Intervju s predsednikom dijaške skupnosti Timonom Povšetom Tašićem
Timon Povše Tašić je dijak 4. letnika klasične gimnazije, ki se v svojem prostem času ukvarja z judom in igranjem na kitaro. Kot marsikateri devetošolec danes se je tudi on nekoč znašel pred pomembno odločitvijo, katero srednjo šolo izbrati. Zato smo mu za vas, dragi osnovnošolci, postavili nekaj vprašanj, za katera upamo, da vam bodo v pomoč.
Zakaj si kot osnovnošolec izbral I. gimnazijo v Celju? Kaj je na šoli najbolj pritegnilo tvojo pozornost?
Še v času, ko sem bil devetošolec, je I. gimnazija v Celju veljala za eno najprestižnejših srednjih šol. Govorilo se je, da je zelo težka in zahtevna gimnazija, zato priznam, da me je bilo kar malo strah, oziroma sem dvomil, če bo primerna zame. Toda na informativnem dnevu so me preprosto navdušili, saj sem že ob vstopu v to že na pogled veličastno zgradbo začutil neko prijetno energijo povezanosti med dijaki in profesorji. Dobil sem vtis, da vsi na šoli delujejo kot nekakšna družina in to prijetno vzdušje, ta duh sodelovanja se je nekako kar sprehodil z menoj po hodnikih. Rekel bi, da sem se nalezel virusa dobre energije.
Si dijak klasične gimnazije. Kako to, da si se odločil za to smer?
Seveda so bili z izbiro gimnazije povezani moji interesi in talenti. Že takrat me je zanimalo več stvari: šport, glasba, biologija, jeziki. Predvsem jeziki so bili že od nekdaj moja strast in poleg španščine, ruščine, angleščine me je pritegnila tudi latinščina. Čeprav sem se pri sebi najprej odločil za športni oddelek, pa sem naposled zaradi športne poškodbe ravno v času vpisa izbral klasično smer, saj se je športni razred že zapolnil. Tudi ob tej izbiri sem lahko s statusom športnika normalno treniral judo in svoje šolske obveznosti usklajeval še z glasbo.
Kaj dela klasično gimnazijo drugačno od splošne gimnazije?
Ena od prednosti je ta, da se lahko v 3. letniku odločiš, ali se boš bolj nagnil k družboslovju ali naravoslovju. Skratka, odločiš se za predmete, ki ti gredo bolje. Sam sem se odločil za španščino in psihologijo. Drugih večjih razlik med klasično in splošno gimnazijo ne opazim. Res pa je, da ti lahko znanje latinščine v vsakdanjem življenju pride prav, ne glede na to, za kakšen študij se boš odločil na koncu 4. letnika. Tudi če se kot klasik odločiš za bolj naravoslovno smer, ti bo ta jezik v pomoč, na primer pri razvrščanju živih bitij. Sploh se ne zavedamo, kako živ je dejansko latinski jezik, na katerega pogosto naletimo v mnogih poklicih.
Kako bi I. gimnazijo v Celju – naš vsakdanjik, šolsko vzdušje opisal z nekaj besedami?
Kot sem dejal že na začetku šolskega leta kot predsednik dijaške skupnosti: “Da se bomo v šoli počutili kot doma.” To mislim v pozitivnem smislu seveda, kot dom, kjer se pogovarjamo, se včasih ne strinjamo, vendar smo, tako profesorji kot dijaki, tukaj drug za drugega. Gre za tisti prijetni duh ali vzdušje, ki sem ga omenil že na začetku. Čeprav so profesorji resnično strogi in zahtevni, pa iz vseh veje tudi človeški, pristen odnos do dijakov, z veliko razumevanja in topline. Preprosto prijetno je hoditi na Kajuha.
Štiri leta si na šoli, gotovo si slišal govorice, da se kajuhovci samo učimo. Koliko je to, po tvojem mnenju, res?
Lagal bi, če bi dejal, da učenje ni na prvem mestu. Konec koncev je poslanstvo vsake gimnazije, tudi naše, da nas vzgoji v čim bolj izobražene in na življenje pripravljene posameznike. Je pa naša šola še veliko več kot to. Tako smo bili dijaki prvega letnika takoj na začetku na prijetnem spoznavnem druženju z novimi sošolci in profesorji v Logarski dolini. Do epidemije smo veliko hodili tudi na strokovne ekskurzije in mednarodne izmenjave z dijaki drugih evropskih gimnazij. Poleg tega je skoraj vsak izmed nas vpet še v popoldanske obveznosti, od pevskega zbora, glasbene šole do intenzivnih športnih treningov, sodelovanja na tekmovanjih iz različnih predmetov, kjer vedno posegamo po visokih rezultatih … Skratka, živimo nekako v smislu, da je učenje na prvem mestu in zelo pomembno, pa vendar je potrebno najti čas še za vse drugo, kar nas veseli v času odraščanja. Naši profesorji imajo za takšne stvari veliko posluha; pa tudi usmerjajo nas, če nam kdaj spodrsne.
Si judoist, igraš kitaro. Letos si zelo aktiven tudi kot predsednik dijaške skupnosti. Kako usklajuješ šolske obveznosti z izvenšolskimi?
Včasih je morda veliko bolje, da imaš več obveznosti, ker se moraš bolje organizirati, biti bolj učinkovit. Pri judu se fizično razmigam in spočijem, predvsem telesno od sedenja za knjigami in računalnikom, medtem ko me kitara vedno psihično sprosti, kadar mi koncentracija pade. Takrat razmišljam tudi o novih projektih za našo dijaško skupnost.
Kako poteka tvoj dan, ko si predvsem predsednik dijaške skupnosti? Kateri je do sedaj tvoj najljubši projekt?
Dolžnost sem prevzel po koncu prve epidemije in ob pričakovanju drugega vala. Vesel sem, da smo nekaj projektov kljub vsemu izvedli, čeprav na daljavo. Omenil bi le Dan brez računalnika, s katerim smo želeli opozoriti, da je šolanje na daljavo lahko dopolnitev in popestritev, ne pa naš vsakdan za nedoločen čas. Največ idej za to, kaj bi še lahko organizirali, dobim v klepetu z drugimi dijaki, ob igranju kitare in takrat, ko se odpravim v naravo na svež zrak.
Devetošolci bodo kmalu pred podobno odločitvijo, kot boš ti: kam naprej. Najprej nam zaupaj, kaj greš študirat?
Vprašanje je seveda pravo, moj odgovor pa naj bo tokrat malo bolj skrivnosten. Razmišljam namreč o več različnih smereh, morda na koncu presenetim še sebe. Zaradi epidemije sem želje po študiju v tujini za nekaj časa odložil na stran, vendar niso povsem pozabljene. Bosta pa seveda na končno izbiro vplivala še uspeh, ki ga bom dosegel na maturi, in vpisni pogoji na fakultetah. Želel bi si, da bi bilo pri vpisu na fakultete bolj kot točke pomembno to, kaj bi človek študiral in pozneje v življenju tudi s srcem delal. Menim, da mora biti vsak strokovnjak najprej dober človek in samo ocene ne bi smele biti edino merilo za to, če bo nekdo dober zdravnik, znanstvenik ali učitelj. Pri delu z ljudmi moraš imeti te preprosto rad, moraš jih razumeti in si iskreno želeti, da bi jim pomagal. Ampak glede na to, da je bila I. gimnazija v Celju moja prava izbira, sem trdno prepričan, da se bom tudi pri izbiri študija oziroma poklica odločil pravilno.
Lara Krivec, Ela Murgelj, Zala Vrečko
Foto: osebni arhiv
