Velikokrat se govori o humanitarnosti in vse prevečkrat se jo obeša na veliki zvon. Prava humanitarnost pa je v resnici le tista, ki ne išče javne pohvale in zahvale, pač pa izvira iz dobrote srca in plemenitosti duha. Iz spoznanja, kako zelo je vse minljivo in da smo na začetku in na koncu, a nič manj tudi vmes, vsi samo ljudje. Tisti tam na vrhu in tisti tam spodaj, ki jih tudi v Sloveniji ne manjka.
Včeraj nas je obiskal eden takih – kozjanski revež in posebnež Franček, po domače Žagmošter. Pred leti ga je v bližini Dobja, v razpadajoči koči, kjer je živel z mamo in je kasneje pogorela, za svojo ganljivo knjigo Korenine, v kateri je upodobil kozjansko »kasto« postaranih garačev, fotografiral mojster fotografije in življenja Vinko Skale. Meni je pripadla naloga, da sem takrat posnel vso tisto ljudsko modrost, ki je kljub bolezni Franček premore v izobilju, človeka pa nasmeji in razžalosti hkrati. Razstava fotografij je skupaj z zvočnimi posnetki kakšno leto pozneje požela nemalo simpatij in pohval tudi med »visokimi politiki« v Bruslju.
Frančkova življenjska želja je bila, da bi enkrat videl gimnazijo od znotraj in da bi v razredu smel dijakom tudi kaj povedati. Pri 79-ih se mu je želja končno uresničila. V šolo ga je pripeljal Vinko, v moji pisarni smo ga lepo sprejeli tajnica Petra in »trije mušketirji« (tretji je bil Frančkov sokrajan, naš Branko Bezgovšek), potem pa smo po dogovoru s prof. Tuškovo v 2. a odščipnili pol ure geografije. Franček je »nastopil« v svojem slogu, fantje in dekleta pa so bili res zlate duše – spoštljivo in molče so prisluhnili vrvežavim Frančkovim besedam o vsem mogočem.
Ko smo se poslavljali, je na Frančkovem obrazu žarel nasmeh zadovoljstva in sreče, mi pa smo v sebi čutili neko posebno svetlobo. Tisto, ki nam je dana le v trenutkih, ko iskrena, prvinska ljubezen do sočloveka doseže najgloblje kotičke srca in duše.
Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju
