Ponedeljek, 13. 1. 2025
Danes smo imeli v šoli le eno uro pouka. Francozi so imeli namreč 4-urni esej iz francoščine, pri katerem so morali napisati komentar na nek odlomek na osmih straneh. Tako sva torej imeli po kosilu 4 proste ure, ki pa sva jih izkoristili za raziskovanje bližnjega mesta Montaiguja. Privoščili sva si tudi dobrote iz pekarne, poskusili sva namreč pravi francoski rogljiček in pa pain au chocolat. V šolo sva se vrnili eno uro pred koncem pisanja eseja in jo izkoristili za prepisovanje današnje snovi. Potem smo se odpravile domov.
Torek, 14. 1. 2025
Dan se je začel z eno prosto uro. Nato pa je pouk potekal kot običajno. Pri uri angleščine je profesor zopet mislil, da prihajava s Slovaške. Sva pa bili navzoči pogovoru med dvema Francozinjama, ki sta se pogovarjali, da so se pri pouku angleščine ravno učili present simple (dijakinji sta bili stari okrog 15 let). Zelo zanimivo se nama je zdelo, da pri pouku francoščine besedila obdelajo dosti bolj podrobno kot mi, spoznavajo pa tako ali tako le francoska dela in avtorje. Pri eni uri francoščine pa so celo uro vadili branje. Dobili sva lastne urnike, za katere sva lahko sami izbirali predmete.
Sreda, 15. 1. 2025
Danes sva lahko ostali doma, kar se je po dolgih dnevih v šoli kar prileglo.
Četrtek, 16. 1. 2025
Tudi danes je bil dan čisto normalen, le da sva se tokrat za spremembo udeležili ure italijanščine, ki pa je bila precej drugačna od naših ur. Celo uro smo namreč pozorno analizirali 4-minutni posnetek o Benetkah. Nato smo šli na kosilo, kjer sva seveda kot vedno poskrbeli za francosko oliko – jedli sva počasi. Za sladico je bila danes jabolčna čežana, za katero pa sva vedeli, da ne smeva pričakovati kompota (na jedilniku je bilo namreč napisano compote, a, ker sva bili poslušali pri urah francoščine, sva vedeli, da to ni enako kot naš kompot). Po kosilu smo se nič hudega sluteči vrnili nazaj k pouku, nakar pa nas je presenetil alarm, ki se je oglasil iz zvočnikov in opozarjal na vdor oboroženih napadalcev v šolo – vse skupaj je bila na srečo le vaja, naju je pa pri tem vseeno zaskrbelo (zaskrbljeni sva bili zgolj midve – ostali, ki so tovrstnih vaj že navajeni, so se v najinih trenutkih groze veselo hihitali po francosko).
Petek, 17. 1. 2025
Danes se je dan začel kot običajno, pa vendar nama ni bilo dolgčas. Po kosilu sta imeli najini Francozinji španščino, katere se nama ni treba udeleževati, zato sva se v tem času raje napotili proti bližnjem Leclercu. Treba se je bilo namreč naužiti sončnih žarkov (tu je večino časa oblačno), poleg tega pa je Francijo lepo tudi kaj videti čez dan, ne le v temi (zjutraj od doma odidemo v temi in tudi vrnemo se, ko je že vse temno). Ko sva se vrnili, pa sva se udeležili tudi dveh njihovih ur matematike, kjer sva na začetku ure z ostalimi učenci rešili krajši test iz trigonometrije, nato pa smo se lotili nove snovi. S ponosom izjavljam, da sva svoje prve odvode zapisali v francoščini (sklepam, da je zapis sicer v slovenščini enak), na podlagi razlage v francoščini. Po tem pa sva se preizkusili tudi v umetnostnem izražanju, ki pa je bilo, zelo na nivoju (na bel papir sva s svinčnikom risali vsaka svojega hišnega ljubljenčka). Bilo je precej pomirjujoče in se je po celem dnevu pouka prav prileglo.
Ponedeljek, 20. 1. 2025
Danes se je bilo zjutraj precej težko vstati, a mi je to vseeno uspelo. Pomislila sem namreč na dobrote, ki me čakajo pri kosilu v šoli. Mraza sem se že navadila in mi ne dela več preglavic. Pri večerji pa so me danes pošteno presenetili. Kot predjed so mi namreč postregli toplo juho (ne zelo vroče). Kot pa da na svetu še ni dovolj trpljenja, pa so si preostali v juho, podobno goveji, vlili mleko! To je bil v vsem tem času tukaj zame prav gotovo največji kulturni šok.
Torek, 21. 1. 2025
Danes je pouk potekal tako kot vsak dan. Pri športni vzgoji pa sem doživela eno precej zanimivo izkušnjo – pogovarjala sem se z neko Španko, ki je tudi tu na izmenjavi, pogovor sva pa tvorili v francoščini, čeprav nama je obema lažja angleščina. Pri tem pogovoru sem se počutila precej obsojano, saj je bilo v najini okolici precej Francozov, midve pa sva se tako zelo mučili s polomljeno verzijo njihovega maternega jezika. Ugotavljam, da je Špancem učenje francoščine z vidika besedišča dosti lažje kot nam, imamo pa mi prav gotovo boljšo izgovorjavo.
