»Prizadevam si narediti nekaj dobrega za dijake in uresničiti želje, ki jih ti imajo.«
Žan Luka Umičevič je dijak 4. letnika splošne gimnazije. Celjan, vsestranski dijak, navdušen raziskovalec, scenarist, igralec, režiser, predvsem pa nasmejana oseba, ki se v prostem času rada druži s prijatelji. Ti ga poznajo kot živahnega in zgovornega človeka, vedno pripravljenega pomagati in prisluhniti. 12. septembra je bil izvoljen za predsednika Dijaške skupnosti, zato smo mu postavili nekaj vprašanj.
Zakaj si se odločil kandidirati za predsednika DS?
Za kandidaturo sem se odločil predvsem zato, ker si prizadevam narediti nekaj dobrega za dijake in uresničiti ideje, ki jih imajo. Funkcija predsednika Dijaške skupnosti vselej omogoča posamezniku, da lahko zares uresniči predloge in se s tem vključi v dijaško življenje na način, ki tudi drugim prinese dobro. Sem komunikativen, brez zadržkov in nimam težav z organizacijo, zato se mi je zdelo, da bom za to mesto prava oseba, poleg tega pa so me k odločitvi že dolgo spodbujali sošolci in prijatelji. Po dolgem razmisleku sem sklenil, da je 4. letnik pravi čas za kandidaturo, saj je posameznik v tem času že dobro vpeljan v dijaško problematiko, seveda pa spodbujam prav vsakega, ki si želi postati predsednik Dijaške skupnosti v prihodnje (ne glede na letnik), naj poskusi, ker je to zelo lepo opravilo, ki te marsičesa nauči.
Kaj si želiš uresničiti kot predsednik DS? Ali boš kaj naredil ali delal drugače, kot so delali prejšnji predsedniki DS?
Moj glavni cilj je uresničiti projekte po programu, ki smo si ga zastavili in sem ga dijakom predstavil. To vključuje mnoge popestritvene dejavnosti; v letošnjem letu nas (kot že leta prej) čaka Lisičja fešta, na šoli si bomo čas olepšali z več tematskimi dnevi, kakršni bodo jesenski dan s peko kostanja, slovenski dan, zimski dan ipd. Zavedamo se, da tematski dnevi predstavljajo odlično popestritev šolskega življenja in spodbujajo (med)razredno druženje, zato se organizacije teh z ekipo še posebej veselimo. Velik poudarek bo namenjen tudi ideji, ki so si je dijaki še predvsem želeli, in sicer košarkarskemu turnirju. Za prvi letnik (pa tudi višje) imamo v načrtu razširjeno organizacijo programa tutorstva. V dogovoru s timom likovnikov bomo skrbeli za splošno likovno podobo šole, februarja sledita tudi valentinova pošta in pustovanje. Da bi se pa vsi dijaki počutili slišane in bi lahko aktivno prispevali k Dijaški skupnosti, bomo pri dežurnem učencu vzpostavili škatlo s predlogi, kamor bodo lahko dijaki odlagali svoja vprašanja, predloge, pobude, ki jih bomo nato obravnavali na sejah Dijaške skupnosti. Seveda sledi še kaj, kar bo določeno sproti glede na želje dijakinj in dijakov.
Katerega dogodka na šoli v tem šolskem letu se najbolj veseliš?
Osebno se najbolj veselim tematskih dnevov, ker se takrat na šoli vzpostavi prav posebno vzdušje, glasba na hodnikih … – res je prijetno. Se pa tudi zelo veselim Top Classica in predbožičnega časa na Kajuhu.
Si pisec scenarijev za šolske prireditve. Kakšen je tvoj postopek za razvoj scenarija od koncepta do
zaključka?
