Anuška Anderlič Zakonjšek, Anastasia Carai in Patricija Šimanovič (vse 3. e) so sodelovale na natečaju Evropa v šoli. Letošnja tema natečaja je bila Ustvarimo še boljši jutri. Anuška in Anastasia sta svoja eseja povezali s ciljem odprave revščine po svetu, Patricija pa je likovni izdelek povezala s ciljem večje enakopravnost žensk in moških ter krepitvijo vloge vseh žensk in deklic. Vse tri so med regijskimi nagrajenkami, zato jim iskreno čestitamo. Njihova dela si lahko ogledate oz. preberete v nadaljevanju.
Likovni izdelek Patricije Šimanovič: Glava okostnjaka predstavlja enakost ljudi pod kožo in po smrti. Na vrhu glave sta postavljena simbola spolov, ki se držita skupaj, delujeta kot mehanizem in sta v sožitju, njuna rdeča barva pa je kri, ki nas vse, ženske ali moške, druži v enakosti. Vrtnice v očeh so simbol nečesa dobrega in upanja, saj se skozi vrtnice vidi rožnata pot. Pest vkleščena med čeljustmi v zaporu zob, prekrižana z dvema trakcema. En trak so ženske, drug trak pa deklice. Spodnji del torej predstavlja, da je potrebno ustaviti nasilje nad ženskami in deklicami.
Anuška Anderlič Zakonjšek: NI MI VSEENO!
Koga zjutraj sonce kliče?
Le komu je ta dan poslan?
Nekdo v smetnjaku kruha išče,
od življenja utrujen in zgaran.
Zašli smo, zašli. Z zaprtimi očmi gledati svet je kapitalistično. V tej ulici smo se znašli zaradi pohlepa in želje po hitri pridobitvi bogastva, hkrati pa pozabili na milejši režim, ki je kapitalizmu pravo nasprotje – socializem. Morda smernice tega niso bile pravilno zastavljene oziroma ga določeni niso hoteli spoštovati. Kako je bilo v tistih časih, ko je bilo v proizvodnjah zaposlenih dobrih tisoč in je lahko vsaka družina dopustovala na obali? Precej cvetoče je bilo, kajne? Verjetno bi bil to še danes najboljši režim brez revščine, če bi ga vsi spoštovali.
V nastali situaciji tudi naravni viri igrajo svojo vlogo. Danes vsa mogoča tehnologija dovoljuje, da bi vsak košček zemlje lahko napajala voda, energijo bi pridobivali s soncem na sijočih in vročih celinah, oziroma veter na vetrovnih območjih. Če bi v Afriki uredili sisteme namakanja, bi tako izkoristili veliko vodnatost rek, povečali pridelovalne površine in pašnike, posledično ne bi bilo težav s prehrano. Z veseljem bi gledala afriške otroke, kako se polni energije podijo za žogo.
Ne bi bilo slabo, če bi lastnikom naftnih izvirov stopili na prste, podprli električne avtomobile, zmanjšali porabo nafte, s čimer bi se omilil tudi cenik teh za življenje tako pomembnih dobrin. Avtomobilska industrija in želja po vstopu v vesolje bi lahko delež dobička namenili za odpravo revščine, in kljub vsemu na izpiskih še vedno imeli dovolj visok znesek za nadaljnje upravljanje.
Najnižja točka dostojanstva sta lakota in žeja, ki bi lahko bili že zdavnaj odpravljeni, če bi sredstva, namenjena oboroževanju in pohlepu za tujimi ozemlji, namenili izboljšanju socialnega položaja revnih. Primer prakse v naši državi so tajkuni, ki so v nekaj mesecih, letih neverjetno veliko zaslužili na račun izkoriščanja najrevnejšega sloja prebivalstva. Ti posamezniki, ki si kopičijo neznane vsote denarja, žal ne vidijo poti pred seboj. Vzpostaviti bi bilo treba davke in dajatve za vse, ki imajo bogastvo večje, kot ga lahko in ga bodo kdajkoli porabili. Že Ernest Hemingway je dejal, naj človek ne premišljuje o tistem, česar nima. Naj raje premišljuje o tem, kaj bo naredil s tistim, kar že ima. To je velika napaka voditeljev, ki se je sploh ne zavedajo. Odlične so humanitarne akcije, kjer srčni ljudje pomagajo revnim, na vso žalost celo pri prehrani otrok v vrtcih in šolah.
Pristopi in me prosi,
naj s kovancem mu polepšam dan.
Zvečer pa luna ga poboža,
ko v parku leže sam.
