Pravega raziskovalca odlikuje mnogo lastnosti; odprta glava, radovednost, sanje, delo, motivacija in volja do iskanja, napak in popravkov… te lastnosti odgrnejo šele prvo plast vsega, kar je potrebno, da lahko kot raziskovalec tudi odrasteš, ne le odraščaš.
Ob Dnevu raziskovalcev, ki je vsak zadnji petek v septembru (na pobudo Evropske komisije v številnih evropskih državah), je bil v Osrednji knjižnici Celje organiziran posvet »40 LET MLADINSKEGA RAZISKOVALNEGA DELA V CELJU«. Posvet je povezovala Maja Ratej, novinarka in voditeljica Frekvence X na Valu 202, sodelovali pa so nekdanji uspešni mladi raziskovalci, ki so dosegli zavidljive karierne poti, tako doma kot v tujini.
Družbo so nam tako delali Vasja Jager, raziskovalni novinar za revijo Mladina, dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ter profesor na Medicinski fakulteti (in avtor citata v naslovu), Modest Motaln, inženir hortikulture, in Maša Smajila, študentka stomatologije, bivša dijakinja naše gimnazije, uspešna raziskovalka in zlata maturantka, dr. David Šarlah, profesor na univerzi v Illinoisu in eden redkih slovenskih dobitnikov sredstev Starting Grants za izjemne znanstvenike, pa se nam je javljal z video klicem kar iz ZDA. Častna gostja prireditve je bila mag. Mojca Alif, profesorica kemije na naši šoli, ki je pri raziskovalni dejavnosti v Celju udeležena že prav od začetka (najprej kot raziskovalka, nato pa kot odlična mentorica in ocenjevalka nalog), pred kratkim je prejela tudi Krkino priznanje in zahvalo za uspešno večletno mentorstvo nagrajenim nalogam.
V štiridesetih letih raziskovanja se je v MOC od leta 1978 nabralo že okoli 4110 raziskovalnih nalog. In kako so z raziskovanjem začeli letošnji gostje? Vasja Jager je v osnovni šoli pripravil referat o bananah, dr. Miroslav Petrovec je v srednji šoli ustvarjal fizikalni računalniški program, Modest Motaln je kalil sosedina kumarična semena, dr. David Šarlah pa je meril električni tok, ki ga lahko proizvede sadje. Za našo Mašo Smajila pa smo tako že vsi slišali v kontekstu z odličnimi rezultati na naravoslovnih tekmovanjih. Sama je priznala, da ji je pred začetkom raziskovanja še vedno nekaj manjkalo, šola pa je pomagala razširiti radovednost, ki je pripeljala do raziskovalne aktivnosti. Njen cilj je preučevanje raka ustne votline po študiju stomatologije.
»Sanje ne delujejo, če ti ne delaš,« nas je podučil dr. Šarlah, dr. Petrovec pa je v današnjem času preinformiranosti dodal potrebo po kritičnem vrednotenju množice lahko dostopnih podatkov. Vasja Jager je izpostavil sistemsko blokado, s katero se mladi raziskovalci spopadajo na prehodu iz izobraževalnega sistema na trg dela, kar je bolj ali manj začrtalo zelo aktualne in pereče tirnice nadaljnega pogovora.
»Kapitalizem nagradi idejo, ki jo lahko proda. Tu je konec domišljije,« nam je povedal. V časih komercializacije znanosti in globalne tekme z državami, kot so Indija in Kitajska, so se vsi prisotni strinjali, da zna biti omenjeni prehod za mladega raziskovalca krut. Javni interes se odpoveduje državnim sredstvom za bazično znanost na račun aplikativne znanosti, pomanjkanje raziskovalne avtonomnosti v slovenskem sistemu pa pogosto onemogoča še konkurenčnost na globalnih razpisih za sredstva.
Sklepi pogovora so tako temeljili na postavkah, da je potrebna sprememba logike. Vzgajali in raziskovali naj bi namreč za novi in ne obstoječi trg dela, da omogočimo napredek. Hkrati je potrebno razširiti zavedanje, da delovna sila v znanosti ni zamenljiva. Če znanstvenikom ne omogočimo pogojev za zaposlitev in neodvisne raziskave, bodo to pač poiskali drugje.
Končno sporočilo nadobudnim znanstvenikom je bilo kljub vsemu optimistično: »Raziskovanje je premagovanje preprek na individualni in sistemski ravni, je zorenje in rast, bistvo človeka,« je povzel g. Jager, dr. Šarlah pa je družbi na srce položil: »Pustimo mladim, da spoznajo, kaj si želijo delati, in jim potem to omogočimo.«
Mašine besede pa so za nas, mlade, morda še najbolj relevantne in vredne zgleda: »Motivacije mi ne bo zmanjkalo. Nikoli nisem počivala in tudi nimam namena.« Morda ni torej nič narobe, če ostanemo zastrupljeni z raziskovanjem, kot je povedala Maja Ratej. Konec koncev si je stvari, ki so vredne veliko, vedno nekoliko težje priboriti.
Nika Gradišek
