Napovedno spraševanje: Upravičeno razbremenjevanje dijakov ali razvajanje?
V debatnem krožku smo se pred kratkim posvečali vprašanju, ali je napovedno spraševanje dobro za dijake. Za vzorec smo vzeli našo šolo, kjer napovedno spraševanje z letošnjim šolskim letom prakticiramo pri vseh predmetih. Dijaki si na začetku leta izberejo termin in tako glede na svoje šolske in druge obveznosti določijo termin, kdaj jim ustreza pridobiti ustno oceno. Ali dijaki zato znamo več ali manj? Vidikov je več.
Pa se lotimo najprej pozitivnega vidika napovednega spraševanja. Nobena skrivnost ni, da smo dijaki dandanes precej obremen
jeni. Poleg šolskih obveznosti hitimo v športne klube, glasbene šole, na različne tečaje… Lahko povzamem, da je velika večina dijakov v življenju precej aktivna. Ker je z nekim pravilnikom težko objektivno določiti, kateri dijaki imajo veliko obveznosti, in kateri ne, dodeljevanje statusov vsekakor ne reši problema obremenjenosti dijakov.
Upoštevati moramo tudi dejstvo, da vsi dijaki nismo enako dojemljivi za vsa področja. Vsakodnevno trepetanje pred pridobitvijo slabe ocene pri veliko dijakih povzroča stres. Ker si dijaki od preobremenjenosti in stresa ne morejo vedno odpočiti med vikendi in prostimi dnevi, je dolgoročno v igri tudi njihovo zdravje. Glede na to, da se dijaki 2. letnika psihologijo učimo komaj nekaj mesecev, o konkretnih ugotovitvah še ne moremo govoriti, a vendar smo predpostavili, da dijak zaradi konstantnega stresa, da bo morda vprašan, razvije tudi slab odnos do predmeta, na tej točki pa se smisel šole – pridobivanje znanja – izgubi.
Osnovna funkcija šole sicer napovedanemu spraševanju bolj nasprotuje. Zakaj pa dijaki sploh obiskujemo šolo? Odgovor vsekakor niso ocene, ki 
so konec koncev le nek formalni dokaz našega znanja, ki nam, ko smo kasneje v življenju postavljeni pred kompleksno nalogo, ki jo moramo opraviti, nič ne koristi. V šolo bi – ne glede na precej pomanjkljivo zavest o tem – morali hoditi po znanje.
Eden od nasprotnih argumentov napovedanemu spraševanju je tudi predpostavka, da dijaki ob nenapovedanem spraševanju morda vendarle znamo več, saj smo se prisiljeni učiti sproti. Blestele ne bi le ocene, s sprotnim znanjem bi dijaki lahko aktivno sodelovali pri pouku in nekaj dni pred datumomza spraševanje ne bi uporabljali t. i. učne bulimije, kot je kratkoročno in na hitro pridobljeno znanje imenovala neka profesorica.
Ker bi vsakodnevna preža za dobrimi ocenami predstavljala velik organizacijski zalogaj, lahko tudi predpostavljamo, da ob nenapovedanem spraševanju razvijamo organizacijske zmožnosti in odgovoren odnos do dela, to pa so značilnosti, ki jih gotovo išče vsak delodajalec.
Vsekakor noben sistem k sprotnemu delu ne bo prisilil vseh dijakov, med seboj smo si preveč različni, različne tehnike na nas različno vplivajo. Nobenega dvoma pa ni, da smo, če se lahko odločimo sami, dijaki bolj naklonjeni sistemu, ki nam ponuja zavetje in nas reši nepotrebnega vsakodnevnega stresa.
Urh Zorko
