Dijaki 2. in 3. letnikov so si v ponedeljek, 21. decembra, ogledali film Srednješolci v Mestnem kinu Metropol.
»Na mladih svet stoji.« Kdorkoli je tako bistroumno zgolj v enem stavku povzel to povsem jasno resnico človeške družbe, je s tem najbrž mlajši generaciji želel dodeliti vlogo, poslanstvo, da bo stvari spravila v red. Da se bodo njihove obstoječe kvalitete razvile v močne temelje civilizacije, ki se bo zaradi predanih, srčnih, nadarjenih in moralno močnih posameznikov razvijala. Danes ta svetlo zasnovana misel marsikateremu odraslemu, ki je z lastnimi vizijami boljše prihodnosti že končal, kvečjemu povzroča še kak dodaten siv las.
Namesto da bi o svojem brezciljnem tavanju skozi mladost, pomanjkanju ambicij in vedoželjnosti, sprejemanju drugačnosti in bolestni predanosti mobilni tehnologiji poslušali od bolj in manj zagretih staršev in učiteljev, sta Milena Bogavac in Stevan Filipović ustvarila film Srednješolci, ki mladim na filmskem platnu predstavlja njihove zmote. S filmom sta podrobneje predstavila osem srednješolcev, ki so vsak po svoje odstopajo od zaželenih družbenih idealov ter njihovo razredničarko in profesorico zgodovine, ki – presenetljivo – nad njimi še ni obupala. Za tem, ko nekaj njenih učencev na njej izvede kruto ukano, celemu razredu zapleni mobilne telefone in jih zapre v šolo. Tako so se v dolgi noči, izolirani od zunanjega sveta, dijaki prisiljeni spopasti s svojimi strahovi brez umika na »fejsbuk.« Spoznamo vzorno učenko, ki se skozi noč poglablja v sošolca z zapleteno narodno pripadnostjo; družbo precej primitivnih opičnjakov, katerih zgodba ni predstavljala nič omembe vrednega – verjetno je ideja ravno v tem; dekle, ki se čuti manjvredno, ker prihaja iz podeželja in samozavest išče v modi in svojemu fantu, šolskemu frajerju, ki pa na drugem koncu šole s sošolcem odkriva svojo spolno identiteto. Nad vsemi bdi sošolka »darkerka,« ki ji edini v situaciji uspe ohraniti mirno kri in tudi edina deluje zadovoljna s svojim življenjem.
Film nam ne ponudi smiselnega konca ali razpleta, vendar gledalec ugotovi, da ga za zaključeno misel filma niti ne potrebuje. Skratka, da bomo lahko zgradili oziroma izpopolnili svet, nas čaka še veliko učenja – pa ne le v smislu šolskih predmetov, učiti se moramo tudi odgovornosti, samozavedanja, predvsem pa sprevideti, da nas onkraj vedno večjih zaslonov naših pametnih telefonov čaka resničen svet in resnični problemi.
Urh Zorko
