“Razmišljujoč človek, ki ima včasih predolg jezik”
Urh Ferlež je dijak 4. e-razreda klasične gimnazije, predstavnik dij
akov v Svetu šole in velik ljubitelj literature ter jezikov. Uči se angleščine, latinščine, francoščine in ruščine. Vsako leto šolanja na I. gimnaziji v Celju je pripravil zanimivo raziskovalno nalogo in dosegel odlične uspehe. Pohvali se lahko s številnimi priznanji na jezikovnem področju. Videvamo ga tudi na različnih šolskih prireditvah, saj je vedno pripravljen sodelovati in pomagati.
Kako bi se na kratko predstavil?
Sem Urh Ferlež, za tiste, ki me imajo radi, sem Urhi, sicer pa sem dijak 4. letnika klasične gimnazije. Razmišljujoč človek, ki ima včasih malo predolg jezik.
Uspešen si predvsem na jezikovnem in raziskovalnem področju. Kaj ti v življenju pomenijo jeziki, katerih jezikov se učiš in katerih tekmovanj iz jezikov si se udeležil?
Zame je jezik temelj vsega človekovega delovanja, vsake naše misli, naših sanj in načrtov. Kjer je človek, je jezik. Kako bi brez njega povedali nekomu, da ga imamo radi, in drugemu, da nam gre grozno na živce? Po drugi strani pa je jezik snov, iz katere so nastale najlepše umetnine, kar jih je človek ustvaril, v mislih imam seveda literaturo. Kot vsi na naši šoli se učim angleščine, kot klasik latinščine, kot drugi jezik francoščine in kot tretji jezik sem imel ruščino. Kar pa zadeva tekmovanja, sem se udeleževal Cankarjevega, lani tekmovanja iz latinščine, letos pa iz francoščine.
Cankarjevega tekmovanja se torej vsako leto udeležuješ. Kaj meniš o tem tekmovanju? Ali po tvojem mnenju spodbuja mlade k branju in razmišljanju o literaturi?
Mislim, da je to edino tekmovanje, kjer lahko tekmovalci dejansko izrazijo svoje mnenje, pokažejo svojo kreativnost in pisateljsko žilico. Za razliko od ostalih tekmovanj, ki so vsa po vrsti narejena tako, da od dijakov zahtevajo le učenje ogromnih količin faktografskih podatkov, pri jezikovnih pa raznih slovničnih izjem, Cankarjevo prav gotovo spodbuja razmišljanje o literaturi in širše. Glede spodbujanja k branju pa bi rekel tako, kogar ne veseli branje, se ne bo prijavil na tekmovanje in bo število prebranih knjig pač omejil na minimum. Nič za to, mene pa ne veseli žoga in me ne bo nobena FIFA spodbudila, da bi jo začel brcati.
Slišala sem, da si navdušen bralec. Katero literaturo najraje bereš, koga bi izpostavil pri svetovni in slovenski literaturi?
Kot vsak človek rad berem dobre knjige, nimam najljubšega žanra. Moj najljubši pisatelj je Victor Hugo. Njegovi Nesrečniki, Človek, ki se smeje, Pomorščaki …, to so preprosto tako lepe knjige, da sem bil vedno malo žalosten, ko so se končale. Hugo je v njih prepletel francosko zgodovino, življenjsko zgodbo majhnega človeka in svoj romantični (a tudi kritični) pogled na svet, ki je podoben mojemu. Tudi slovenski pisatelji znajo pisati mojstrovine, vendar ne morem izpostaviti le enega avtorja. Trenutno mi je najbolj všeč Kosovel, ne vem zakaj. Morda zato, ker sem enako star, kot je bil Srečko, ko je te pesmi pisal, morda zato, ker sta Evropa in slovenski narod v podobnem stanju, kot sta bila takrat …
Vsako leto pripraviš tudi raziskovalno nalogo. Kdo te je navdušil za raziskovalno dejavnost? Kaj vse si že raziskoval?
Z raziskovanjem me je okužila že moja osnovnošolska učiteljica Marjeta Gradišnik Mirt, čeprav je kemičarka in biologinja po duši, je mene odneslo čisto drugam. Imel sem srečo, da sem se vpisal na šolo, kjer ima raziskovanje močno tradicijo, in da sem že v prvem letniku našel odlična mentorja, ki sta mi vsako leto pomagala. V prvem letniku sem raziskoval zgodovino stavbe naše šole, ki je tisto leto ravno praznovala sto let, v drugem letniku zgodovino celjskega Mestnega pokopališča, lani sem se zakopal v zgodovino nesrečno porušenega Rakuschevega mlina in nekdaj bogate ter vplivne celjske nemške družine Rakusch, letos pa v zgodovino kina v Celju.
Kaj vpliva na tvoj izbor raziskovalne teme?
Vsako moje raziskovanje se je porodilo iz vprašanja, na katerega nisem našel odgovora. V zgodovini Celja pa teh vprašanj nikdar ne zmanjka …
Imaš kakšno izkušnjo pri raziskovalnem delu, ki bi jo rad delil z nami?
