I. gimnazija v Celju: nepozabni spomini in uresničene sanje

Ko se odločamo, na katero šolo naprej, je gotovo bistvenih kar nekaj stvari, ki jih moramo vedeti: kaj nam ta šola ponuja, kakšni so njeni (merljivi) uspehi, kakšno je vzdušje, kakšen odnos profesorjev in dijakov.

I. gimnazija v Celju je druga najstarejša gimnazija v Sloveniji; letos praznuje že 210-letnico delovanja. Iz nje je izšla cela plejada različnih strokovnjakov, glasbenikov, športnikov, ki so zaznamovali ne le slovensko, pač pa tudi evropsko zgodovino. Mnogi jo v različnih strokah pomagajo oblikovati tudi v teh letih. A kajuhovci niso le znana imena iz medijev, največ je vendarle manj znanih ljudi, ki pa so vsak po svoje uspešni, kjer koli pač že delajo. Mednje se s ponosom prištevamo tudi vsi mi, ki smo ali še bomo zaključili I. gimnazijo v Celju in čutimo, da smo del velike 210 let stare Kajuhove družine

Poiskali smo nekaj naših bivših dijakov in jih povprašali, kateri je njihov najljubši spomin na šolo, ali jim je I. gimnazija pomagala pri uresničitvi njihov sanj in ali bi jo priporočili bodočim dijakom.

Franjo Bobinac, univ. dipl. ekon., MBA, generalni direktor Gorenja:

Spominov na I. gimnazijo v Celju je zelo veliko, zato bi težko izbral enega samega. Moji spomini na gimnazijska leta so izjemno lepi; bil sem v super razredu, ki je bil res nekaj posebnega. Profesor Deržek, tudi naš razrednik, nas je naravnost navdušil za francoščino. Naj se malo pohvalim: na gimnazijo sem prišel že kot precej uveljavljeni pevec zabavne glasbe, kitaro sem tudi obvladal in tako sem že po nekakšni logiki postal vodilni član francoskega krožka. Z recitacijami v francoščini in francoskimi šansoni smo celjski gimnazijci v šolskem letu 1976//77 navduševali po celi državi. Še danes smo ponosni na to in se radi spominjamo tistih dni. Kar nekaj mojih sošolcev je potem šlo študirat francoščino, tudi vaš ravnatelj, profesor Anton Šepetavc. Tudi jaz sem imel namen študirat francoščino, a sem si v zadnjem hipu premislil in se  odločil za ekonomijo. Sem pa kasneje s francoščino spet imel veliko opravkov, saj sem kot predstavnik Gorenja v Parizu živel pet let. To je prvi del moje gimnazijske zgodbe.

Drugi del pa je povezan s pevskim zborom. Ves čas sem se ukvarjal z glasbo, učil sem se kitaro, solo petja in pel v pevskem zboru. To druženje in ustvarjanje pa gostovanja tudi v tujini, so nas zaznamovala za vse življenje. Bilo je nepozabno, zelo smo uživali. Gimnazija mi res ni pomenila samo šolanja, ampak v veliki meri tudi druženje in ustvarjanje v izvenšolskih dejavnostih.

Absolutno bi ponovno izbral to gimnazijo, saj je to najboljša gimnazija, ne samo v Celju, ampak v celi Sloveniji. Resnično sem ponosen, da sem bil dijak te gimnazije. Nenazadnje tudi zato, ker je to gimnazijo obiskovalo mnogo zanimivih ljudi, mojih prijateljev in znancev, ki so kasneje začeli delovati na različnih področjih. Ja, res verjamem, da je to ena najboljših šol v Sloveniji.

Če kdo želi ustvarjati, študirati, nadaljevati neko šolanje na katerikoli fakulteti doma ali v tujini, je treba iti na srednjo šolo, ki je dobra, ki uravnoteži naravoslovne in družboslovne predmete in ki hkrati omogoča izvenšolske dejavnosti, kar jih I. gimnazija v Celju absolutno, tako da se človek lahko razvija kot osebnost. Je dovolj univerzalna, dovolj splošna, da se kdorkoli lahko poglobi na nekem področju, ki mu bolj ustreza. Izredno pomemben pa je tudi socialni vidik druženja.

