živo. Ko je bil aretiran na mestu dogodka, so policisti v njegovem žepu našli kondome in lisice. Šokiral nas je tudi podatek Interpola, da v vsakem trenutku na spletu preži okrog 750 000 pedofilov.
V še hujšem položaju so otroci iz držav tretjega sveta, ki živijo v nepredstavljivi revščini in so žrtve ali pa so prisiljeni postati del organiziranih kriminalnih skupin, ki jim plačajo, da se razgalijo pred kamero in, hujše, jih potem prodajo na črnem trgu. Dve do štiri leta so bili na ,,dark webu” najpopularnejši posnetki, na katerih te otroke zlorabljajo.
Predavateljici, ki je ustvarila vtis nadvse psihično močne in sposobne ženske, so kljub temu na koncu predavanja stopile solze v oči. Na vprašanje, kaj jo žene naprej, je odgovorila, da je to neustavljiva želja pomagati nemočnim. Pravi, da jo opisane zgodbe še posebej prizadenejo ne le kot človeka, marveč tudi kot mater dveh otrok.
Sledilo je kosilo, ki smo se ga komaj dotaknili zaradi nastale kepe v želodcu.
Ker nam je prejšnji dan vreme prekrižalo načrte, smo se še enkrat, tokrat uradno, odpravili na ogled
mesta. Prejšnjič nas je po mestu poznavalsko vodila domačinka, ena izmed profesoric, tokrat pa jo je nadomestil mlad vodnik, fasciniran nad zgodovino. Mahnili smo jo čez središče, mimo francoske ambasade, katere veličasten izgled je posledica hvaležnosti Srbov do Francozov zaradi vojnih uspehov, zavili proti Savi in se ustavili v parku Kalemegdan, kjer stoji beograjska trdnjava, bdeča nad sotočjem Donave in Save. Fascinantna je mešanica preostale rimske in bizantinske arhitekture in materialov. Ogledali smo si spomenik zmagovalcu, ki je bil najprej bližje središču mesta, a so ga prestavili sem, na obrobje, saj naj bi “podoba golega moškega vznemirjala dame”, se je pošalil vodnik. Po besedah domačink naj bi bil park zelo priljubljeno mesto za druženje in prve zmenke. Na poti tja smo se ustavili tudi pred palačo princese Ljubice, ki jo je dal postaviti njen mož Miloš Obrenović, prvi srbski knez, ki je sodeloval v srbskih vstajah.
Po obisku Kalemegdana smo jo mahnili po Knez Mihajlovi do Etnografskega muzeja, kjer smo si ogledali zbirko narodnih noš širšega balkanskega prostora in makete prikupnih starinskih hišic in zastekljenih sob, polnih srpov in drugega orodja, lesenega pohištva in ročno izvezenih odej in prtov. Vse je povezovala presenetljiva podobnost, morda posledica nekega skupnega slovanskega estetskega čuta.
Sledil je prosti čas. Razkropili smo se po skupinicah in se lotili nakupovanja. Naša skupina je zavila v bližnjo, kar tronadstropno knjigarno Laguna, eno izmed bolj razširjenih knjigarn v Srbiji, ki smo jo »oropali« za kar nekaj angleških knjig, ki so precej cenejše kot v Sloveniji. Tu in tam smo uzrli še druge znance. Pogreli smo se še na zadnji kavi dneva in se vrnili v hotel, povečerjali in, kaj pa drugega, šli spet ven. Odločeni smo bili, da bomo teh pet dni kar najbolje izkoristili.
Beograd, sreda, 13. 10. 2012
Tretji dan izmenjave
Dan se je kot po navadi začel z delavnico. Preselili smo se v hotel Zepter. V naši konferenčni sobi je za
modro oblazinjenimi stoli stala miza z limonado, sokovi, kavo in čajem, poleg nje pa s prekrižanimi rokami še nadvse prijazen natakar. Takoj ko smo si slekli plašče, smo popadli pijačo in s skodelicami v rokah zadovoljni posedli. Obkrožali so nas televizorji, na katerih se je predvajala sproščujoča glasba, dokler ni ekran počrnel in zahteval, naj nekdo preveri vtičnik.
Današnja tema je bilo nasilje. Lotili smo se je z metodičnim pristopom. Najprej smo pojem definirali, ga klasificirali in navedli nekaj primerov. Vodja delavnice, profesorica Tijana Mijalković, nas je vneto poslušala in hitro pisala po samostoječi konferenčni tabli, na kateri se je na koncu znašla naša nestrokovna obravnava.
Nato smo se razdelili v skupine za obravnavno posledic. Vsaka od skupin si je izmislila scenarij na temo nasilja z dobrim in slabim koncem. Prizor je nato predstavila pred vsemi. Kljub resnosti teme si nismo mogli pomagati, da se ne bi nasmejali do solz.