Sreda, 22. 1. 2025
Danes se je dan začel precej zgodaj. Zbudila sem se namreč ob 5. 50, se obrnila v postelji in zaspala nazaj. Kot sedaj že običajno, sva danes ostali doma. Sem se pa po kosilu svoji Francozinji in njeni mami pridružila na poti v Nantes, saj je imela moja gostiteljica nekakšen sestanek pri anesteziologu. Za sam sestanek, brez uporabe kakršnih koli zdravniških znanj ali pripomočkov, pa je morala plačati 32€.
Četrtek, 23. 1. 2025
Danes sem imela časa, da pojem kosilo le nekaj več kot 40 minut. V taki situaciji človek skorajda pozabi, da je v Franciji. Pri uri angleščine pa smo dobili prav koristen list papirja, na katerem so uporabni vezniki za tvorjenje besedil, zraven pa francoski prevodi. Šele ta četrtek pa sem ugotovila, da te dni dobimo prestižne francoske slaščice za sladico pri kosilu (danes so nas presenetili s krofi (slovenski (Trojanski) so vseeno boljši)).
Petek, 24. 1. 2025
Drugi največji kulturni šok, ki me je doletel v Franciji pa je bil ta, da Francozi jedo sladke kokice. Le redki jedo slane (na srečo je moja družina ena od tistih elitnih, ki imajo doma obojne). Govori se, da tisti, ki jedo slane kokice, v Franciji veljajo za čudne. Morda pa je res že čas, da se vrnem domov v rodno Slovenijo in uživam v normalnih kokicah. Termostat, ki je bil kazal temperaturo, so umaknili s kuhinjskega pulta (kdove, morda so videli, kako je moj pogled neprestano uhajal v tisto smer). Ura matematike pa je bila pravzaprav precej zabavna – celo uro smo le vadili snov prejšnjih ur, ki pa vsaj zaenkrat sploh še ni težka. Med uro pa je profesorica nadvse prijazno pristopila do naju in začela pogovor s tem, da njeni dijaki prihodnji teden pišejo dvourni test. Z Zalo se nama je kar nasmejalo, nič lepšega kot dve prosti uri, kajne? Nato pa je profesorica toplo dodala, da bova test pisali tudi midve, ona pa ga bo le pregledala (še sreča, da je tako prijazna, da nama ga ne bo ocenila, kajne?).
Ponedeljek, 27. 1. 2025
Danes je bil skorajda čisto navaden dan. Po kosilu sva imeli še nekaj odvečnega časa, zato sva zopet odšli na krajši sprehod v trgovino, kjer sva kupili magdalenice. Na poti nazaj pa se je vlilo kot iz škafa, zato sva začeli teči. V šolo sva se vrnili premraženi, za povrh tega pa ni bil prižgan niti en radiator. Kakšno presenečenje! Sledila je ura matematike, ki pa je sicer potekala popolnoma normalno in precej sproščeno, saj smo le utrjevali snov za petkov test.
Torek, 28. 1. 2025
Danes smo imeli prvič ta mesec angleščino z njihovo pravo profesorico. Ta je govorila dobro in ni imela izrazito francoskega naglasa. Pri uri športne vzgoje smo bili danes prvič v telovadnici (prej smo bili vedno v nekakšnem fitnesu). Telovadnica je gromozanska – pravzaprav se skupaj drži celoten kompleks telovadnic. Mi smo bili v nekakšni judo telovadnici, ki je bila po tleh cela prekrita z mehko podlogo.
Četrtek, 30. 1. 2025
Mislim, da sva danes dokončno spoznali francosko kulturo. Po kosilu (ki sva ga mimogrede morali pojesti v pičlih 35 minutah!) so imeli namreč test iz angleščine. Ura se začne ob 12.50, zato smo se s kosila odpravile ob 12.49 (popolnoma mirno, le zakaj bi malo pohitele, saj je le test?). Na uro smo seveda zamudile, a nič hudega, profesorji so očitno vsega navajeni. Za povrh vsega pa sva morali test (nenapovedano) odpisati tudi midve, a nama ga ni bilo treba oddati.
Petek, 31. 1. 2025
Ko sem se zjutraj zbudila, sem se spomnila, da imamo danes test iz matematike. S tem se nisem pretirano obremenjevala in očitno se tudi Francozinje niso – spet smo namreč zamudile na uro testa. In to matematike! (V Sloveniji mi to niti na misel ne bi padlo, tam šteje vsaka minuta.) Glede na to, da se za test nisva veliko pripravljali, sva ga odpisali kar dobro. Rešili sva ga precej hitro; prvič in verjetno tudi zadnjič v življenju sva torej test za matematiko oddali veliko pred zvonjenjem.
