“Znanje enega jezika več pomeni en problem manj”
Intervju s profesorico Yaniko Potočnik
Simpatična slovenska Argentinka, Yanika Potočnik, je letos začela delati na naši šoli kot tuja lektorica za španščino. Z njo smo se pogovarjali o razlogih, zakaj je prišla v Slovenijo, razliki med obema državama in njeni izkušnji učenja tujih jezikov. Kot ponavadi smo izvedeli veliko zanimivih stvari.
Kako to, da živite v Sloveniji in koliko časa ste že tu?
Moja družina si je vedno želela priti živet v Slovenijo, ki je država mojih starih staršev po očetovi strani. Po njih smo tudi podedovali ljubezen do domovine. V Argentini deluje velika slovenska skupnost: obstaja sedem t. i. slovenskih klubov, večinoma v Buenos Airesu. To so kraji, kjer se zbirajo Slovenci, ki tam živijo. Med tednom je na voljo veliko dejavnosti, na primer športnih, ob sobotah pa se klub spremeni v otroški vrtec, osnovno in srednjo šolo. Tam se učimo vse o Sloveniji: jezik, zemljepis, verouk, pojemo pesmi in beremo slovensko književnost. Argentinski Slovenci so ljudje, ki ljubijo Slovenijo. Ob praznikih oblečejo narodno nošo, poznajo vse tradicionalne plese, z navdušenjem pojejo ljudske pesmi, resnično so zaljubljeni v Slovenijo.
Moji starši so torej vedno želeli živeti tukaj, prav tako midva z bratom. Leta 2002 smo se dokončno odločili, da se preselimo, čemur so botrovala leta temeljitega premisleka. Več kot leto dni pa smo se pripravljali na selitev: ni bilo treba le najti prostora za življenje in dela v Sloveniji, pač pa je bilo potrebnega tudi veliko truda in požrtvovalnosti, da ne omenjam selitve preko Atlantika. Zahvaljujoč slovenski šoli v Argentini se ni bilo težko prilagoditi življenju tukaj. Zame je bilo najtežje privaditi se na jezik, ampak je hitro steklo, saj se učiti jezik “in situ” pri 12 letih ni težko.
Kaj vas najbolj preseneča oziroma vas je presenetilo v Sloveniji?
Ko sem pri 12 letih prišla v Slovenijo, me je najbolj presenetilo to, da sem lahko šla v šolo peš. To je nepredstavljivo v Buenos Airesu, ki je nevarno mesto in smo se premikali le z avtom. Pozornost mi je pritegnilo tudi dejstvo, da učenci v šoli nosijo copate, saj šola vendar ni domača dnevna soba. Vendar, če pomislimo, da je večina prišla peš, v blatnih čevljih ali premočenih od dežja ali snega, je to logično.
Presenetil me je tudi način, kako ljudje preživljajo svoj čas: z vrtnarjenjem, hribolazenjem, sprehodi in spoznavanjem Slovenije. Vse to daje vtis, da je to država zdravih ljudi.
Zelo dobro govorite slovensko. Kako ste se naučili jezika? Je bilo težko?
Najlepša hvala! Če nekdo rad veliko govori, se mora hitro naučiti. 🙂 Ko sem prišla v Slovenijo, sem se vpisala v šolsko knjižnico. Knjižničarka mi je priporočila knjigo “Ninina pesnika dva”, ki sem jo – ne da bi kaj veliko razumela – požrla v enem dnevu. Cele dneve sem brala, v tem sem uživala, predvsem v mladinski literaturi – nobene kvantne fizike – in to mi je zelo pomagalo. Le malokrat sem pogledala v slovar, saj sem pomen besede sklepala iz konteksta. Podobno sem delovala tudi v šoli: nikoli nisem vprašala, kaj pomeni “množica”, “spojina” ali “haplodiplofazna izomorfna metageneza” Gotovo mi je najbolj pomagala interakcija z ljudmi. Govoriti z rojenim govorcem, ki te sproti popravlja, je neprecenljivo. Velikokrat se namreč napake tako ukoreninijo, da jih je nemogoče odpraviti, zato je zelo pomembno, da te nekdo popravlja med govorom. Tudi zapomnila sem si stavke, ki bi jih morda lahko potrebovala, in sem jih potem uporabila v kakem pogovoru.
Ali obstajajo podobne srednje šole kot je naša v Argentini? Kateri šolski sistem se vam zdi bolj kompleksen: slovenski ali argentinski?
Argentinski šolski sistem se mi zdi bolj kompleksen, saj se razveja na javni in zasebni. Veliko je javnih šol, ampak le malo tako dobrih, kot je tale. Vaša šola bi se lahko primerjala z argentinskimi zasebnimi šolami. V Argentini se dobra izobrazba navadno pridobi v dvo- in trojezičnih šolah. Večino osnovne šole sem hodila v dvojezično šolo, kjer smo vsako jutro od 8h do 11.30 imeli angleščino. Popoldne pa smo imeli pouk v španščini: jezik, matematiko, naravoslovje in družboslovje. Moje zadnje leto v Argentini sem hodila v nemško šolo, kjer smo skoraj vsak dan imeli nemščino, ko pa nismo imeli nemščine, smo imeli angleščino. Obe šoli sta bili torej osredotočeni na tuje jezike in med samim šolanjem smo morali opravljati mednarodne izpite, na primer: First Certificate (in Advanced), Zentrale Deutschprüfung, P.E.T. in druge.