Trenutno res ni veliko v moji moči, morda pa pridem kdaj na položaj in uresničim zamisli ter ideje: delavec ne potrebuje od lastnika podjetja tri do deset nadrejenih z nekajkrat višjo plačo, kot jo ima delavec, ki opravlja svoje delo. Psiholog dr. Aleksander Zadel, kandidat za Boba leta 2013 se je izrazil: »V petih minutah boste našli direktorja, ki vam bo razložil, da je njegova plača, 177-krat višja od tiste, ki jo dobiva tajnica v istem podjetju, čisto v redu. To je možno samo v človeški vrsti. En lev ne poje sedemnajst gazel samo zato, ker jih lahko, zato ker je šef krdela.« Se kdaj vprašate, kolikšne so nagrade in honorarji glasbenikov, filmskih igralcev in športnikov? Že res, da delajo umetniško zelo vredno delo, ampak veliko delo opravlja tudi čistilka na javnih prostorih, ki očisti straniščno školjko in pomete cigaretne filtre prej omenjenih. Postavila bi finančno mejo. In ko bi katera koli oseba to finančno mejo presega, bi morala preostanek zaslužka nameniti odpravi revščine. Lepo bi živela trenutna generacija, verjetno še katera za nami.
Vse skupaj zveni precej kritično. Ampak takšen je moj pogled na vodilne. Srce se mi joče, ko vsako jutro na poti do šole srečujem fanta mojih let s strgano šolsko torbo, sredi zime brez rokavic in kape, komaj v jesenski vetrovki, revež. Vsi se mu posmehujejo, ker fant tudi fizično malce izstopa. To so ljudje, ki bodo morda kdaj na položajih in kopičili poslikan papir. Ni lepo, da se tako izrazim, pa vendar bi komu kdaj privoščila, da preizkusi življenje tega reveža vsaj za en dan. Cankar je dejal, da senca bolečine sega daleč in ugleda jo človek, ko še komaj sluti bolečino samo. Nazadnje je zunaj deževalo, pa mu je veter zlomil dežnik. Dala sem mu svojega. Bolje se počutim, če sem sama do kolen mokra brez dežnika, kot pa da njega gledam brez vsega vsak dan. Najraje bi ga prijela za roko, peljala v trgovino po obleko in obutev, hkrati pa nasmejala svoje srce.
Upam, da bom čez kakšnih petnajst let kot doktorica medicine lahko obiskala naše ljudi, ki se bodo pobrali iz revščine, potem pa še »hop« na črno celino objet napredek. Veselilo bi me, če bi kakšna poved iz napisanega ganila še katero občutljivo srce srce, mene prizori ganejo vsak dan, večkrat.
Lepo bi bilo videti polna lička otrok, ki bi se zjutraj zbudili v toplem domu, se do sitega najedli in umili s toplo vodo. Svet bi bil lepši, cvetoč, sijoč.
Ni mi vseeno, kaj se dogaja,
Ni mi vseeno, kaj se okrog nas godi.
Rezino kruha v vsaka usta,
naj vsakdo sit v noč zaspi.
(Staška Zakonjšek)
Anastasia Carai: REVŠČINA DUHA
Počasi sem hodila ob deroči reki. Mogočna kaplja se je iztrgala iz objema oblaka. Zaživela je svoje življenje in ravno v trenutku sreče se je odpovedala svobodi in se potopila v rjavo, mogočno reko, ki je neusmiljeno drvela mimo. Tokrat je bila še bolj mogočna, graciozna. Hitro je plula mimo in se zame ni niti zmenila. Želela sem biti tako svobodna, tako srečna. Solze so bile hitrejše od njenega toka. Plule so po mojem obrazu. Ustvarjale kanale in tako sledile druga drugi. Bile so tako odvisne od drugih mimo drsečih, da niso našle svoje poti. Slepo so strmele druga za drugo. Brez lastne ideje in želje po nečem novem. Kot jaz. Domov nisem želela. V ušesih sem že slišala krik očeta, zbadljivke in grožnje. Že sem čutila kako se na moji koži rojevajo modrice, ki mi jih je povzročil brezčuten udarec. Čutila sem bolečino na vratu, na nogi od nočne svetilke. V grlu cmok zaradi bolečine. Čutila sem srce, njeno željo, da bi se ločilo od pohabljene duše. Želelo je živeti. Biti v ritmu smeha. V ritmu brezskrbnega življenja. Jaz mu tega nisem mogla pokloniti.
Tudi mame ni imel rad. Od takrat, ko je umrla je le enkrat obiskal njeno truplo pokrito s hladno zemljo in prevlečeno z belim marmorjem. Po njeni smrti jo je prepovedal klicati po imenu. Želel se jo je znebiti. Še takrat, ko je bila živa. Celo življenje je delala zanj. Mu kuhala kosila, prala perilo, čistila cigaretne ogorke, prenašala zbadljive posmehe in poglede. Ni je imel rad. Bila je le njegova lutka, ki jo lahko zlorabil in odvrgel. Kot gnil odpadek, ki ni več v rabi. Tudi umrla je zaradi njega. Zbolela je za rakom in svoje zadnje trenutke preživela tam kjer se je počutila najbolj domače. V bolnici. Držala sem jo za čisto preveč postarano roko. Tresla se je dokler nisem nanjo položila svoje, še čisto premajhne ročice. Tistega dne je hudo jokala. Zadnje minute svojega življenja pa je posvetila meni. Še vedno mi njene besede donijo po glavi.
