Si predstavljate, kako bi bilo bivati in se šolati v tujini? To so gotovo sanje marsikaterega dijaka. Šest naših dijakinj je letos imelo to priložnost, saj so se v sklopu projekta Erasmus + ka122 udeležile enomesečne mobilnosti v Franciji, Španiji in Nemčiji.
Da bi svojo izkušnjo predstavile dijakom 2. letnika, smo z njimi v torek, 8. junija, v večnamenski dvorani Gimnazijka organizirali pogovor. Povezovala ga je profesorica Nataša Peunik, ena od koordinatoric projekta, v njem pa so sodelovale dijakinje: Taja Čerčnik, 3. č, Eva Založnik, 3. f, Zoja Kalar, 3. d, Lena Pekošak, 3. b, Eva Štemberger, 3. e, in Ema Oblak, 3. b.
V Španiji učitelje tikajo
Eva in Taja sta januarja odpotovali v Španijo, v mesto León, kjer sta obiskovali srednjo šolo, primerljivo z našo gimnazijo, Instituto de enseñanza secundaria Ordoño II, León, kjer sta bili v razredu skupaj z dijaki letnika 2005. In katere so najbolj opazne razlike med špansko in slovensko šolo? »Šolska ura traja 50 minut, dnevno pa imajo Španci 6 ur, med njimi je petminutni odmor in glavni odmor za malico, ki traja pol ure,« nam je zaupala Eva. V Španiji je šolski sistem nekoliko drugačen od našega, saj imajo ocene od 1 do 10 in so večinoma brez ustnega ocenjevanja. Ocenjeni torej nista bili, kako pa sta sodelovali pri pouku? »Že takoj na začetku sva imeli tri predstavitve o Sloveniji, ki jo Španci precej slabo poznajo, da sva jim malo približali našo državo,« je povedala Eva. Po tem, kar sta na tamkajšnji gimnaziji videli, menita, da smo dijaki v Sloveniji zaradi šole pod veliko večjim stresom, kot so tamkajšnji učenci. »V Španiji je snov manj obsežna, pouk pa poteka tudi bolj lahkotno in dijaki nimajo toliko zadolžitev,« sta nam pojasnili. Zanimivo se jima je tudi zdelo, koliko slabše je tehnološko opremljena notranjost njihove gimnazije: »V učilnicah so zelene table in bele krede, namesto projektorjev pa imajo televizorje,« sta povedali Taja in Eva. Povedali sta še, da imajo španski profesorji z dijaki veliko bolj oseben odnos kot profesorji pri nas: »Dijaki profesorje tikajo in kličejo po imenu,« sta povedali in dodali, da sta zato dobili občutek, kot da profesorji ne zasedajo avtoritativnih položajev, ampak so njihovi prijatelji. Poleg šole sta spoznali tudi čas po pouku: »V prostem času se Španci po pouku družijo, med vikendi pa preživijo večere v barih in velikokrat igrajo namizni nogomet.« Kako pa sta Taja in Eva preživljali prosti čas? »Hodili sva v fitnes, se družili ter poskusili razne tipične španske jedi,« pravita in dodata: »Najbolj všeč sta nama bili paella in churrosi.« Bilo pa je tudi kar nekaj priložnosti za spoznavanje krajev. Ogledali sta si razne znamenitosti, kot so kraljeva palača v Madridu, vas Riaño, zgodovinsko nahajališče zlata Las Médulas …
V Franciji so mobilni telefoni med poukom prepovedani
Lena in Zoja sta mesec dni preživeli v Laonu, v Franciji, kjer sta »obiskovali gimnazijo Lycée Pierre Méchain, na kateri pouk kakšen dan traja nekoliko dlje od našega, tudi do šeste ure zvečer,« je povedala Lena. Tako kot v Španiji imajo tudi tu večinoma pisna ocenjevanja, le da so tu ocene razvrščene od 1 do 20. »Vprašanja na testih so večinoma zastavljena tako, da dijaki na njih odgovarjajo v obliki esejev, tako dijake kar se da dobro pripravijo na maturo,« sta izpostavili. Pri nas pri pouku se mobilni telefoni kar uporabljajo. Kaj menite, je v Franciji enako? »Uporaba mobilnih naprav med poukom je tam prepovedana, zato pa uporabljajo več zvezkov in učnih listov ter manj učbenikov,« sta povedali. Zanimivo se jima je tudi zdelo, da na tamkajšnji gimnaziji po hodnikih ni klopi, zato dijaki med odmori sedijo kar na tleh. Veliko ljudi pa ima o Francozih stereotipe, da imajo radi polže in so nori na sir. Pa je res tako? »Potrdiva lahko, da obožujejo sir, saj ga jedo po vsakem obroku, poleg njega pa radi prigriznejo tudi razne rogljičke in sladice. To, da si Francozi za predjed radi privoščijo polže, pa ne drži. V resnici je ravno nasprotno, saj jih mnogi ne marajo,« je povedala Lena. V Franciji nista sodelovali samo v šolskih dejavnostih, ampak sta jima neki vikend njuna gostitelja razkazala Pariz, kjer sta si ogledali muzej Louvre, Eifflov stolp, Disneyland in znamenite vinske jame šampanjca.