Po premoru je sledilo predavanje dr. Srđana Verbića, bivšega šolskega ministra, ki se je izkazalo za vrhunec ‘delovnega’ dela izmenjave. Danes se industrija nanaša na podatke, kot se je v preteklosti na nafto. Podatki so torej z razvojem tehnologije postali pomembna surovina, vendar se človekove kompetence z razvojem tehnologije ne povečujejo. Z drugimi besedami: tehnološka industrija nas prehiteva in se prej uspe prilagoditi nam kot mi njej. »Ljudje imajo preveč informacij in premalo kompetenc,« opozarja predavatelj.
Opozoril je tudi na to, da smo v tehnološki industriji skoraj vedno produkt mi, uporabniki. Primer tega je aplikacija Talking Tom, ki sta jo razvila najbogatejša Slovenca Iza in Samo Login. Aplikacija ne služi z oglasi, ampak z zbiranjem podatkov o uporabnikih, ki jih iztrži s prodajo drugim podjetjem.
Čeprav so dejstva, ki jih je delil z nami, malodane zastrašujoča, je pika na i to, da roki Velikega brata ne uidemo, četudi sploh nimamo telefona. Obstaja namreč velika verjetnost, da pod našim imenom obstaja ogromno objav, ki so jih delili drugi. Še posebej med mladimi je navada taka, da nekoga, ki ga dobro poznaš, pač ne prosiš za dovoljenje pred objavo. To, da so tvoji prijatelji hkrati paparaci, se dojema kot samoumevno, četudi je v Evropi privoljenje zakonsko določeno. V ZDA ni tako, tam se podatki delijo avtomatično.
Tehnološka nevednost pa se tiče tudi podjetij samih. Interna veriga prenosa podatkov se namreč zatakne s komunikacijo med tehnološkim in drugimi oddelki, na primer z oddelkom za odnose z javnostmi. Zaradi tega naj bi v prihodnosti obstajal poklic »digitalnega prevajalca«. Poleg tega zaposleni niso iskreni, ko se podatki prenašajo po verigi od podrejenih do nadrejenih. Primer tega je Kitajska, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja povečala uvoz in zatem proizvodnjo riža zaradi revščine, a je zaradi vozla v verigi doma povzročila še večjo lakoto, medtem ko so se v tujini mastili s kitajskim rižem.
Opozoril je na to, kako je lahko uporaba izraza »povprečje« nalašč zavajajoča. Več o tem v knjigi Kako lagati s statistiko Darella Huffa.
S primerom bankrota Isaaca Newtona, ki je bil žrtev ene izmed prvih piramidnih zvijač, nam je pojasnil nujnost sprejemanja racionalnih odločitev na podlagi podatkov, ki jih danes zanesljivo lahko obdela računalnik, in ne čustvenih, na primer želji po dobičku, ki vodijo v prepad. Pogosto naj bi namreč ljudje na visokih položajih sprejemali odločitve na tak način, ignoranca pa je sreča, ki škoduje drugim.
Proti napakam človeške narave, kar se sprejemanja pomembnih odločitev tiče, lahko torej delo mirne duše prepustimo umetni inteligenci. Ta se namreč uči s človeškega znanja in izkušenj, vendar ni sposobna kritičnega mišljenja (postavljati vprašanja) in lahko postane popolno avtonomno orožje, zato mora odgovornost za njeno delovanje nujno prevzeti človek.
V branje nam je priporočil tudi knjigo Future Crimes Marca Goodmana o prihodnosti zločinov, ki se že dogajajo brez naše vednosti.
Po predavanju smo se vkrcali na avtobus, kjer nas je pričakal že znani vodnik. Med svojo obširno razlago
je z nami delil tudi zanimiv podatek, da je Beograd edino evropsko mesto, ki še nima obvoznice. Ustavili smo se ob Donavi na arheološkem najdišču Vinča. Zbrali smo se v muzeju, ki stoji na hribu s presekano prednjo stranjo. Ta rezina razkriva sloje vseh zgodovinskih obdobij tega kraja do danes. O njegovem odkrivanju in fascinantni kulturi nam je pripovedoval starejši gospod, ki mu je na obrazu pisalo, da je strasten arheolog. Vinčanska kultura naj bi doživela pravo neolitsko renesanso. Jugovzhodna Evropa, za katero je značilna, je bila v tem času trgovsko središče zaradi zalog obsidiana, iz katerega so izdelovali ostro orodje in soli, ki so jo uvažali izpod Kavkaza in trgovali z njo doma. Po besedah arheologa naj bi kakovost življenja od takrat naprej le še upadala.
Po obisku Vinče smo obiskali Avalo, kjer stoji 205 metrov visok stolp, iz katerega se (na sončen dan) razprostira razgled na ves Beograd. Ustavili smo se v trgovinici s spominki in se potem z dvigalom odpeljali do vrha. Ker pa dan ni bil sončen, ampak muhast, meglen in deževen, smo lahko videli le približno pol Beograda. Z obrazov nam je skoraj odpihnilo maske.
