Prav tukaj, potem ko ste na hitro ošinili naslov tega članka, ki vas je morda bolj morda manj pritegnil, bi lahko začeli s površnim opisom osrednje državne proslave ob dnevu generala Maistra, izvedene v soboto, 21. 11., v Celjskem domu. Vendar pa bi bilo strašno nevljudno, če ne bi najprej izpostavili samega gospoda Maistra, saj je konec koncev prav on tisti, ki se mu moramo zahvaliti, da je Slovenija danes takšna, kot je. Zaradi njega lahko brez zadržkov rečemo, da so Maribor, Štajerska, Prekmurje in majhen del Koroške slovenski. Pri slednji bi našemu generalu verjetno na lica udarila rahla nejevoljna rdečica: kljub vsemu, kar je naredil za naš narod, je bil slovenski delež Koroške v njegovih prvotnih prizadevanjih še precej večji od tistega, ki smo ga na koncu pridobili. Vendar pa to nikakor ne spremeni dejstva, da bi se brez Rudolfa Maistra naša zgodovina pisala popolnoma drugače. Njegovega vpliva na slovensko kulturo, bojevitosti, poveljevanja v vojski in seveda tudi močnega, trdnega značaja se pač ne da zlahka prezreti.
In kaj o Rudolfu Maistru in njegovih zaslugah za slovenski narod kot slovenist meni ravnatelj I. gimnazije v Celju, dr. Anton Šepetavc: »Kot slovenist vidim generala Maistra podobno, kot ga vidim kot Slovenec in državljan Slovenije: brez njega, njegove odločnosti in njegovih dejanj bi bila danes naša domovina bistveno manjša (če bi sploh obstajala), slovenski jezik pa bi posledično bil odrinjen na rob. Tako kot je bil odrinjen skoraj tisoč let pod vladavino severnih, zahodnih, vzhodnih in tudi južnih sosedov. Identiteta naroda je njegov jezik; brez slovenščine Slovenci ne bi bili, kar smo. Brez zemlje gospodar ni več gospodar; naši kmečki predniki so to vedeli. General Maister pa je tudi zelo dobro vedel: vedel je, da v trenutku, ko narod izgubi del svojega narodnostnega ozemlja, izgubi tudi del svoje identitete. Zato se je vedno – pred vojno, med njo in tudi po njej v bojih za severno mejo – boril tudi za slovenščino. Kot pesnik, mentor, vojak in človek. Kot Slovenec, ki ljubi svoj jezik in svojo domovino.«
V Celjskem
domu smo proslavljali in ohranjali spomin na Maistrovo delovanje, kulturni program pa je v celoti pripravila I. gimnazija v Celju, ki je prejela spominsko priznanje generala Rudolfa Maistra za zasluge na področju širjenja in obuditve narodne zavesti, s tem pa tudi ohranjanja spomina na generala Maistra in njegove sporočilnosti. Seveda na nobeni proslavi ne gre brez govorcev, torej tistih, ki ubesedijo bistvo, nas po ovinkih pripeljejo do osebnega zaključka, ki se razlikuje glede na posameznika in s svojimi bodisi duhovitimi, bodisi globokimi mislimi na nas pustijo poseben pečat. Letošnji slavnostni govorci so bili: gospod Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo RS; gospod Bojan Šrot, župan MOC in mag. Milan Lovrenčič. Nagibe generala Maistra so spretno povezali z narodno zavestjo danes, odnosom prebivalcev do Slovenije kot samostojne države.
Izkazali pa so se tudi mladi. Na odru je blestel Mešani mladinski pevski zbor I. gimnazije v Celju pod vodstvom profesorja Tomaža Marčiča v kombinaciji s simfoničnim orkestrom celjske glasbene šole pod vodstvom dirigenta Matjaža Brežnika, prava harmonija čistih glasov in dobro streniranih pljuč ter prstov. Med kratkimi vmesnimi odmori, med katerimi so se imeli nastopajoči glasbeniki možnost nekoliko oddahniti in zajeti zrak, pa so nas navduševali recitatorji z doživetimi interpretacijami na temo prepleta, ki ga tvorijo ljubezen, hrepenenje, razočaranje in številna druga čustva. Dodatno čarobnost so nam po končani proslavi v sobotni noči pričarale prve snežinke. Kaj naj rečem spoštovani nastopajoči, gospod Maister bi bil gotovo počaščen nad vašim trudom. Kot je rekel sedanji predsednik društva generala Maistra Celje, profesor Uroš Arnuš: »Naši dijaki so najbolj zaslužni za uspelo prireditev. Zagotovo je to dogodek, o katerem se govori in se bo še govorilo. Enostavno nepozabno.«
Anja Žerjav