Proces pisanja scenarija se glede na projekt zelo razlikuje. Nekateri so napisani takoj, v enem dnevu, medtem ko za druge porabiš tudi kakšen teden ali dva. Za tovrstno delo moraš imeti notranji občutek in veselje do pisanja. Prijetna izkušnja je bila predvsem, ko sem s kolegico v preteklem šolskem letu pisal besedilo za francoski večer. Celoten tekst je namreč nastajal po knjižni predlogi. Vzela sva določene odstavke, jih nekoliko predrugačila, kaj dodala, vmes zapisala kakšen verz iz ene pesmi in scenarij je bil napisan. Če povzamem: zasnova, premišljevanje, nato (relativno) dolgo nič, »preboj ali breakthrough« in prireditev je že tu (malo za šalo, delež pa tudi zares). Vsekakor lahko potrdim, da je to zelo zabavno delo, ki pa terja svoj čas.
Pri katerih šolskih projektih sodeluješ in kakšna je tvoja vloga pri tem?
V šolskem prostoru v največji meri sodelujem na področju kulture. V preteklem šolskem letu sem prevzel funkcijo predsednika Kulturnega društva Antona Aškerca, ki pod mentorstvom profesorice Juane Robida že vrsto let skrbi za pestro kulturno dogajanje na naši šoli. In ravno v okviru tega društva se je začelo moje prvo kulturno udejstvovanje na šoli, ko so me povabili k sodelovanju pri projektu Top Classic takrat še moji predhodniki, ki so skrbeli za tovrstno podobo šole. Hitro sem spoznal, da je takšno delo zelo prijetno, ostal sem in od takrat še naprej sodelujem. Eden meni najljubših dogodkov, ki jih na šoli pripravljamo, pa so zagotovo informativni dnevi. To je prav poseben čas v letu, ko na mnogih ravneh sodelujemo dijaki in profesorji ter pripravimo res prijeten sprejem za bodoče srednješolce.
Si tudi član Fedrinega gledališča. Kaj pripravljate v letošnji sezoni?
V letošnji sezoni nadaljujemo s projektom, ki smo ga pričeli v preteklem šolskem letu. Vmes so se zadeve spreminjale – nekateri odhajajo, novi obrazi prihajajo, seveda zvesti in odgovorni ostajajo. Projekt, ki smo se ga lotili, je dramska igra norveškega dramatika Henrika Ibsena, Nora ali Hiša lutk. Osnova predstavi je bila postavljena, med poletjem sem jo s kolegico in sorežiserko Živo Tanko (4. a) nekoliko moderniziral, v letošnjem šolskem letu nas čaka uprizoritev.
Katera tvoja raziskovalna naloga ti je ostala najbolj v spominu? Zakaj?
Zanimivo vprašanje, a mislim, da ne morem izbrati ene svoje naloge, ker mi vsaka predstavlja nekaj zelo posebnega in edinstvenega. Napisal sem že šest nalog in v nastajanju je sklepna (vsaj na tej stopnji izobraževanja), sedma. V tem času se človek seveda marsičesa nauči. Vsaka naloga, ki jo napišem, je stopnička više na moji raziskovalni poti in mi predstavlja osebni in strokovni izziv. Svojo raziskovalno pot sem začel na področju nemščine (tuji jeziki), nadaljeval s sociologijo, zdaj že pet let raziskujem na področju slovenistike. Nadvse pomembno vlogo pri procesu raziskovanja in spoznavanju že od začetka igrajo mentorice – pretekle in sedanja. Od vseh sem se zelo veliko naučil in z vsako nalogo, ki jo napišem, spoznam nekaj novega. Vsem mentoricam sem zelo hvaležen, kajti ob raziskovanju se spletejo posebni odnosi in delovno vzdušje – to pa se pokaže tudi pri rezultatu. Uspešen rezultat je namreč plod trdega dela, ne vem koliko ur prizadevanja, iskanja, (pre)usmerjanja, usklajevanja, dolgih (res dolgih) pogovorov, najpomembnejše pa: dobrega odnosa med mentorjem in raziskovalcem. Sem zelo hvaležen in privilegiran zaradi tako širokih možnosti, ki so mi jih raziskovalne vode odprle. Od spoznavanja z imenitnimi znanstveniki stroke do nadvse uporabnih nasvetov regijskih in državnih komisij profesorjev … Takšne zadeve si zapomniš in osebno so me nekako tudi oblikovale. Od tod izhaja moje navdušenje in nenehna želja po iskanju in raziskovanju novega, kompleksnejšega, boljšega. Raziskovalno delo je po mojem mnenju ena izmed najlepših, pa tudi najkoristnejših (tekmovalnih) dejavnosti, ker obsega tako pester nabor znanja in izkušenj, ki ga posameznik v procesu raziskovanja pridobi in mu daje širok uvid v premišljevanje o čemer koli že. To se izkaže kot nadvse uporabna stvar na vseh ravneh izobraževanja, še posebej pa na fakulteti in v nadaljnjem življenju. Priporočam.