“Tudi brez mene boš lahko živela. Nisi takšna, kot sem bila jaz. Si veliko močnejša. To noč sem imela prelepe sanje. Moje z. Sanjala sem sebe in tebe znotraj mojega okroglega trebuščka. Brcala si vanj z vso močjo. Takrat sem razumela, da boš izredno močna. Sanjala sem kako sem se smejala in čutila tvoj nasmeh. Tedaj sem položila roko na trebušček. Svojo ročico si stegnila k meni. Tedaj sem razumela, da boš tudi ti nekoč ljubeča mati. Sanjala sem kako sem te prvič zazibala v rokah. Bila si še tako majhna, tako nemočna in lepa. S konicami prstov sem se sprehodila po tvoji puhasti glavici in tvoje zelene oči so se zazrle vame. Toliko resnice, ljubezni, toliko življenja se je skrivalo v njih. Zrla si vame in se smehljala. Tako očarljiva si bila. Ko sem se zbudila sem razumela, da to niso bile sanje. Bili so spomini. Lepi, topli spomini, ki so mi oživeli dušo in dali še zadnji dan življenja. Dan, ki ga lahko prežim le s teboj. Vedi, da bom vedlo lebdela nad teboj in te varovala vsega hudega. Vedno bom ob tebi. Ponoči se bom močno stisnila k tebi in ti obrisala boleče solze. Podnevi ti bom poljubila modrikaste roke. Ponoči te bom poljubila, kot nekoč, in ti zaželela lepe sanje. Ne boš me slišala, lahko pa me boš čutila ob sebi. Bodi pogumna. Bodi pogumna živeti to življenje. Občuti poraze in zmage. Spoznaj prijatelje in sovražnike. Ugotovi katera barva ti je najbolj všeč, v katere muzeje najraje hodiš in zvok katere ptičke najraje poslušaš. Piši pesmi, misli, knjige. Naj te ne bo strah lastnih čustev. Joči, kadar boš želela jokati. Smej se na ves glas, ko boš vesela. Poj, pleši, beri, potuj, ljubi in odpuščaj. Stori to, česar nisem storila jaz. Stori to zame. Nikoli pa ne pozabi kako te imam rada. Zbogom, ptička moja.” Zaprla je oči in se potopila v svoj zadnji, večni spanec. Tistega dne sem ostala sama. Oče je vse dni posedal za zaslonom mrtve naprave, vse noči pa preživljal s steklenico v roki. Zame se ni zmenil.
Nekega večera me je za lase zvlekel iz postelje. Med suvanjem v rebra in udarci po obrazu sem čutila smrad tekoče smrti zaradi katere je blaznel. On pa je ubijal mene. Tako sva živela iz dneva v dan. Monotono, sivo, že skoraj črno življenje. Vsak dan sem bila pri njej. Včasih sem zaspala prav tam, na mrzli marmorni plošči. Včasih sem le ležala ob njenem mrzlem telesu in zrla v zvezde. Vse je bilo tiho, niti veter se ni poigraval z jesenskim listjem. Naenkrat pa sem zaslišala petje. Bila je mamina sinička. Tedaj sem začutila topel vetrič, objel me je okoli ramen in mi zapel. Razumela sem. Razumela sem vse kar mi je želela povedati. Začutila sem željo po spremembah, po novem življenju, življenju pretkanim s smehom in ne solzami. Življenju polnim objemov in ne udarcev. Življenju prenapolnjenim z ljubeznijo in ne sovraštvom. Življenje brez revščine, brez stalnega duševnega pomanjkanja. Bila sem revna. Z mamino smrtjo sem izgubila delček sebe, z očetovim pretepanjem pa mi je bila odvzeta svoboda. Obrisala sem si solze, zapustila objem vetra in se odpravila življenju naproti.
Pogosto jo obiskujem. Še vedno čutim tople objeme vetra. Še vedno čutim njeno toplino in ljubezen. A zdaj se k njej vračam vedno močnejša in vedno srečnejša. Zapustila sem očeta in z njim svojo preteklost. Posvetila sem se plesu, branju, poslušanju ptic in pisanju, kot mi je svetovala mama. Edini udarci, ki se me zdaj dotaknejo, so nežni udarci morskih valov, ki butajo v vanje potopljene noge in jih ženejo naprej. Na pot življenja. Spoznala sem kaj je pravo bogastvo. Okusila sem srečo in se prepustila toku ljubezni. Spoznala sem prekrasne ljudi. Prekrasnega moža in mu rodila prelepo bitje. Končno sem razumela kako se odpravi revščina, revščina duha. Želeti si moraš okusiti življenje. Dovoliti si moraš napraviti spremembe. Zapustiti moraš domače ognjišče, ki ni nikoli zagorelo. Verjeti moraš vase in najti smisel svojega obstoja. Vsak dan živeti tako kot da je to tvoj zadnji dan. Smejati tako močno in iskreno, kot da je to tvoj zadnji nasmeh. Ljubiti pa moraš tako iskreno in močno, kot želiš biti ljubljen. Jaz te bom vedno ljubila. Hvala ti mama!
