“Na odru ni čarovnije, če za vrati ni kemije”
Kako so nastajala ZAPRTA VRATA v izvedbi Fedrinega gledališča
Letošnji projekt Fedrinega gledališča je bila drama Zaprta vrata francoskega eksistencialističnega filozofa in pisatelja Jeana-Paula Sartra. Priložnost smo si jo imeli ogledati v četrtek, 13. februarja, in kasneje še prvo ponovitev en mesec kasneje, 10. marca.
Aleška Voh, dijakinja 3. g-razreda, ki se je preizkusila v vlogi režiserke (in nalogo odlično opravila), je povedala, da sploh ni veliko razmišljala, ko se je odločila za izziv: »Na sestanku za kulturne dejavnosti so omenili, da gledališče že dolgo ne deluje, in se mi je posvetilo. Kot bi nekaj v moji glavi kliknilo, sem se odločila, da bom jaz to spremenila. Sploh se nisem ubadala z dvomi, ali sem sposobna ali ne, enkrat v življenju lahko sanjam gledališče.«
Povedala je tudi, da je bil največji izziv zanjo ugotavljanje, kaj sploh pomeni biti režiser. Za celoten projekt je morala tudi malce spremeniti razmišljanje. Morala je obvladovati položaj, za katerega se je prijavila, si ustvariti avtoriteto, se zavedati odgovornosti, da se vsi zanašajo na njeno sposobnost, mnenje in potrpežljivost. Ampak očitno ji je vse to uspelo, saj je Lovro Zgoznik, 3. a, omenil, da ga je prav ona pri vsem skupaj najbolj presenetila: »Ima dobro vizijo in je neusmiljena. Prava režiserka. Vesel sem, da sem lahko sodeloval z njo.«
Spoznavanje s svojim likom
Drama se dogaja v peklu in v njej nastopajo štirje liki; sobar in tri pred kratkim umrle 
osebe, ki so v svojem življenju zagrešile kar nekaj zločinov. Sobar, ki ga je na premieri upodobil Valentin Šeško iz 4. f, vse osebe pospremi v sobo in jim odgovori na morebitna vprašanja, je na splošno uganka, saj obstaja več razlag o namenu njegovega lika in o njem v drami ne izvemo veliko. Prvega od umrlih spoznamo Garcina, brazilskega novinarja, ki ga je upodobil Lovro. V življenju na Zemlji je bil strahopetec – dezertiral je iz vojske na začetku druge svetovne vojne – in zelo brezčuten, saj je več let mučil svojo ženo. Lovro je povedal, da mu je bil lik dokaj pisan na kožo, saj je tudi on precej jezen in vzvišen. Da pa bi se lahko bolje vživel v vlogo, je bral članke o psihologiji serijskih morilcev in to vcepil v lik.
Naslednja, ki vstopi v pusto sobo – pekel, je Ines, lezbijka, ki je zapeljala bratrančevo 
ženo, kar je vodilo do treh smrti. Igrala jo je Eva Gračner iz 4. e, čeprav sploh ni pričakovala, da bo sprejeta: »To niti ni bil moj namen, v bistvu sem samo hotela preizkusiti svojo ‘zarjavelost’.« Pa je vseeno dobila vlogo, čeprav ne tiste, za katero se je potegovala. Kljub temu da jo je sprejela, je bila prepričana, da bo po nekaj vajah odstopila. »No, potem sem ugotovila, da mi je vloga zlobne lezbijke veliko bolj všeč kot vloga fine dame in verjetno me je ta preobrat najbolj prepričal v sodelovanje.« Ines skozi celotno igro manipulira z Garcinovim in Estellinim mnenjem in se ji najbolj hitro posveti, kaj se v peklu dogaja. Kako se je Eva vživela v vlogo? Na začetku ji je to predstavljalo kar precejšen izziv, ker lika ni dobro poznala; kasneje je ugotovila, da samo znanje besedila ni dovolj za prikaz lika na odru. »Besedilo sem prebrala tisočkrat, da sem dobila predstavo o tem, kako Ines razmišlja, potem sem poskušala še sama tako razmišljati. Najbolj pa mi je pomagalo to, da sem se med učenjem besedila doma gledala v ogledalo.«