Kako bi se opisal v 1. letniku in kako bi se opisal sedaj? Kako je šola pripomogla k oblikovanju osebe, kakršna si sedaj? Kaj bi svetoval sebi v 1. letniku, kakšen nasvet bi si dal?
Bilo je to obdobje spoznavanja z drugačno obliko šolskega sistema, kot smo ga bili navajeni. Stvari naenkrat niso bile več tako lahkotne. Bilo je drugače, ampak na lep način. Ravno to pa me je naučilo marsičesa. Gimnazija me je do zdaj naučila marsikaj. Kar pa je bilo zelo uporabno in na trenutke tudi težko, je predvsem časovna organiziranost in neke vrste disciplina v smislu »splavati« v sistemu, ki ti je prej neznan. Osnovna šola se namreč precej razlikuje od gimnazije. Spoznal sem mnogo novih stvari in veliko pridobil na različnih področjih. Sebi v 1. letniku bi sporočil, da naj bom potrpežljiv in osredotočen, kajti 4. letnik bo še prehitro tu 🙂 Nekatere razlike v meni takrat in sedaj sicer obstajajo, ampak predvsem v smislu osebne rasti. Bolj se zgradiš, osredotočiš, več veš, a še vedno ne toliko, ambicija ostaja, krepijo se medosebni odnosi – vse zaradi izkušenj, ki jih pridobiš v teh štirih letih. Do 4. letnika se vsi precej izoblikujemo, se povežemo, ampak ravno v tem je smisel.
Ali si se med šolanjem soočil s kakšnimi težavami in kako si jih rešil?
Ja. Moram povedati, da je že vmes kdaj postalo tudi težko. Predvsem sem se soočil s težavo, ko se je nabralo preprosto preveč vsega. To je bil čas, ko sem imel ogromno dejavnosti ne samo v šoli, temveč tudi obšolsko – od prireditev, organizacije, šolskega in tudi obšolskega gledališča, raziskovalnega dela, sprotnih del itn. Več sem izostal od pouka, rezultat vseh teh dejavnikov pa lahko na koncu pripelje do ne najbolj zaželenega cilja, sploh ko pride do ocenjevanj in šolske točnosti, ki smo je vsi tako navajeni. Seveda nisem obupal in vse »težave«, ki so se mi zdele bolj kot priložnosti za izboljšavo, sem vedno do zdaj tudi hitro in sproti razreševal. Ob tem moram poudariti, da so mi nekateri profesorji res zelo stali ob strani in bili zelo razumevajoči – od razredničarke pa do vseh drugih in to zelo cenim. Pa še nekaj. Marsikdaj kdo rad pripomni, naj se umirim, da delam že dovolj in da lahko dam tudi kakšen projekt na stran, a ob tem vedno poudarim, da so to zadeve, ki me veselijo in brez njih ne bi bil takšen, kot sem zdaj. Vsega ne moreš kar odstraniti, se pa naučiš projekte usklajevati. Všeč mi je, ko lahko z mentorji sodelujemo lepo in kolegialno. Iz tega mnogokrat nastanejo super izkušnje.