Za nas je povsem običajno, da preživimo cel dan v šoli in logično je, da se učenje tujih jezikov začne v zgodnji starosti. Že v vrtcu se učimo angleščino, mi Slovenci pa tudi slovenščino. Ko sem prišla v Slovenijo, me je presenetilo, da vsi govorite vsaj en tuji jezik, istočasno pa me je presenetilo, da začnete z angleščino šele v 4. razredu z izgovorom, da ne smemo obremenjevati otrok s toliko “obveznostmi”, kar je po mojem mnenju zelo slab izgovor, saj danes vemo, da otroci z lahkoto usvajajo razne jezike z igro, petjem, branjem in podobno.
Kakšen se vam zdi odnos dijakov do vas kot rojene govorke?
Mislim, da so me dijaki sprejeli in se dobro počutijo pri mojih urah. Naš odnos je zelo dober, vedo, da je moj cilj, da spregovorijo v španščini, vedo, da so vse napake dobrodošle in zato vedno bolj sodelujejo in se izražajo v španščini. Razumem, da ni zabavno delati napake pred rojenim govorcem, vendar če napak ni, jih tudi ne moremo popraviti in izkoreniniti. Želela bi si, da bi bili še bolj motivirani, da bi še bolj izkoristili priložnost in čas, da govorijo z mano. Želela bi, da bi dojeli, da je uporaba tujega jezika velika prednost, ki jim lahko v prihodnosti odpre veliko vrat.
Kakšni smo Slovenci in kakšni so Argentinci?
Argentinec je zelo ponosen na svojo državo, je zelo vesel, ljubi družinsko življenje, prijatelje, nogomet in meso. Opažam, da Slovenci niso preveč ponosni na svojo državo, velikokrat se pritožujejo čez sistem, ne zavedajo pa se, da imajo čudovito državo, z neprimerljivo naravo, sistem, ki ni popoln, je pa zelo zelo dober. Živimo v zelo čisti državi, kjer se lahko kopamo v rekah, lahko gremo v hribe, ko se nam zljubi, hodimo po sanjskih gozdovih, gremo zvečer ven brez strahu in vse to je neprecenljivo. Morda se to sliši podobno kot kak govor od Miss Universe, vendar resnično bi morali bolj ceniti to, kar imamo in izkoristiti priložnosti, ki so nam ponujene iz dneva v dan, da si zgradimo boljšo prihodnost: učiti se, biti dobri ljudje, ne zavidati, ampak občudovati, ljubiti svojo državo, poistovetiti se z njo in biti ponosni na dejstvo, da smo Slovenci.
Kaj počnete v prostem času?
Rada plavam, rolam, hribolazim (ampak ne po preveč visokih gorah), kolesarim… Včasih se raje odločim za bolj “pasivne dejavnosti”: rada grem v knjižnico in listam po knjigah, ki me zanimajo: o učenju, marketingu, poslih, zdravju in dobrem počutju. Kolikor mi dopušča čas, se rada posvetim tudi ustvarjanju in se navadno ne pritožujem, ko je treba pomagati pri hišnih opravilih.
Obožujem tuje jezike, predvsem nemščino in francoščino. Nekoč pa bi se rada naučila tudi nizozemščino.
Se je po vašem mnenju španščino težko naučiti?
Če obstaja zanimanje ali močna želja, se lahko naučimo kateregakoli jezika. Zato je torej tudi težavnost učenja španščine odvisna od našega zanimanja in želje. Moramo se samo odločiti in si želeti doseči cilj. Če pa še vedno ne veš kako, ti predlagam, da storiš to, kar sem počela jaz, ko sem se učila slovenščino. To sem poimenovala kar: “pametno zapravljanje časa”: izberi si eno TV serijo v jeziku, ki se ga želiš naučiti, in si poglej vse epizode, spremeni jezik na Facebooku, googlaj v jeziku, ki se ga želiš učiti. Če si nogometni navdušenec, beri športni tisk, če rad bereš o fitnesu in prehrani, sledi tem temam na Instagramu, če rad gledaš novice, jih glej v jeziku, ki se ga želiš naučiti. Youtube je lahko odlično orodje, ne za gledanje smešnih padcev, pač pa za poslušanje glasbe ali kakega govora na TED-u … Poslušaj deset minut radia na dan, če se vsak dan naučiš novo besedo, jih boš v enem letu znal 365, v štirih letih pa 1460, če se naučiš dve besedi na dan, se bo številka seveda podvojila. Ob koncu srednje šole bo tvoj nivo jezika odličen. Danes lahko dostopamo do interneta praktično kjerkoli in se lahko prosto odločimo, kako bomo vadili tuji jezik. Na ta način lahko dopolnimo delo v razredu s tisoč drugimi aktivnostmi, ki zahtevajo pasivno in aktivno rabo jezika. Privilegij se je učiti toliko tujih jezikov v šoli in povrhu še zastonj. Naša dolžnost je, da smo za to hvaležni in da maksimalno izkoristimo priložnost, saj znanje enega jezika več, pomeni en problem manj.
Katja Grobelnik in Neža Vengust
