“Slovenščina ni majhen jezik”
Kako se naučimo tujega jezika, kako materinščine? Kateri aparat potrebujemo, da tvorimo jezik? Na ta in še mnoga druga vprašanja je skušal 3. oktobra odgovoriti profesor Marco Manfred Wolf, nemški lektor, ki je imel v dvorani Gimnazijka predavanje o jezikoslovju za dijake 1. letnika.
Predaval je o tem, kaj jezikoslovci počnejo in poudaril, da imamo vsi prirojena splošna načela jezika, ki nam omogočajo, da se poleg materinščine lahko naučimo še drugih tujih jezikov. Predavanje je popestril z zgledi angleških, nemških in slovenskih večpomenskih stavkov, s katerimi je pokazal, kako različno jih lahko interpretiramo glede na hierarhijo besed in dodal: “Ko se zavemo tistega, česar o jeziku še ne vemo, takrat jezik lahko razumemo.” S profesorjem Wolfom smo se pogovarjali po predavanju.
Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo in do jezikoslovja?
V Slovenijo sem prišel predvsem zato, ker sem v Angliji spoznal svoje dekle, ki je Slovenka. Takrat sem prvič prišel v Slovenijo. Nisem pa takoj začel s študijem jezikoslovja. Najprej sem študiral francistiko in japonologijo. Na francistiki je predaval profesor, ki je včasih povedal tudi kaj več kot le navadno snov, kaj bolj teoretičnega in abstraktnega. To me je zelo prevzelo, zato sem se odločil, da se bom pozanimal, kakšen je študijski program splošnega jezikoslovja. Vsi so mi govorili, da je to dolgočasno, da je študij ena sama slovnica, vendar temu ni tako. Ko sem podrobneje pogledal program, sem opazil veliko zanimivega. Tako sem zaradi tega profesorja prišel do jezikoslovja in germanistike.
Kako ste se naučili slovenščine?
V Sloveniji nisem obiskoval nobenega tečaja. Vprašal sem ljudi, predvsem seveda svojo partnerko, kako se čemu reče, oziroma kako se kaj lahko pove. Tako sem se najprej naučil slovnice slovenskega jezika (spregatve, sklanjatve). Seveda sem tudi kdaj pokukal v slovnico, ampak malokrat. Večkrat sem o tem raje govoril z rojenimi govorci.
Kakšne so razlike med Slovenijo in Nemčijo – v ljudeh, kulturi, jeziku?
Najprej bi omenil (ne)kulturo v prometu. V Sloveniji je precej slabih voznikov. Včasih me malo jezi, ko vozim po avtocesti in me želijo kar izriniti s ceste. To se dogaja tudi v Nemčiji, ampak je tukaj bolj prisotno. Slovenci imajo slabšo samopodobo. Ne marajo se, imam občutek, da menijo, da so manjvredni. Ko pride tujec, ne pričakujejo, da bi se naučil slovensko, zdi se jim, da bi se oni z njim morali pogovarjati v njegovem jeziku. Le zakaj? Včasih imam občutek, da o sebi menijo, da niso dovolj vredni, da bi se nekdo učil njihovega jezika, kar me preseneča. Slovenščina ni majhen jezik, dva milijona je veliko število govorcev, torej slovenščina spada med tri procente največjih jezikov na svetu.
Bi bilo možno, da jezik, ki se ga začnemo učiti kot otroci, bolje znamo kot maternega?
Če želiš, da se tvoji otroci naučijo kakega tujega jezika, je najbolje, če jim omogočiš, da pogledajo risanke v tem jeziku. Poslušali bodo rojene govorce; s pravo izgovorjavo, pravimi besedami, pravo skladnjo. Otroci so motivirani, saj jih zanima, kaj se na ekranu dogaja. Imam prijatelja, ki je gledal nemške in angleške risanke ter govori vse tri jezike – slovenščino, nemščino in angleščino kot rojeni govorec (nikoli ne bi ugotovil, da ni, ker ima pravi naglas, izgovarjavo). Otroci jezik usvojijo avtomatsko.
Kakšna je prihodnost jezika? Ali s prihodom socialnih omrežij mladi res postajajo manj pismeni?
Pri tem gre sicer bolj za pravopis, kar nas, jezikoslovce, ne zanima najbolj. Pojavi se vprašanje, kakšen je dogovor o neki pisni obliki jezika, torej to ni naravno. Nekatere besede oziroma akronimi (npr.: LOL) prehajajo iz pisne, računalniške oblike v govorjeno besedo, kar je zelo zanimiv pojav. Dvomim, da bi lahko to bistveno vplivalo na jezik. Jeziki se nenehno spreminjajo.
Je raziskovanje jezika dovolj podprto in razširjeno?
Zgodovinsko jezikoslovje, ki med drugim preučuje, kako so jeziki nastali iz prejšnjih verzij, je stroka, ki zamira. Vedno manj je mest, kjer bi se dalo to področje študirati, v Ljubljani pa še obstaja. Splošno jezikoslovje seveda raziskujejo, ne strinjajo se pa vsi z mojimi predavanji o Chomskyjevem pogledu na jezik (otrok ima vrojen modul v možganih, ki vsebuje osnovna načela človeškega jezika, ne uči se s ponavljanjem za starši). Nekateri poskušajo dokazovati teorije s statističnimi analizami, kar se mi zdi nesmiselno. Jaz preprosto verjamem v to, o čemer predavam. Zanimivo je, da so dogme, da starši otroka učijo jezika, da je jezik največja iznajdba človeka, nesmrtne. Stokrat lahko predavaš o jezikoslovju, ljudje pa bodo naslednji dan še vedno govorili isto – prepričanja, ki so trdno zasidrana v zavest.
Klara Podergajs
Opomba: intervju je bil narejen oktobra 2014
