Tea Šentjurc je nekdanja dijakinja naše gimnazije, ki zdaj deluje kot novinarka na POP TV v redakciji za zunanjo politiko. Zaradi službe veliko potuje in ves čas doživlja veliko zanimivih in zabavnih stvari. Novinarji Kajuh Pressa smo jo spoznali na TV delavnici in ob tej priložnosti je nastal tudi ta intervju.

Kakšni so vaši spomini na leta, preživeta na naši gimnaziji? Se je po vašem mnenju zelo spremenila?

Menim, da ljudje pogosto preveč nostalgično gledajo na obdobje srednje šole. Konec koncev je to vendarle najstniško obdobje, ki je vse prej kot enostavno in konec koncev je to vendarle šola. Večina najstnikov, tudi jaz, je takrat videla šolo kot nujno zlo. Moji prvi spomini so na prve slabe ocene. V osnovni šoli sem imela izključno petice, brez kakšnega posebnega truda, v gimnaziji pa potem najprej dvojko pri nemščini, pa minus dvojko pri matematiki. To je velik šok, ampak ugotoviš, da je pač treba delati in si spet na konju. Ampak v našo gimnazijo sem strašno rada hodila, predvsem zaradi obšolskih dejavnosti. Nenehno smo nekaj ustvarjali, imeli smo proste roke in smo  lahko uresničevali svoje ideje. Top Classic pa Kulturni maraton in še vrsta drugih dejavnosti mi je nudila samorealizacijo, zaradi katere sem tudi klasične šolske obveznosti veliko raje opravljala. In kot slišim, imate še vedno ogromno teh obšolskih dejavnosti, kar je po mojem mnenju odlično in tista dodana vrednost, ki iz dijakov iztisne dodatne potenciale. Kot vaš novinarski krožek na primer, navdušena sem, kako dobri ste. In to je velika prednost v nadaljnjem življenju. Resnično. Vedno bom hvaležna gimnaziji in ravnatelju, gospodu Zupančiču, za vse te priložnosti.

Zakaj ste se odločili za študij mednarodnih odnosov?

Tudi to je po svoje povezano z gimnazijo. V tistem obdobju me je zelo prizadela vojna vihra na Balkanu. Tako zelo, da sem si želela iskreno prispevati k miru na svetu. In diplomacija, svetovne organizacije, razumevanje svetovne politike je korak k temu. Na gimnaziji smo imeli društvo Združenih narodov, ki me je navduševalo, zato je bilo povsem logično, da se bom odločila za ta študij. Hotela sem rešiti svet, hahaha, in postati generalne sekretarka OZN.

Kdaj in zakaj ste se začeli ukvarjati z novinarstvom?

Ravno med študijem sem ugotovila, da so moje predstave o preprečevanju vojn in reševanju sveta zelo idealistične. Hkrati sem kot prostovoljka delala v mnogih razvojnih in humanitarnih projektih po svetu in realnost je bila bistveno drugačna od mojih predstav. Ravno tako delo v diplomaciji. Hkrati sem se tudi urila kot špikerka na Radiu Študent, potem pa sem nekega dne potrebovala delo in na Slovenski tiskovni agenciji so iskali nove moči. V zunanjepolitični redakciji, kar mi je bilo pisano na kožo. In kmalu sem ugotovila, da čeprav nikoli nisem imela želje biti novinarka, je prav to delo, ki mi zelo ustreza, kjer lahko veliko naredim, ne izgum svojega bistva in v katerem sem lahko prav zaradi znanja in izkušenj tudi zelo dobra.

Ali se spomnite svojega prvega objavljenega članka?

Niti ne, iskreno. Vse skupaj je steklo zame tako naravno in hitro, da se je takoj nabralo teh člankov za kakšen zvezek. So mi pa bili še posebej ljubi članki o dogajanju v Afriki, ki sem jih na vsake toliko časa napisala za nekdanjo Zeleno piko, sobotno prilogo Dnevnika.

Med študijem ste se udeležili tabora v Palestini. Kako bi povzeli to izkušnjo?

