Namen poezije je, da razgalja

Bernarda Jelen – profesorica slovenščine in zgodovine po izobrazbi, pesnica in vsestranska literatka ter nenazadnje nepogrešljiv del naše šole. Večina vas jo verjetno pozna zaradi njene vloge šolske knjižničarke in zaradi njenega sodelovanja pri organiziranju literarnih dejavnosti na šoli. Pa ste vedeli, da si je gospa Jelen s svojim pesniškim talentom od začetka objavljanja pesmi v letu 2010 prislužila množico objav v priznanih slovenskih literarnih revijah in si ustvarila ime poznane in odlične pesnice? Poetikon, Lirikon, Sodobnost, Mentor, Apokalipsa,Vpogled, Cicido in Ciciban so nekatere od revij, ki so na svojih straneh že natisnile njena dela, ta pa so bila v okviru Zlatega čolna 2015 in projekta A boste poezijo prevedena tudi v poljščino in češčino.

Po toliko objavah in javnih predstavitvah je Bernarda Jelen v lanskem šolskem letu stopila v naslednji logični korak svoje pesniške kariere – izdala je knjigo z naslovom InKUBAtor, ki jo je najprej predstavila v knjigarni Antika, nato pa še na našem lanskem Kulturnem maratonu.

Kdaj nastajajo vaše pesmi?

»Moje pesmi ne izbirajo časa in vremena, nimam orodja, s katerim bi jih uspela utesniti, ujeti v okvir. Utrnejo se kot posledica izkušenj, občutkov, opazovanja ljudi, življenja. Besede le spontano organiziram in nastane pesem. Pisanje je zame naravno in čisto dejanje.«

Se k svojim pesmim vračate in jih spreminjate, izboljšujete ali jih pustite nespremenjene?

»Zelo malo jih popravljam, skoraj nič, preprosto nimam časa za spreminjanje, kaj šele za mukotrpno tuhtanje. Vsakdan je preveč bliskovit, poln in mamljiv, da bi popravljala.«

Kako dolgo, se vam zdi, zori ideja za posamezno pesem?

»Čas je pri nastajanju pesmi zelo relativen, ideje pa se utrnejo nepričakovano. Ne bi mogla reči, da obstaja dolžina zorenja ideje. Pesem lahko nastane v trenutku ali pa dvajset let po nekem dogodku.«

Svoje pesmi raje interpretirate sami ali jih brez zadržkov prepustite tuji interpretaciji? Zakaj?

»Všeč mi je, če jih interpretirajo drugi, slišijo se dobro, ko so tako malo oddaljene in lepe. Če jih interpretiram sama, se me vedno dotikajo in grejo skoraj fizično skozi telo. Nekoč jih je v večerni oddaji Literarni nokturno brala Nina Valič, bilo je čarobno.«

Kako dolgo je nastajala vaša knjiga?

»Pesmi iz In(KUBA)torja so intenzivno nastajale tri mesece, potem so nekaj časa počivale, nato so spremenile zunanjo obliko in se znašle v knjigi. Ko izide tvoja knjiga, je občutek dober, zanimiv, unikaten in prav poseben.«

Poezija na splošno avtorja čustveno razgalja. Menite, da vaša poezija zaradi svoje intimnosti razgalja še bolj? Je tako zaseben del sebe kdaj težko dati svetu v ogled?

»Zavedam se, da poezija razgalja, zame je prav to tudi njen namen. Ne predstavljam si, da bi pisala na način, ki ne bi bil v skladu z mojo naravo in izkušnjami. Verzi bi lagali, to ne bi bila jaz, ne bi bile moje pesmi, na ta način pa ne znam pisati. To pomeni, da ostajam iskrena.«

Kakšna je vloga poezije v vašem življenju na splošno?

»Poezijo težko ločim od življenja, dodala bi le, da je obratno; da ima življenje glavno vlogo v mojih pesmih. Res pa je, da zelo rada živim.«

Kako bi sami opisali svojo poezijo?

»Hmm, kaj pa vem, rekla bi, da je intimna in izkustvena, ker se v pesmih zrcali življenje, ki ga občutim na lastni koži.«

Komu bi predlagali branje svoje knjige?

»Vsem, ki so radovedni in bi želeli izvedeti, kaj se je dogajalo, ko sem potovala skozi obdobje In(KUBA)torja.«

Kakšni so načrti za prihodnost? Je v delu že nov material za objavo ali boste v svet najprej v miru pospremili to knjigo?

»Težko bi načrtovala prihodnost, sploh kadar gre za poezijo, saj snov jemljem iz življenja – to pa je nepredvidljivo. Vem le, da bom še pisala.«

Nika Gradišek

Foto: Katja Grobelnik