Koncert Mešanega mladinskega pevskega zbora I. gimnazije v Celju
in memoriam Ciril Vertačnik (1935–2021)
Težko smo ga pričakovali in končno dočakali: koncert Mešanega mladinskega pevskega zbora I. gimnazije v Celju. V sredo, 29. septembra, so naše pevke in pevci pod vodstvom Tomaža Marčiča izvedli prvi samostojni koncert v živo po skoraj dveh letih. Čeprav se je iz znanih razlogov zbor predstavil v nekoliko okrnjeni zasedbi, na odru je bilo nekaj več kot 50 pevcev, pa tudi dvorana prvič ni pokala po šivih, se je z doživetim in predanim petjem skrbno izbranega repertoarja v dvorani ustvarilo neverjetno čustveno, skorajda intimno vzdušje. Kakor nam je zaupala profesorica Duška Veronek, bivša zborovska pevka, je bil zanjo »koncert preplet nostalgičnih spominov na gimnazijski zbor 70-tih let s kultnim zborovodjem Cirilom Vertačnikom – Cicom ter čustvenega doživljanja odličnega petja energije in radosti polnih sedanjih gimnazijcev.” Profesorica Veronek je poudarila, da skupno ustvarjanje združuje, plemeniti in osrečuje. “Tako je bilo v mojih gimnazijskih letih in tako je na srečo še danes. V to so me prepričali srčni pevci z odličnim zborovodjem.«
Per aspera ad astra je bil koncertni poklon zborovskim zvezdam. V prvem delu smo v spomin na Cirila Vertačnika (1935–2021), zelo priljubljenega celjskega zborovodjo in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi zelo uspešnega zborovodjo gimnazijskega mešanega
zbora, prisluhnili pesmim, ki so vsaka po svoje povezane z njegovim ustvarjalnim in poustvarjalnim delom. Kakor se Cirila Vertačnika njegovi številni pevci spominjajo kot človeka izjemne topline in muzikalnosti, tako so toplo in muzikalno izzvenele izvedba njegove skladbe Šumijo gozdovi domači, njegova priredba Yesterday in njemu ljubi pesmi Rasti, rasti rožmarin in Glejte, že sonce zahaja. Skladbi Šumijo gozdovi domači in Glejte, že sonce zahaja sta ob spremljavi harmonike v dvorani pričarali posebno vzdušje, ki je marsikoga ganilo, čutiti je bilo tudi prav posebno povezanost med ustvarjalci in publiko. Nepozabno sinergijo je začutila tudi gospa Mojca Lipnik Vertačnik, hči pokojnega Cirila Vertačnika.
V drugem delu koncerta je zborovska zasedba izpred dveh let obudila spomin na mednarodni zborovski festival Praga cantat 2019, na katerem je zbor posegel med zvezde: v dveh kategorijah je namreč prejel zlato plaketo, v kategoriji mešanih zborov celo 1. nagrado, poleg tega pa še nagrado za izjemno dirigiranje in najboljši tekmovalni program. S tekmovalnimi skladbami So fahr ich hin, Chantez, O sapientia, Im stillen Grunde, Sing joyfully in I’m gonna sing so pevci in zborovodja ponovno navdušili poslušalce. Skoraj neverjetno se zdi, da so po dveh letih koronskega molka lahko v pičlem enem mesecu obnovili in na zavidljivem nivoju predstavili tako težek zborovski program. To zmorejo le najbolj predani odlični pevci.
V tretjem delu koncerta, ki so ga izvajalci poimenovali Musica noster amor, je zbor zapel venček pesmi izključno po izboru pevk in pevcev. Mladostna energija je napolnila dvorano Narodnega doma ob uspešnicah Dancing queen, Mamma mia in Lutka. Zelo povede pesmi Po poljube, Stoj, Marija in Heal the world pa so se še enkrat več globoko dotaknile poslušalcev. Koncert je po srčni in prisrčni zahvali pevcev maturantov zborovodju Tomažu Marčiču zaokrožila optimistična in razigrana – v zboru velja skoraj za himno – Oblak za dva.
Bil je čudovit večer z mnogimi poudarki. Za pevce maturante morda čustveno najbolj polni so bili trenutki slovesa in iskrene zahvale za ves čas, zanos in energijo, ki so jih v svojih gimnazijskih letih namenili pevskemu zboru. Z majhno pozornostjo in cvetom sta se zborovodja in ravnatelj dr. Anton Šepetavc poslovila od vsakega posebej. Odšlo je skupaj dvajset pevcev maturantov dveh generacij: generacije 2020 in generacije 2021. “Odšli so odlični, predani in zanesljivi pevci, s katerimi je zbor dosegel kar nekaj zvezdnih trenutkov. To so pevci, ki so zboru in šoli zelo veliko dali,” je hvaležen Tomaž Marčič. Bilo mu je, kot pravi, “v veliko veselje in čast delati s temi mladimi navdušenimi pevci in spremljati njihovo pevsko dozorevanje.” Včasih se mu zdi “skoraj neverjetno, s kakšno dobro voljo so kljub mnogim šolskim obveznostim prihajali na vaje in v najpomembnejših trenutkih iztisnili iz sebe res vse, kar znajo.”
Bil je večer za obujanje spominov in izražanje hvaležnosti. V svojem nagovoru se je ravnatelj dr. Anton Šepetavc spomnili tudi na ta teden umrlega bivšega dijaka Antona Kolarja, akademskega glasbenika, multiinstrumentalista, umetniškega vodjo in dirigenta številnih evropskih orkestrov ter direktorja beograjske in hamburške filharmonije. Kolar je ob 200-letnici naše gimnazije leta 2008 posebej za to priložnost napisal veličastno simfonično suito Friderik in Veronika, potem pa tudi sam v dvorani Golovec dirigiral orkestru Slovenske filharmonije in štirim zborom (eden od teh je bil naš, trije iz Ljubljane).
Po koncertu je tako ostala le ena izvajalcem in publiki skupna želja: da bi takšni koncertni dogodki lahko spet redno polnili dvorane.