Med raziskovanjem zgodovine se lahko zgodi cel kup zanimivih stvari, morda bo tole 
opogumilo in navdušilo še kakega dijaka z naše šole, da se prihodnje leto loti kakšne zanimive teme. Rad bi povedal, da ni šlo nikoli nič zlahka, navadno sem že jeseni vedel, kaj bi raziskoval tisto leto in si razbijal glavo, češ kako bom kaj našel o tem, če pa nikjer skoraj ničesar ni … Prav to je tisto, kar je cilj raziskovanja, da najdeš podatke o tistem, za kar se zdi, da nič ni, in vedno je šlo in steklo. Pogovarjaš se z raznimi ljudmi in vsakdo te opozori na kakšen vir, preživiš uro, dve, tri v arhivu in knjižnici, pregledaš nekaj starega časopisja in gre. Zbereš drobce in zgodba se vedno sestavi, občutek, da si odkril nekaj, česar ni še nihče pred tabo, da si obudil nekoga ali nekaj iz zgodovinske pozabe, je neverjeten.
V tem šolskem letu si sodeloval tudi pri različnih dogodkih. Pri katerih dogodkih si sodeloval in v katerih vlogah?
Ah, to so pa res bile minorne stvari in moj odziv na povabilo k sodelovanju je bil vedno: »Ja kje ste pa mene našli?« Očitno je v moji pojavi nekaj očetovskega, ker sem kar dvakrat igral očeta, enkrat v skeču na Top Classicu in drugič na ruskem večeru. Na kulturnem maratonu pa sem na delavnici o Prešernu recitiral magistrale Sonetnega venca v francoščini.
Kakšne so tvoje študijske namere in kaj je vplivalo na tvoj izbor?
Vpisal sem se na študij francoščine in slovenščine na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot sem že rekel prej, imajo jeziki velik pomen v mojem življenju, čeprav sta zgodovina in umetnostna zgodovina morda moji še večji ljubezni, vendar sem se glede na to, da verjetno ljubezen ne bo dovolj, da bi prišel do dela, odločil za jezike. Na moj izbor je vplivalo to, da mi je bil francoski jezik s svojo melodijo vedno zelo všeč, nič manj mi nista ljuba naš materni jezik in književnost, prav gotovo pa sta malo na odločitev vplivali tudi moji profesorici slovenščine in francoščine, ki sta me znali navdušiti za svoja predmeta.
Kako preživljaš svoj prosti čas in kaj te v življenju veseli?
Prosti čas, kolikor ga pač ostane, preživim s knjigo v roki ali pa s prijatelji. Rad kolesarim ali grem na kak hrib(ček), rad tudi potujem. Kaj me veseli? Veliko stvari, konstruktivne debate s prijatelji, dobre knjige, dobra kava, prijazne besede in nasmehi, zgodovina in umetnost, francoski jezik, sonce, morje, sončni zahodi (vzhode navadno prespim, ampak baje so tudi lepi), trenutki, ko se zaveš, da ta svet morda le ni tako zloben in pokvarjen, trenutki, ko ugotoviš, da si se malo zaljubil …
Kakšni so tvoji občutki ob zaključku gimnazije? Zakaj bi našo gimnazijo priporočil osnovnošolcem?
Trenutno si želim, da tale dober mesec do konca pouka hitro mine, da »odpikam« še teh nekaj testov, maturico in začnem najdaljše počitnice v življenju. Po drugi strani pa verjetno ne bom mogel ostati ravnodušen, ko bo konec. Ta šola me je kot vsakogar zaznamovala, tu sem preživel štiri leta, našel prijatelje in se res veliko naučil in prav zato bi gimnazijo priporočil tudi zdajšnjim osnovnošolcem. To je šola, kjer se lahko pridobi odlična splošna izobrazba in podlaga za katerikoli študij. Šola ima dušo, domuje v častitljivi stari zgradbi in je tehnično odlično opremljena. Toda tisto, kar jo resnično dela drugačno, so njeni ljudje. Profesorji so večinoma mojstri na svojih področjih in zelo prijazni, človeški in pripravljeni priti naproti, ko se kaj zatakne. Dijaki imajo različna zanimanja, so bolj ali manj radovedni in zdravo tekmovalni, upam pa si trditi, da skoraj ni takih, ki bi jim bilo žal, da so se odločili za našo šolo. Šola, kljub stereotipni strogosti in zahtevnosti, poka od življenja, mladosti in energije. Ponuja tudi veliko število interesnih dejavnosti in prireditev, v katere se, glede na svoje interese, lahko vsak vključi.
Kaj je moto tvojega življenja?
Zanimivo vprašanje … Moto se spreminja, odvisno od tega ali imam dober ali slab dan, od čustev, od letnega časa, količine stresa … Na splošno nosim v srcu dva, prvi je: »Si on cherche, on trouve,« po francosko, če iščemo, najdemo, ki ga dopolnjuje Cicerov: »Dum spiro, spero.« Torej prepričan sem, da če nekaj res iščeš, boš tudi našel in dokler boš dihal, boš upal, da ti nekoč uspe najti … Toda s takimi zasanjanimi mislimi se ne pride daleč, kadar me čaka veliko dela, si ponovim moto velikega celjskega zgodovinarja Janka Orožna: »Živimo, da delamo.«
Lara Bezgovšek