Nenazadnje, vse pa je v ljudeh in verjamem, da je zelo pomembno, da so dijaki tisti, ki mrežijo, da se učijo drug od drugega. Tudi profesorski zbor je vrhunski, tako kot je bil vsa leta. Mladim ljudem daje priložnosti, da se lahko razvijajo, ne samo strokovno, ampak tudi kot osebnosti.

Neža Žager Korenjak, študentka doktorskega študija matematike na The University of Texas at Austin, ZDA:

Spomnim se, da smo pred božičnimi prazniki vedno imeli dan čokolade, v šolo smo prinesli pečene dobrote in vedno smo zelo lepo okrasili učilnice. En sošolec je vedno prinesel kitaro ali harmoniko in potem smo pripravili pevski nastop za naše profesorje. To imam še vedno v lepem spominu, ker je bil en tak “bonding moment” (povezovalni trenutek), ko smo skupaj zapeli.

Ko sem prišla na to šolo, sicer še nisem točno vedela, kaj so moje sanje, sem pa na Kajuhu odkrila, da je to matematika. S pomočjo tamkajšnjih profesorjev, predvsem prof. Kocbeka, sem se odločila za študij. Kot vidite, sem še vedno krepko v matematiki. Uresničila sem svoje sanje. Ne vem, če bi se to zgodilo, če ne bi tistega nekega dne prišla na Kajuha. Ja, Kajuh je bil prava odločitev. Zdaj je zame že preteklost, a dal mi je sedanjost  in  prihodnost.

prof. dr. Milan Brglez, univ. dipl. soc., predsednik Državnega zbora Republike Slovenije:

S sedanje prespektive je moj najljubši spomin morda tale: takratni ravnatelj profesor Zupančič me je dobil, ko sem bral, medtem ko sem dežural. Bral pa sem Novo revijo, kar v tistih časih ni bilo zaželeno. Razen na celjski gimnaziji, seveda. Ravnatelj me je pohvalil in spodbudil, naj le nadaljujem s tem in takim branjem.

S takratne perspektive pa bi morda izpostavil spomin, ko smo za pusta blagoslovili zbornico. Sam sem bil duhovnik in sem rekel: “Saj ne vedo, kaj delajo. Bog, odpusti jim!”

Sploh ni vprašanje, ali bi ponovno izbral I. gimnazijo. Normalno, da bi jo. Meni je bila ta gimnazija okno v svet in mi je omogočila vse tisto, kar sem kasneje dosegel. Nekje je treba začeti sanjati in mislim, da je ta šola prava izbira, da nadaljujemo pot proti poklicem.

Ditka Filder, magistrica španskega jezika, študentka podiplomskega študija na Universidad de Sevilla, Španija:

Bilo je več takih lepih trenutkov, ampak posebej rada se spominjam maturantskega plesa, pa ekskurzije v Pariz, kamor smo šli s »francozi«. Vedno mi je bilo tudi všeč, da si lahko naše dijake, sošolce ali pa nekoga, ki si ga srečeval na hodniku, videl na različnih športnih tekmovanjih, na šovih talentov, na Evroviziji. To je bil vedno velik dogodek v šoli in vsi smo bili navdušeni, ko je komu res uspelo.

Nobenega dvoma ni, da bi se ponovno vpisala na to šolo. V moji družini je sicer vsak hodil na kakšno drugo srednjo šolo, zato so me vsi prepričevali, naj grem tja ali pa tja. Pač nekam drugam. Ampak jaz sem bila že kaki dve leti pred vpisom odločena, da grem na Kajuha. Z informativnim dnevom in predvsem s tem, kar so mi povedali starejši gimnazijci, je bila moja odločitev zapečatena. Tako sem vedela, da je to to in bi ponovila, ja.