Del tvojega slogana je Z menoj se ne boste učili manj, se boste pa raje. Kako nameravaš to uresničiti?
Predvsem je bilo mišljeno, da boste dijaki raje hodili v šolo, če se malo pošalim – ta del mojih sloganov se namreč nanaša predvsem na popestritvene dejavnosti, ki na šoli pričarajo prav posebno vzdušje. Vzdušje postane prijetno in še več kot to. Prizadevamo si, da bi se dijaki počutili slišane – ne nazadnje je to namen Dijaške skupnosti in temu bomo v letošnjem šolskem letu namenili še več pozornosti. Projekt, ki se na to navezuje, je razširjena oblika programa tutorstva, ki bo nudila (medgeneracijsko) pomoč vsem dijakom, ki jo potrebujejo. Takšna oblika podpore je lahko za marsikoga zelo koristna. Želel bi si pa tudi, da bi vsi dijaki in ne le predsedniki razredov aktivno sodelovali pri odločanju na šoli, zato se bomo potrudili v čim večji meri pri izvedbi projektov dijake povprašati o mnenju preko krajših anketnih vprašalnikov, kmalu pa bo na voljo tudi škatla vprašanj, predlogov in pobud pri dežurnem dijaku. Okolje, ki ljudem nudi prijazno in aktivno možnost participacije je namreč okolje, v katerem se človek počuti prijetno in upam, da tudi vsaj deloma razbremenjeno – od tod del slogana.
Kdo sestavlja tvojo ekipo in katere kvalitete imajo, da si izbral ravno njih?
Ekipo sestavljajo Lana Mastnak (4. e), Eva Leskovar (4. a), Lamija Berisalić (4. c) in Gašper Bervar (4. č). Vse člane, ki sestavljajo mojo ekipo, sem izbral načrtno – predvsem zaradi kvalitet vsakega posameznika. V prvi vrsti so to ljudje, s katerimi se res dobro razumem. So izjemno odgovorni, potrpežljivi, predvsem pa dobri ljudje in prijatelji. K njim lahko vsi dijaki pristopijo in jih kadarkoli vprašajo za nasvet – zagotavljam vam, da bo kdorkoli od nas vedno tu in z nasmeškom pripravljen pomagati.
Srednješolsko življenje je lahko naporno. Kaj bi svetoval kajuhovcem, ko se znajdejo v težavah ali ko jim ponikne energija za učenje?
Dijakom bi predal ravno tole sporočilo: mislim, da se je tudi v težkih trenutkih treba zavedati, da smo vsi kajuhovci pravzaprav na »isti ladji«. Smo na isti šoli, pod isto streho, hodimo po istih hodnikih. Smo na šoli s tradicijo, spoštovanjem, ljubeznijo in ravno te kvalitete nas tudi medsebojno družijo. Ko ti je težko, pomisli, koliko dijakov je preživelo, izživelo in se razživelo v izkušnji mladosti, ki je bila zelo podobna tvoji, koliko jih še ta izkušnja čaka, zato ti ni treba skrbeti. Znanje in moč se skrivata v tebi, le poiskati moraš svojo notranjo motivacijo, skozi katero kasneje ni več težko usmeriti toka (spo)znanja. Zapomni si tudi, da slabe stvari niso zanesljivo slabe. Klišejsko povedano, pa vendarle: ravno te nas krepijo, diamanti nastajajo pod pritiskom. Prepričan sem, da smo že vsi preživeli kdaj dolge noči za zvezki, se učili in bili nervozni pred spraševanjem, bili smo pravzaprav v zelo podobnih situacijah, zato sprejmi dobro in slabo in se iz obojega nekaj nauči, predvsem pa nikoli ne obupaj. Sreča je na tvoji strani 🙂
Spraševala in fotografirala: Tea Belak