To je bila moja prva ‘terenska’ raziskava, pravzaprav delovni tabor. Takrat še nisem vedela, da bom novinarka, ampak bila sem pa vedno zelo radovedna. In če te zanima svetovna politika, seveda ne moreš mimo Bližnjega vzhoda. A ko si tam, je vsekakor šok. Teorija je eno, praksa drugo. Zato se mi zdi zelo pomembno, da kadar le lahko, se mora človek na lastne oči prepričati o resnici. In ta je v Izraelu in Palestini zelo kruta. Zatiranje Palestincev je na neverjetni ravni. Ko nadziraš vodo, elektriko, hrano, kot to počne Izrael, povsem nadziraš tudi življenja. A najpomembnejša lekcija, ki je pogosto ne preberemo v dnevnem časopisju je bila ta, da si ogromno ljudi na obeh straneh želi miru in normalnega življenja. Problem so skrajneži, tako v Knessetu kot v Gazi in drugod. Imela sem priložnost družiti se z Izraelci in Palestinci, ki skupaj poskušajo vplivati eni na druge, da se ta norost vendarle konča. A na žalost bo nasilje in zatiranje vedno znova rojevalo nasilje in zatiranje.

Veliko ste potovali. Kateri kraj se vam je najbolj vtisnil v spomin? Zakaj?

Od zasebnih potovanj oziroma delovnih projektov vsekakor enomesečni obisk Nigra. Sodelovala sem pri projektu namenjenem oskrbi z vodo za tuareška plemena v Sahari, ki sicer ni bil uspešen. Spet, morda sem bila preveč idealistična. Ampak takšna izkušnja je neponovljiva. Ena najrevnejših država, lakota, dejanska odsotnost osnovne infrastrukture v milijonskem mestu. Ko ni vodovoda, kanalizacije, ko ljudje nimajo dostopa do stranišč, osnovnih zdravil…. To se ti dodobra vtisne v spomin in v tvoj odnos do življenja. Ko je izjemno težko najti že prodajalca ustekleničene vode, potrebuješ pa je najmanj šest litrov na dan, saj je 50 stopinj, ko po tri dni ne najdeš nič varnega za jesti, hkrati pa neznansko gostoljubje in radodarnost ljudi, ki nimajo nič. In ko pri nas poslušam ljudi, ki so proti cepljenju otrok in se spomnim na vse matere, ki bi dale vse, da bi svoje otroke lahko zaščitile pred osnovnimi boleznimi… Enostavno drugače gledaš na svet. No, bili so pa tudi izjemni trenutki, na primer, ko sem se sprehajala z zadnjo prostoživečo čredo žiraf v zahodni Afriki.

Katera je vaša najzanimivejša izkušnja, ki ste jo doživeli kot novinarka?

Vsekakor poplave v Srbiji, v Obrenovcu, z ekipo smo prispeli še preden so reševalci uspeli evakuirati ljudi. Grozljive podobe. V takih trenutkih moraš vklopiti profesionalni odnos do konca, kar je zelo težko. Ko govoriš z ljudmi, ki so že tretjič v življenju izgubili vse, ko so ti hvaležni že za objem in ko moraš na vse pretege zadrževati solze in opraviti svoje delo. To je bilo najtežje. Med pozitivno najzanimivejšimi pa so vsekakor pokrivanje papeževega obiska v Sarajevu, pa obiska Putina v Beogradu … tudi zato obožujem svoje delo …

Kako ste prišli do redakcije za zunanjo politiko? Vas je to najbolj zanimalo?

Jasno, svetovna politika in dogajanje po svetu me je od nekdaj zelo zanimalo, zato tu nisem imela nobene dileme, nobenega dvoma. In nenazadnje, na tem področju imam največ znanja, zaradi študija in osebnih izkušenj.

Nameravate v prihodnosti ostati na tem področju?

Novinarstvo te prevzame, sploh televizija te kar nekako zasvoji. V tem trenutku si ne znam predstavljati, da bi počela kaj drugega, ampak življenje ima ponavadi svoje načrte, tako da si ne upam napovedovati prihodnosti. Nikoli ne veš, kako se obrne…

Tadej Počivavšek

FOTO: arhiv POP TV