Tudi letos je bila organizirana ekskurzija v München. V okviru OIV smo se ob spremstvu profesoric: Andreje Lorenčak, Tanje Petrič, Damjane Rebek in Nataše Peunik ter vodnika Mohorja Hudeja (TA Komptur), 8. maja odpravili v bavarsko prestolnico.
Mesto München je z 1,4 milijona prebivalcev tretje največje v Nemčiji, za Berlinom in Hamburgom. Leži na jugu te države in je od Celja oddaljeno približno sedem ur vožnje z avtobusom (odvisno od razmer na cesti, predvsem pa čakalne dobe pred predorom Karavanke).
S postajališča Glazija smo se gimnazijci z dvonadstropnim avtobusom odpravili že ob četrti uri zjutraj. Med ekskurzijo smo se srečevali z dosti višjimi cenami, kot smo jih vajeni pri nas, prvič že na prvem postajališču v Avstriji, ko je bilo za kakav potrebno odšteti dobre tri in pol evre.
Da ne bi bila vožnja predolga, smo se ustavili ob Bavarskem jezeru (Chiemsee), ki je največje v nemški zvezni deželi Bavarski. Ladja nas je zapeljala na otok Herreninsel sredi jezera, kjer je sledil sprehod do gradu Herrenchiemsee, ki je kopija pariškega Versaillesa in ga je dal zgraditi Ludvik II, znan tudi kot Labodji kralj. Od sedemdesetih predvidenih prostorov je dokončanih, v celoti opremljenih, le dvajset. Pred gradom je postavljen baročni vrt, ki posnema versajske vrtove, v notranjosti gradu, kjer smo imeli tudi voden ogled v slovenščini, pa velja omeniti kar 98 metrov dolgo dvorano ogledal, ki je največji grajski prostor v Nemčiji.
Obiskali smo tudi Nemški muzej v Münchnu, kjer smo se lahko preizkusili marsikatero tehnično področje (fotografija, tekstilstvo, ladjevje, astronomija, letalstvo). Polni novih vtisov smo se odpeljali do hostla, kjer smo se namestili in večerjali. Zvečer je sledil sprehod do centra mesta, tam smo imeli nekaj prostega časa.
Naslednji dan je bilo sicer bolj vetrovno vreme, a smo si kljub temu ogledali arene Allianz. Sprehodili smo se po notranjosti, si ogledali konferenčno sobo, slačilnice nogometašev, izvedeli marsikateri podatek o samem stadionu in seveda o klubu Bayern München. Na primer: trava na stadionu nikoli ne zamrzne, saj jo lahko s talnim ogrevanjem segrejejo za 18 °C.
Nato smo se odpravili v BMW-jev muzej, kjer so na svoj račun prišli vsi ljubitelji tega avtomobilskega giganta. Nasproti muzeja je postavljen BMW Welt (BMW-jev svet), poslovno središče, v katerem lahko obiskovalci pridejo v stik z njihovimi najnovejšimi modeli, se seznanijo z njihovimi načrti za prihodnost in se morda odločijo za nakup novega jeklenega konjička. Po kosilu smo se po bavarski prestolnici lahko sprehodili sami in jo spoznavali na lastno pest. Prosti čas smo izkoristili, da smo se dodobra razgledali po mestu, se odpočili v kakšni od številnih gostiln, se sprehodili po tržnici, kupili kakšen spominek in začutili utrip mesta. Zvečer smo se ustavili tudi v tradicionalni pivnici Löwenbräu. Okusili smo odlično tradicionalno hrano – svinjsko pečenko z zeljem, kruhovimi cmoki in omako.
Leta 1972 so bile v Münchnu olimpijske igre. Seveda smo se zadnji dan odpeljali še do njihovega prizorišča. Povzpeli smo se na olimpijski stolp, od koder smo imeli prelep panoramski pogled na mesto. Na stolpu je urejen tudi manjši muzej rock’n’rolla, v katerem smo lahko zagnali tudi jukebox in prisluhnili rock glasbi.
Po ogledu olimpijske vasi smo se še zadnjič odpravili v center mesta in se sprehodili še po tistih ulicah, ki jih prej nismo videli, pojedli še zadnje preste in bavarske klobasice in se počasi odpravili proti domovini.
Matija Cvikl