V Nemčiji so šolske ure dolge 90 minut
Eva in Ema sta marca odšli v Nemčijo, kjer sta v mestu Erding obiskovali poklicno šolo FOSBOS Erding, in sicer 12. razred. Se vam zdijo šolske ure pri nas dolge? No, v primerjavi s temi v Nemčiji niso. »Začudeni sva bili nad dolžino šolskih ur. Tam namreč trajajo kar 90 minut, nato imajo 15-minutni odmor,« je povedala Eva. Najprej sta se bali, da se jima bo pouk preveč vlekel, vendar sta nato ugotovili, da so jima tam šolske ure hitreje minevale kakor naše. »Veliko več je timskega dela in dijaki so skoraj vsako uro imeli predstavitve, kjer so morali o svojih projektih poročati pred razredom. Tudi pri podajanju snovi so profesorji imeli manj dela in so bili dijaki bolj prepuščeni samostojnemu delu,« sta nam navdušeno pojasnili. Za nemški šolski sistem so značilni obsežni referati in testi, ki so lahko krajši (20–30 minut) ali daljši (2 šolski uri). Povedali sta tudi, da je šola precej napredna: »Vsi lahko med poukom uporabljajo mobitele in šolske tablice, kamor jim profesorji nalagajo snov,« nam je zaupala Ema. Ta šola je, za razliko od prej omenjenih, poklicna. Ali se jima je kateri predmet še posebej vtisnil v spomin? »Najbolj sva sodelovali pri angleščini, ker sva tudi največ razumeli. Veliko jih je v šoli namreč govorilo bavarščino, ki je težavna za razumevanje tudi tistim, ki sicer znajo tekoče nemško. Zelo zanimiv pa se nama je zdel tudi predmet ekonomija, ki je potekal samo v angleškem jeziku,« je povedala Eva.
Vse dijakinje so priznale, da so na začetku z jezikom imele kar nekaj težav in zadržkov, vendar so se hitro navadile in bile »prisiljene« govoriti njihov jezik, saj je znanje angleščine tamkajšnjih prebivalcev bolj šepalo. Pri tem pa so jim tudi zelo pomagali njihovi gostitelji, ki so bili izredno potrpežljivi in so jih lepo sprejeli. Z njimi so navezale stike in jih čez poletje tudi povabile k sebi domov, da jim razkažejo našo državo.
Njihovi tukajšnji profesorji so bili glede izmenjave precej prizanesljivi in so razumeli, da so se v tujino šle izobraževat in ne na dopust. Tako so ob vrnitvi v Slovenijo v šoli imele številne ugodnosti, kot so zmanjšan obseg snovi na testih, ustna ocenjevanja namesto pisnih, predstavitve pri predmetih namesto redne ocene, nekaterih testov pa jim pri nematuritetnih predmetih sploh ni bilo treba pisati.
Med predavanjem v Gimnazijki so se nam preko video klica javili tudi dijaki, ki so trenutno na mednarodni izmenjavi v Strasbourgu, kjer z dijaki gimnazije Lycée international des Pontonniers razpravljajo o evropskih vrednotah in varovanju biotske raznovrstnosti.
Sveti Avguštin je rekel: »Svet je kot knjiga in tisti, ki ne potuje, je prebral samo eno stran.« To lahko potrdijo tudi naše dijakinje. Erasmus + je izjemen projekt, ki mladim omogoča izobraževanje na izmenjavah, pri tem pa jim EU krije potne in praktične stroške izvedbe dejavnosti v zvezi z izmenjavo. S tem, ko potujemo, se učimo tujega jezika, s spoznavanjem tujih kultur pa si tudi širimo svoje obzorje in krepimo medosebne odnose. V prihodnjem šolskem letu se nam obetajo številne nove dejavnosti, za katere upamo, da bo na njih udeležba čim večja.
Eva Mlakar
Foto: Tea Belak