Že krepko utrujeni smo se odpravili nazaj na avtobus in se odpeljali nazaj v Beograd. Naša zadnja postojanka je bila cerkev sv. Save, stolnica srbske pravoslavne cerkve in ena izmed največjih evropskih cerkva. Razsvetljena v temini večera je izgledala veličastno. Obiskovalcev je bilo malo, cerkev je bila kot rezervirana zgolj za nas. Njena obnova, ki jo je financiral tudi ruski predsednik Putin, se je končala lansko jesen. Stene so poslikane s freskami, katerih barva se je komajda posušila. So najmodernejše freske, kar sem jih kdaj videla. Zdelo se mi je neverjetno.
Beograd, četrtek, 14. 10. 2021, in petek, 15. 10. 2021
Četrti in peti dan izmenjave
Dopoldne smo se ponovno zbrali v konferenčni sobi v hotelu Zepter. Nismo se mogli izogniti bogato obloženi mizi s pijačami in kmalu so skodelice stale povsod, kamor si pogledal.
Predavala nam je Marija Lovrić, ena izmed koordinatork in organizatork, zaposlenih v podjetju Crater Studio, ki se ukvarja z digitalno postprodukcijo. Nastalo je v Srbiji pred komaj 12 leti v sodelovanju petih sodelavcev in prijateljev, danes pa ima 40 zaposlenih in nudi tudi tečaje, ki udeležencem omogočajo kasnejšo zaposlitev v digitalni industriji. Uveljavljeno je že na mednarodnem trgu. Med drugim so sodelovali tudi v postprodukciji videospota za pesem Come To Life znanega ameriškega glasbenika Kanyeja Westa.
Predavateljica nam je predstavila zgodovino razvoja digitalne industrije v filmu in televiziji od začetka
prejšnjega stoletja, ko so bili učinki mehanični, do danes, ko že vsak režiser v svoji viziji vsaj malo računa na digitalno postprodukcijo.
Pripovedovala nam je tudi o svoji življenjski zgodbi in kako je kot spodletela umetnica in kasneje že mati v zrelih letih zatavala v ta poklic in se vanj zaljubila. Skupnost zaposlenih v tej industriji je označila kot majhno, a povezano.
Predavanju je sledila naša redna delavnica pod vodstvom Tijane Mijalković. Tokratna tema je bila »cyberbullying« oziroma spletno ustrahovanje. Za nalogo smo si, razdeljeni v skupine, morali na podlagi iztočnic izmisliti scenarij in ga predstaviti pred vsemi, kakorkoli smo želeli. Čeprav je bila obravnavana tema resna, si nismo mogli kaj, da se ne bi od banalnosti in treme na ves glas smejali med vsakim nastopom.
Po kosilu smo se odpravili na čaj s princeso Ljubico v njeno rezidenco (muzej) v Beogradu. Palačo je svoji
ženi Ljubici in sinovoma Milanu in Mihailu kot novo rezidenco dal zgraditi Miloš Obrenović I. leta 1829. V drugem nadstropju smo posedli na zložljive lesene stole in čakali, dokler niso vsakemu prinesli črne kave in sladkarij turkish delight, zavitih v lične zavojčke. V pričakovanju smo potihnili in pred nas je počasi stopila princesa Ljubica in začela pripovedovati svojo življenjsko zgodbo; o tem, kako je trpela zaradi njegovih skokov čez plot in zanemarjanja družine, tegobah politične vpletenosti in tegobah, ki sledijo. Igralka je govorila z nežnim, a hkrati globokim in čutnim glasom ter zelo doživeto. Potopiti se v zgodbo in verjeti, da pred tabo res stoji princesa Ljubica, je bilo preprosto. Po ogledu palače in prostorov ter umetniške razstave v kleti smo se ustavili pred muzejem in se kmalu razkropili po skupinicah. Do večera smo imeli prosto.
Po večerji smo se pripravljali, da bomo šli ponovno ven, vendar so nam sporočili žalostno vest, da je eden od testov kovid pozitiven. Tako smo ostali v hotelu in pričakali petek, ko smo Beograd brez prevelikega pompa rahlo potrti zapustili. V poznih nočnih urah smo se izčrpani vrnili domov in popadali v postelje.
Kljub prehitremu zaključku izmenjave smo bili veseli, da smo jo sploh lahko izpeljali v tako rekoč izrednih razmerah. V svet sedaj stopamo kot razsvetljeni in ozaveščeni uporabniki spleta in kot posamezniki z novo in dragoceno izkušnjo. Vsa zahvala Filološki gimnaziji Beograd, naši izjemni gostiteljici, ki je v našo izkušnjo vključila vrhunske predavatelje in poskrbela, da nikoli nismo bili lačni.
Foto: Dejan Kokanović in Anej Bezgovšek