Ne bi rekla, da je šola kot taka prava za izpolnitev sanj, saj nobena šola, če ne vložiš svojega dela, truda in časa, ne  izpolni sanj kar avtomatsko. Je pa I. gimnazija gotovo sanjska šola v tem pogledu, da ti da veliko možnosti, da se udejstvuješ v raznih krožkih, dodatnem pouku, pripravah na maturo, možnostih tekmovanja na različnih področjih. Vse to je velika prednost te šole. Tako lahko ugotoviš, kaj bo tista tvoja strast za naprej. Olajša ti odločitev za študij, tudi z dobrimi profesorji, ki jih ima. Zagotovo te dobro pripravijo na tisti zadnji preizkus, ki je tudi pomembna stopnička, da prideš na fakulteto, kamor želiš.

Alja Črnej, dr. med., specialist oftalmolog kirurg; pred kratim povrnila vid človeku, ki je bil slep 20 let:

Na šolo imam ogromno simpatičnih spominov: s sošolci iz D-razreda smo sami pobarvali našo učilnico na marelično, potem pa smo naredili muzikal. Spomnim se ene pesmice: Zeleno, ki te ljubim zeleno. Ful dobr’ je bilo. Potem pa seveda spomini na obšolske dejavnosti, pa naslanjanje na radiatorje med odmori, malica je bila vedno najboljša in po pouku obvezno gosti sok s smetano v Gallusu.

Naša šola je odličen začetek resne poti. Uresničitev sanj pa je še precej naprej po poti. Kakor je rekel plezalec Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo našel. Kdor pa išče pot, bo cilj vedno nosil v sebi”.

Absolutno bi se ponovno vpisala na to šolo. Res!

Matic Koren, dr. med., zdravnik in zobozdravnik:

Najljubših spominov je v bistvu kar veliko. Je pa en dogodek, ki mi je ostal v spominu, in sicer prvi šolski dan, ko nas je razrednik precej prestrašil, čez štiri leta pa se je izkazalo, da so bili nameni dobri.

Ja, itak, da bi šel še enkrat na Kajuha. Kajuh je zakon! Super vzdušje, super profesorji, ki te v bistvu ne naučijo samo za maturo, ampak za življenje.

Alenka Bogataj, flavtistka, študentka glasbe v Londonu:

Uf, spominov je res veliko. V bistvu vsak odmor, ko smo z razredom imeli takšne in drugačne pogovore, ali pa ko smo s profesorji debatirali o splošnih, življenjskih stvareh, pa vsi predbožični dogodki, pa Kulturni maraton …

Kajuh mi je definitivno pomagal, da sem šla po poti uresničitve svojih sanj, še vedno delam na tem. Predvsem pa sem bila srečna, da sem bila na Kajuhu lani septembra, ko sem imela nepričakovano operacijo na možganih in je bilo vprašanje, ali bom lahko nadaljevala v svoji smeri ali pa bom morala izbrati nekaj drugega. Takrat sem bila izjemno vesela, da imam neko splošno izobrazbo. Tudi če ne bi mogla nadaljevati z igranjem flavte, sem imela možnosti odprte.

Kajuh je zelo zdravo okolje za glasbenike, ker ni dobro, da si preveč ozkogleden in mislim, da je to šola, ki da širino, ki jo zagotovo potrebuješ.

Leon Firšt, multiinstrumentalist, skladatelj, med drugim avtor muzikala Veronika Deseniška, Prešernov nagrajenec Akademije za glasbo in Univerze v Ljubljani; dobitnik kristalnega grba Mestne občine Celje za študijske uspehe:

Izbral sem si umetniško gimnazijo na Kajuhu, ker sem glasbenik in je bila to v Celju edina možnost. Sicer sem slišal, da je ta gimnazija zelo težka, ampak z dobro voljo se vse da. V glasbenem razredu se naredi ena taka ekipa, ki ima podporo profesorjev z vseh strani. In ta ekipa, ki se tu naredi, so lahko prijatelji za vse življenje. Moram reči, da še sedaj, ko mineva že peto leto od moje mature, vidim, da mi je Kajuh res pomagal, da delam to, kar sem si vedno želel: torej komponiram, ukvarjam se z glasbo, igram. Še sedaj včasih fantaziram o tem, da bi se zbudil tu v Celju, da bi šel s kolegi na kavo, mogoče prešprical prvo uro in se drugo uro usedel pred Kajuha.