Zadnja od grešnikov je Estelle, ženska iz visoke družbe in detomorilka. V tej vlogi je nastopala Eva Vujasinović iz 3. e, ki je povedala, da so igro sicer poskušali na oder postaviti že v njenem 1. letniku, ampak to ni uspelo zaradi organizacije skupnih vaj in pomanjkanja energije: »Vsi vemo, kakšen šok doživimo fazančki na Kajuhu. Ko pa me je letos mentorica prof. Klara Pavšer Stropnik prosila, če bi bila zopet pripravljena sodelovati, sem bila takoj za akcijo!« Dodala je, da bi se v vlogo veliko težje vživela brez režiserke Aleške. Brez nje si Estelle ne bi znala tako dobro razložiti. Ko se je seznanila z vlogo in naštudirala Estellina čustva ob vsaki repliki, pa je šlo kar samo od sebe: »Zdi se mi, da ni najvažneje, da veš, kaj igraš, ampak da postaneš živa verzija tega, kar je na papirju.«
Piljenje prizorov
Po razdelitvi vlog so jih čakale vaje, na katerih so se kot ekipa zelo povezali. Začeli so tako, da so preleteli besedilo in skupaj ugotavljali, kakšni so liki, kaj so njihove hibe in kakšne so sposobnosti igralcev. Ko so vse skupaj postavili na oder, se je zatikalo na istih mestih, tudi Aleška se je večkrat postavila v vlogo igralke, da bi igralcem pokazala, kako si je prizor ona zamislila in kaj morajo popraviti. Super pa se jim je seveda zdelo, ko je igra začela počasi teči in jim je kakšen prizor prvič uspelo gladko odigrati. Zadnji mesec pred premiero so po besedah Eve Gračner toliko pilili posamezne prizore, da so kar malo pozabili, da bi bilo mogoče fino odigrati predstavo v celoti. Eno večjih presenečenj je bilo to, da so morali na hitrico na vlogo sobarja pripraviti Valentina, ker 
Matica Petka iz 3. g na dan premiere ni bilo v Celju. Tako se je moral Valentin v petih dneh naučiti besedilo, Matica pa smo kot sobarja videli na ponovitvi. Kljub vsem težavam pa so na koncu premiero (in ponovitev) vrhunsko izpeljali.
Vsi so se strinjali, da kaj takega ne bi bilo mogoče, če se ne bi tako ujeli in med njimi ne bi bilo take dobre energije. Aleški je bilo pomembno, da so se veliko pogovarjali in smejali. »Če so se vaje začele ob osmih zjutraj, smo do devetih pili kavo in se samo pogovarjali. Na odru ni čarovnije, če za vrati ni kemije.«
Bodoči gledališčniki?
Lahko nadobudne igralce in režiserko pričakujemo v svetu gledališča nekoč v prihodnosti? Vsi trije ‘grešniki’ razmišljajo o AGRFT, kamor se je Eva Gračner že vpisala in se že zdaj psihično pripravlja na sprejemni izpit: »Tam je konkurenca vseeno večja, kot je na Kajuhu, pa še slaba sem na avdicijah. Drugače bi pa vsaj igrala v kakšnem amaterskem gledališču, ker me igranje res sprosti in mi veliko pomeni.« Tudi Eva Vujasinović se bo potrudila, da bo gledališko žilico tako ali drugače še naprej razvijala, saj bo gledališče, kot pravi, vedno del nje. Lovro je omenil, da statistično ne bo sprejet, vsaj ne takoj, zato ima za plan B anglistiko. Aleška pa je o svoji prihodnosti povedala takole: »Vedno pravim, da sta umetnost in kultura siroti. Vem, kje je moje srce, na odru v vseh okoliščinah. Vem pa tudi, da imam življenje že načrtovano in da bom vrednoto družine in družinskega življenja verjetno postavila pred 
gledališče. Ljubim pa književnost in slovenščino, zato mi pedagoški poklic zagotovo ne uide.«
Če boste imeli priložnost, vam zelo priporočam, da si dramo ogledate, saj je izjemna – igralska zasedba je pokazala ogromno talenta, prav tako tudi Aleška v vlogi režiserke, zgodba pa je narejena tako, da imaš po njej kar nekaj eksistencialnih vprašanj.
Lija Kužner
Foto: Jože Petrak Zajc
