Francisco Tomsich je Urugvajec s slovenskimi koreninami. Je umetnik in učitelj. Od začetka letošnjega šolskega leta dela na naši šoli en dan v tednu kot tuji lektor pri španščini.
Zakaj ste prišli v Slovenijo? Kako dolgo ste že tu?
V Slovenijo sem prišel iz dveh razlogov. Kot prvo, sem se želel naučiti slovenščino in spoznati kulturo te države. Ta želja je povezava z zgodovino mojih prednikov: moji stari starši po očetovi strani so se preselili iz južno-zahodnega dela Slovenije v Urugvaj v 20. letih prejšnjega stoletja. Ne glede na to, pa se slovenščina v moji družini ne govori več. Drugi razlog pa je povezan z mojim zanimanjem za umetnostno zgodovino in književnost vzhodne Evrope in predvsem Balkana. Geografska lokacija Slovenije, ki je nekje sredi vzhodne in zahodne Evrope, je zelo priročna.
Kako se počutite v Sloveniji?
Zelo dobro. Seveda so stvari, ki so mi všeč in tiste, ki ne. Ampak tako je v vseh delih sveta. Zelo mi je všeč Ljubljana, imam veliko novih dobrih prijateljev in projektov in precej sem potoval po celotni regiji.
Kakšni se vam zdimo Slovenci? Kaj menite o naših navadah, običajih, hrani?
Slovenija in Urugvaj imata veliko skupnega: obe državi sta majhni, obkroženi z veliko močnejšimi in večjimi narodi. To se odraža na pomembnosti kulture, zgodovini jezika in narodnem značaju. Slovenci so miroljubni in ponosni na svojo kulturo in svoj intelektualni nivo – in te značilnosti Slovencev so mi blizu, jih kot Urugvajec prepoznam. Veliko raje imam v Sloveniji slovanske kulturne značilnosti kot germanske in to velja za navade, običaje in hrano.
Katera je vaša najljubša hrana v Sloveniji?
Veliko jih je, poleg tega veliko kuham in eksperimentiram z recepti drugih držav. Če grem jest lokalno hrano v restavracijo, imam raje kaj enostavnega: kako dobro pleskavico, če govorimo o hitri hrani, ali kak dober golaž. Všeč so mi tudi klobase. Nekatere stvari v Sloveniji so zelo okusne: kostanj, sladoled, gobe … Zelenjava, poljščine in drugi izdelki, ki se kupijo na tržnici (med, pijače, mesni izdelki), so zelo dobre kvalitete.
Kaj ste po poklicu?
Podobe in besedila v povezavi s telesom, glasbo in miselnostjo so moja področja dela. Pišem pesmi, zgodbice, članke in eseje, rišem in slikam, ustvarjam inštalacije, kipe, objavljam knjige, pripravljam umetniške razstave in sodelujem z drugimi umetniki v različnih projektih. Poučujem umetnost in umetnostno zgodovino. Zanimajo me jeziki in prevajanje, študiral sem tudi poučevanje španščine. Moji poklici so tako: umetnik, pisatelj in učitelj.
Nam lahko zaupate kako anekdota iz vaših srednješolskih dni?
V Urguvaju se gimnazija imenuje licej in traja šest let. Hodil sem na licej “Colonia Valdense”, majhno mestece blizu Nueve Helvecie, kjer sem živel. V tistem času je to bil znan licej in moji sošolci so bili iz različnih mest. Nekateri so prihajali iz zaselka imenovanega Colonia Delta, ki je bila kolonija nemških kmetov, tam se je govorilo nemško in vsi med seboj so si izposojali orodje za delo na polju. Licej je imel program izmenjave s srednjo šolo v švedski Uppsali, tako da so nas vsako leto obiskali trije ali štirje švedski dijaki, skupina Urugvajcev pa je odšla na Švedsko. Jaz sem tja odpotoval leta 1999, ostal sem mesec dni, živel sem pri švedskih dijakih in hodil v tamkajšnjo šolo. To je bilo moje prvo potovanje v Evropo in prvič v življenju sem videl sneg. Zahvaljujoč pomoči švedske srednje šole smo kmalu dobili učilnico za računalništvo s povezavo do interneta, tako da sem veliko časa preživljal tam.
Kdaj in zakaj ste začeli poučevati na naši šoli?
Začel sem pred kakimi tremi meseci. Enkrat na mesec sem poučeval na sosednji gimnaziji in tam sem izvedel, da na vaši šoli iščejo lektorja za španski jezik.
Zdaj gotovo že dobro poznate našo šolo. Kakšna se vam zdi? Kakšni se vam zdijo profesorji?
Šole še ne poznam tako dobro! Zato še ne morem podati nekega mnenja. Poznam samo profesorje tujih jezikov, ki so zelo vesela in simpatična skupina, ki se med seboj pogovarja v petih različnih jezikih. Poznam tudi nekaj administrativnih delavcev, ki so vedno zelo prijazni in veseli. Ravno to veselje, simpatičnost in zanimanje za ostale olajša delo in gotovo tudi učenje.
Se vaš način poučevanja zelo razlikuje od stila naših profesorjev? Ali lahko primerjate značilnosti tipičnega slovenskega in španskoameriškega učitelja? V čem sta si podobna in v čem se razlikujeta?
»Moj stil« je drugačen, ker imam drugačno pedagoško izobrazbo (tako na univerzi kot na učiteljišču), pa tudi ker moja naloga na gimnaziji ni samo poučevanje po učnem načrtu, pač pa predvsem poučevanje posebnih tem, razreševanje jezikovnih problemov in druga posebna področja, ki pritičejo vlogi lektorja in rojenega govorca. Tako je, denimo, moj odnos do slovenščine pri pouku precej drugačen. Španska Amerika je zelo velika in sam nisem obiskal niti polovice držav. Tam so učitelji pravzaprav podobni tukajšnjim. Podobni so si pri pedagoških metodah in različni v odnosu do tujih jezikov. Tako v Latinski Ameriki kot v Španiji, deloma zaradi pomembnosti španščine v svetu, ni takega poudarka na učenju tujih jezikov.
Nam lahko zaupate kako anekdoto, ki se vam je pripetila na naši šoli?
Mislim, da sem tukaj prekratek čas, tako da še nimam kakih zabavnih anekdot. Edino, kar mi pade na pamet je, da sem bil enkrat sam z dijaki in kar nekaj minut nismo mogli vstopiti v eno učilnico, saj je ključ vrata le zaklepal ne pa tudi odklepal. Problem je bil v tem, ker je bila ta učilnica na koncu druge, tako da smo ves ta čas čakali v drugi učilnici, kjer pa niso mogli začeti pouka, dokler mi nismo odšli.
Kakšni se vam zdimo dijaki naše šole? Nas lahko primerjate s španskoameriškimi dijaki? Katera je največja razlika?
Poznam le dijake, ki jih poučujem, majhen delež torej. Ampak ti so zelo pozorni in prizadevni. Menim, da imate Slovenci dar za tuje jezike. V tem se zelo razlikujete od Argentincev in Urugvajcev. Nemogoče je primerjati slovenske dijake z južnoameriškimi. Vseeno bi rad povedal, da je trenutno v Urugvaju in Argentini velika socialna in ekonomska kriza, ki se odraža na vseh delih družbe, tudi v poučevanju, kjer so socialni konflikti, revščina in nasilje zelo vidni. Iz tega razloga je v nekaterih konteksih (posebej v soseskah na obrobju velikih mest) biti učitelj v srednji šoli izjemno težko, četudi zelo pomembno za družbo na splošno.
Anja Žerjav