Rok Matek, akad. igralec, dobitnik študentske Severjeve nagrade, prejemnik akademijske nagrade za več vlog:

Moj najljubši spomin s I. gimnazije v Celju je definitivno Kulturni maraton. Ena od prireditev, s pomočjo katere se je v bistvu dokončno izoblikovala moja želja, kaj bom počel v življenju.

Ogromno je razlogov, zakaj na I. gimnazijo, ampak prvi, ki mi pade na misel, je odnos profesrjev in tudi sam način, kako znajo na tej šoli prepoznati talent ali zanimanje za neko dejavnost in te v tem spodbujati.

Vsakemu bi jo priporočil, zato ker izobraževanje poteka zelo poglobljeno, zelo široko, hkrati pa ti daje možnost, da odpiraš svojo lastno glavo. Naučijo te, kako razmišljati na svoj način in da s tem tudi najdeš tisto, kar si v življenju želiš početi.

Luka Žvižej, rokometaš, nekdanji igralec Celja, Barcelone in Pick Szegeda, bivši kapetan državne reprezentance:

V štirih letih se je zgodilo veliko stvari. Najljubši spomin pa je bil tisti čas, ko smo že vsi vedeli, da odhajamo z gimnazije in smo se v naši legendarni učilnici 45, edini z balkonom, družili in prijateljevali. Naš »štiblc« je bil res nekaj posebnega. Šlo se je skoz zbornico, da so nas imeli profesorji bolj pod nadzorom. No, pa nas tudi niso imeli. Hoja po balkonu je bila namreč prepovedana, ampak mi smo že našli način … Na žalost zdaj te učilnice ni več, zdaj je tam kabinet za angleščino.

V moji generaciji seveda niso bili samo športniki, ampak tudi mnogi, ki jih zdaj lahko spremljamo po medijih in so uspešni na vseh področjih. Tu lahko izpostavim Nuko Drašček, pa tenisačico Katarino Srebotnik. Tudi Beno Udrih je bil nekaj časa na naši šoli. Iz moje generacije je prišlo tudi kar nekaj dobrih odvetnikov. Profesorji so imeli posluh za vse, tako za športnike kot kulturnike, res za vse. Nekako so znali prisluhniti in nas podpirati na naši poti. Konec koncev pa je bilo seveda vse odvisno od nas- Stvari smo vzeli v svoje roke, se izborili in šli vsak po svoji poti. Profesorji pa so nam pri tem pomagali in nas usmerjali.

Če bi še enkrat izbiral, bi zagotovo izbral Kajuha, ker sem tam preživel štiri vrhunska leta.

Ana Drev, alpska smučarka, prvokategornica, večkratna državna prvakinja in olimpijka, tudi v Pjončangu 2018:

Moj najljubši spomin? V bistvu sem bila zelo malo v šoli, ampak vseeno mi je ostalo v spominu, da so me vedno, ko sem prišla, zelo lepo sprejeli in včasih sem dobila celo aplavz.

Lahko bi rekla, da mi je ta šola uresničila sanje, ker sem lahko trenirala alpsko smučanje, gimnazijo pa vseeno solidno končala v štirih letih.

Še enkrat bi izbrala Kajuha, zato ker mi je bilo kljub skoraj stalni odsotnosti lepo, kar dobro mi je šlo pri vseh predmetih in vsi profesorji so mi šli zelo na roko.

Novinarji: Ona Kotnik, Katja Pajk, Luka Polajžar, Rijana Đuranović, Karolina Tepeš, Lara Bezgovšek, Kaja Kovše, Nika Brance, Nika Gradišek

Snemalci: Matic Conradi, Dejan Zvonar